Lidija Golc se je rodila leta 1955. Izdala je štiri pesniške zbirke. Prve tri zbirke so izšle na Koroškem, prvi dve pri celovški Mohorjevi, 2011 in 2013, tretja 2017, pri Založbi Drava. Prvi dve sta razprodani. Sodelovala in tudi zmagovala je na natečajih, objavlja v Šolskih razgledih, Slovenščini v šoli, Vzgoji, Novicah, Mladiki, v zbornikih Rastje in Koroški koledar; njene pesmi so predstavili v Liričnem utrinku in oddaji Razkošje v glavi (Carmen L. Oven) na Radiu Ljubljana in v oddaji 100 frauen. slowenische literatur – 100 žensk. slovenska literatura, po celovškem radiu Agora. Oddajo vodi Jerneja Jezernik. Lidija Golc je magistrica didaktike književnosti, poučuje v srednji šoli v Ljubljani, poročena in mati dveh odraslih otrok. Je članica DSPA, Društva slovenskih pisateljev v Avstriji.
Njena obmejna identiteta postaja univerzalna z njeno govorico in pisanjem, saj jo krepita pogum in modrost kulture, ki jo pomaga razvijati. Zanjo je pisati v slovenskem beneškem narečju naravno in samoumevno, vendar ni bilo vedno, saj je hodila le v italijanske šole.
Fried piše, kot bi rasel iz dvojnosti: preprost, a plastovit, prodoren opazovalec, a ne deskriptiven, angažiran, a ne tendenčen, pristen protihipokrit, neposredni mojster malih besed o vélikih temah.
Kakšno olajšanje je reka pesmi Urše Majcen: išče v snu, po robovih postelje, pada v praznino, sprašuje, išče luč pod ledom. Ne manipulira, ona je, kjer je in kar je.
Srečevanje prepovedano,
umik zagotovljen v niše
posameznih vhodov v hodnike.
Srečanj ni, ker se hoja sliši,
razen če je kdo v copatih
ali če si zamišljen.
Hodil si sključen, misleč, da bremena se ne vidi.
A znamenja so bila drugačna, čudni zemljevidi
so te vodili skoz dneve in noči, ko si komaj vedel,
kaj in kako, zakaj, zakaj tako zelo boli.
