Blaž Božič, rojen leta 1991 v Ljubljani, je pesnik, glasbenik, klasični filolog in prevajalec. Trenutno je doktorski kandidat na Oddelku za klasično filologijo FF, kjer pripravlja disertacijo na temo zadnjega epa antike, Epa o Dionizu Nonosa iz Panopolisa. Poleg številnih revijalnih objav je leta 2011 izdal chapbook Grč (KUD Kentaver, 2011) in dve pesniški zbirki, Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi (KUD France Prešeren, 2013) ter K območnim poročilom (Center za slovensko književnost, 2016). Njegove pesmi so bile prevedene v srbščino, angleščino, nemščino, grščino in ukrajinščino. Kot kitarist skupine nevem nevem in človek za eksperimentalnim breakcore-glitchcore projektom SsmKOSK je zavezan tudi področju glasbe in zvoka.
Moje pesmi nastajajo iz kratkih zapisov, osnutkov in fragmentov, ki jih pišem spontano, velikokrat se mi utrnejo med hojo ali posedanjem v lokalih, v trenutkih onkraj vsakdanjega dnevnega reda, kadar misli tečejo svobodneje.
Kličem tvoje ime, Horos, ki je po številu enako [imenu, ki pripada] Mojram:
AKHAIPHOTHOTHOAIEIAAEAI IAEAIEIAOTHOTHOPHIAKHA,
bodi milostljiv do mene, prvi oče, oče vesolja, samospočeti!
