(fotografija Nada Zgank) Nataša Velikonja (Nova Gorica, 1967) je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka. Objavila je šest knjig poezije; njen prvenec Abonma iz leta 1994 velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Objavila je tudi pet knjig esejev in znanstvenih razprav. Deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji: bila je urednica Časopisa za kritiko znanosti, urednica revije Lesbo, dolgoletna kolumnistka Radia Študent, od leta 1993 sodeluje v lezbičnem aktivizmu, je ustanoviteljica Lezbične knjižnice v AKC Metelkova. Od leta 1995 ima status pesnice, kritičarke in prevajalke, ki ga podeljuje Ministrstvo za kulturo RS. Leta 2016 je bila za svoje delo nagrajena z Župančičevo nagrado, v letu 2018 pa z mednarodno literarno nagrado Kons.
Oblast vzpostavlja družbo, v kateri so vse moje elementarnosti, ustvarjalna identiteta, politična identiteta, osebna identiteta, seksualna identiteta, na mejnem robu. Vseskozi sem na nepravem mestu.
Knjige mi pomagajo preživeti, tako preprosto je to, kot subjektu mišljenja. Da, tistega vsakega četrtega v Sloveniji, pa še koga zraven, zelo močno čutim, zato mi knjige vse bolj predstavljajo nujno sogovornico, moj svet, ki torej ni samo moj svet.
Literarna recepcija pa nič. Ob novem biografskem podatku, ob razkritju njene lezbičnosti, bi se lahko ukvarjala, morala bi se ukvarjati tudi s tem, kaj v dobi represije nad homoseksualnostjo pomeni uporaba moškega spola kot spola govorca v ljubezenski pesmi ali kaj pomeni izogibanje spolu.
Umetnost tako postaja nekakšen odpustek, odpustek slabe vesti. Tam je, z ambicijo govoriti o družbeni zavesti, o Resnici, pravzaprav relikt naše brezbrižnosti.
Le dejanje jezika, ki bo ubežalo tehničnim avtomatizmom finančnega kapitalizma, v katerem je mesto univerzalne slovnice prevzela ekonomija, lahko omogoči novo življenje.
Gejem in lezbijkam ni bilo treba čakati na »mnenjsko odprtost« digitalne kulture ali neoliberalno revolucijo, ki je iz ljudi naredila radikalne nestrpneže.
V Društvo slovenskih pisateljev sem se vpisala, ker naj bi to bil tukajšnji osrednji prostor literature. Da bi to zares postal, je zagotovo treba najprej opraviti s preteklimi zločini.
V komadu Vid slepim se v filmu Tommy seveda prvič pojavi Roger Daltrey s tistim negibnim zrenjem naravnost v gledalstvo, z izrazom onkraj afekta, tako zelo drugačnim od podob tistega časa.
