Juan Octavio Prenz – prispevki avtorja

Ugledni argentinski književnik že 30 let živi v Trstu. Za svoje pesništvo je prejel največjo nagrado za špansko govorno področje Casa de Las Americas, za svoja prozna dela pa več nagrad doma in po svetu. Januarja 2019 prejme eno najuglednejših mednarodnih nagrad, Premio Nonino v Italiji za življenjski opus. Na slovenski in južnoslovanski svet ga vežejo starši, oba sta bila Istrana, pred fašizmom sta se izselila v Ensenado pri La Plati. Prav tako pa več kot desetletje bivanja v Beogradu, ko je sam prebegnil pred diktaturo v Argentini. Od tega številni prevodi iz del južnoslovanskih literatur. Opazno mesto ima tudi na slovenskem kulturnem obzorju. Leta 1986 je prevedel in botroval izidu antologije Poesia eslovena Contemporánea v izboru Cirila Zlobca za celotno špansko govorno področje, kasneje Poezij Franceta Prešerna - kar je sploh prvi prevod v španščino našega pesnika španskih romanc in sonetov! Sledile so zbirke Zlobca, Pavčka, Kravosa. Zaslužen je tudi za ustanovitev in razvoj hispanistike v Ljubljani, pa za rojstvo multietničnega Centra PEN v Trstu. Poezija: Cuentas claras, 1979, Cortar por lo sano, 1987, La santa Pinta de la Niña Maria,1992 (nagrada Casa de las Américas). Romani: Fábula de Inocencio Honesto, el degollado, 1989, El señor Kreck, 2006, Sólo los árboles tienen raíces, 2013. Veliko njegovih del je prevedenih, največ v italijanščino in srbščino. Izbor njegove poezije v slovenščini Prostodušne malenkosti / Libertades minimas, je izšel leta 2003. V kratkem izide v prevodu Ferdinanda Miklavca tudi njegov roman Samo drevesa imajo korenine. Med svoje osebne prijatelje šteje preminule Borgesa in Nerudo, pa tudi Vaska Popo, Izeta Sarajlića, Mateja Matevskega, Cirila Kosmača in Cirila Zlobca. V Trstu pa Claudia Magrisa.