Ivo Svetina, roj. 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani primerjalno književnost in literarno teorijo. Izdal več kot 20 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oz. dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije. Prejel več nagrad: Zlato ptico leta 1976 za zbirko Botticelli, 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko Péti rokopisi, in štirikrat je za svoje igre prejel nagrado Slavka Gruma (za najboljše dramsko besedilo): 1987, 1992, 1996 in 2010. leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev. Od 10. decembra 2014 je predsednik Društva slovenskih pisateljev.
Bo odslej najina ljubezen živela le v pesmih?
Bo samo še v mojih, tvojih, najinih pesmih
pel glas, prisluhnile so mu celo nočne živali?
Jih bo kdo bral, pesmi?
Tretji kozarec vina je v meni prebudil vedno dremajočo žival otožnosti, žalosti. Kaj mi pomagajo Benetke, četudi zagrnjene z oktobrskim dežjem, meglo, vlago, če pa je v meni prostor, kjer se naseljuje (vedno znova pomlajena) otožnost, melanholija, kasneje že depresija.
Vse do končnega, »moškega« spoznanja, spoznanja brez vsakršne sentimentalnosti, da »nobena pot ne vodi k nesmrtnosti«, so pesmi Petra Kolška poseben presežek.
Od svojega rojstva dalje je bila knjiga izpostavljena tudi nadzoru in prepovedi (cenzura, Index prohibitorum), še več, dogajal se je celo bibliocid: knjige so gorele, tudi knjižnice.
Sredi skoraj mrtvaškega novembrskega večera se je v moji bližini prižgal stožec medene svetlobe … in jo ovil, da je bila edina, edina po dolgih desetletjih zaukazane prostovoljne samote in zapuščenosti, ki bi jo zmogel le kakšen menih.
Na mestu, kjer sta skupaj odšla v smrt, sta se znova rodila kot rastlini in Stvaritelj Šankar Bhagvan, videč lepoto njune ljubezni, ju je poimenoval Ganja in Mahua, kanabis in alkohol.
Kajti umetnost je drugo ime za svobodo, svobodo posameznika in občestva, medtem ko je politika, pa naj bo še tako demokratična, vedno senca suženjstva, odtis okovov.
Kasneje, desetletja kasneje, sem si kupil (nezavedno?, ne, nikakor ne, saj, ko sem ga zagledal v trgovini, sem si takoj rekel, aha, Moderato cantabile!) podoben plašč, kot ga je imel Chauvin.
