Anja Radaljac – odvisniki in brezdomstvo – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Trinajstega novembra sem – kot oseba iz ‘province’, ki sobiva s psičko – zelo zgodaj vstala, da sem lahko ob desetih dopoldan sedela v prostorih Socialne zbornice Slovenije, iskreno nekoliko razočarana nad dejstvom, da je žirantki in žirantu Častnega razsodišča SZS ušel cinizem – in da, bil je cinizem, da, bila sem cinična – dejstva, da sem na razgovor, na katerega sem bila povabljena, ker sem julija podala pobudo na Častno razsodišče zoper Skupnost Srečanje (o sistemskih problemih tega javnega socialno-varstvenega problema sem pripravila obsežno oddajo v enem od avgustovskih Odprtih terminov aktualno-politične redakcije Radia Študent), prinesla trideset strani dolgo skripto in USB ključ.
Skripta je zajemala osemnajst od skupno enaindvajsetih členov Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu, ki jih Skupnost Srečanje sodeč po dokumentaciji, izjavah za medije in pričevanjih prič, krši (med tremi ostalimi členi je en, ki ga organizacija ne more kršiti, ker se nanaša na delovanje Častnega razsodišča SZS in dva, za katera nimam podatkov) in utemeljitve ter primere kršitev, na USB ključu pa je bil obširen nabor prilog.
Morda bi moralo za zaskrbljenost – in ukrepanje – zbornice zadoščati, da njihov lastni dokument, Verifikacijsko poročilo za socialno-varstveni program iz leta 2022 navaja, da zaposlenega kadra v njihovem delovnem času ni na delovnem mestu, ali pa javne izjave taistih zaposlenih, ki se pojavljajo v medijih, ki govorijo enako, a povsem očitno je bilo, da žirantka in žirant s temi podatki niti nista seznanjeni_a, čeravno je ena od cvetk, ki bi ju morda morala skrbeti, tudi dejstvo, da je vodja programa, Zvonkp Horvat Žnidaršič v AIDEA Podkast 136 med drugim izjavljal, da imajo ženske odvisnice več izhodov za zdravljenje svoje odvisniške motnje kot moški odvisniki, med katerimi je navedel partnerske odnose, saj naj bi po njegovem ti ženskam pomenili več kot moškim, in celo nosečnost, glede katere je podal mnenje, da je lahko »zelo lepo motivacija«, da ženske prenehajo z uporabo drog. V luči nedavnega primera, ko je otrok zaradi posledic nezdravljenosti odvisnosti staršev, umrl v avtu, je taka izjava s strani enega izmed treh vodij tako imenovanih visokopražnih programov za zdravljenje odvisnosti pri nas, blago rečeno nenavadna: četudi Horvat Žnidaršič v pogovoru pripozna, da morajo nekatere otroke, rojene odvisnicam, takoj po rojstvu odvajati od drog z metadonsko terapijo, vseeno v nosečnosti odvisnic vidi potencialen način rehabilitacije ženskih odvisnic – moških pa ne, saj moškim vendarle ni mar za njihove otroke, kajne? – kar lahko, kot nam kaže nedavni primer, vodi v smrt ne le mater, ki ne zmorejo vzdržati pritiskov materinstva, socialne izoliranosti in mentalnih težav (med njimi odvisnosti), temveč tudi otrok.
A v istem pogovoru je Horvat Žnidaršič izrekel še nekaj, kar lahko neposredno vodi v smrt odvisniške populacije: s srh vzbujajočim smehom je o tem, da se marsikatera odvisna oseba znajde v položaju brezdomstva, izrekel, da je, citiram, »doktor mraz najboljši motivator«: Zvone Horvat Žnidaršič torej popolnoma javno zagovarja brezdomstvo – celo svetuje bližnjim odvisnikov_c, naj jih le potisnejo v brezdomstvo – kot eno od mogočih motivacij, da bo oseba, ki trpi za odvisniško motnjo, zaradi tega sklenila, da poišče pomoč.
Ta izjava bi morala biti srhljiva sama po sebi. Priporočati ljudem, naj bližnje izpostavijo brezdomstvu, kar je, zlasti v hladnejših mesecih, nevarno za kogarkoli, ne samo za ljudi, ki so ob brezdomstvu tudi resno psihološko – in pogosto tudi fizično – bolni, ne bi nikoli smel biti sprejemljiv nasvet, ki ga bi smela izreči oseba, ki je na odgovornem položaju v javnem socialno-varstvenem programu (že samo ta izjava krši vsaj 2., 4., 11., 12., 13., 15. in zlasti 19. člen Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu), toda izkaže se, da ima ta izjava, če pogledamo slovensko javno zdravstvo in socialno varstvo širše, še tolikanj bolj temačen in srhljiv podton. Zvonku Horvatu Žnidaršiču in programu, ki ga vodi, pa moramo, kljub temu, da uspe program, kot je bilo omenjeno, kršiti vsaj osemnajst od enaindvajsetih načel temeljnega etičnega kodeksa, ki mu je zavezan – pa tudi ustavo in več zakonov – s stisnjenimi zobmi priznati, da je to z določenih (zelo omejenih) aspektov najboljši program, kar ga slovenski prostor na področju zaščite odvisniške populacije, ki je obenem tudi brezdomna, torej skrajno ranljive skupine, ki se resnično vsakodnevno sprehaja po meji golega preživetja, premore.
Zakaj?
Zato, ker četudi denimo nekdanji dolgoletni zaposleni na Centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, psihiater Andrej Kastelic, v intervjujih – v enem celo v direktni opoziciji Horvat Žnidaršiču – opozarja na življenjsko ogroženost, ki jo brezdomstvo prinaša odvisniški populaciji in CZOPD javno, odkrito ne instrumentalizira brezdomstva v zimskih mesecih kot »motivatorja«, ki lahko odvisniško populacijo pripelje do odločitve za zdravljenje. CZOPD kljub temu, da gre za javno zdravstveno ustanovo, ki deluje pod okriljem Psihiatrične klinike Ljubljana, ne ponuja nikakršnih takojšnjih namestitev za odvisniško populacijo – niti za tisto, ki se znajde na ulici, ne.
Četudi je prvi del programa, ki ga izvaja CZOPD dejansko detoksikacija odvisnic_kov, ima CZOPD dolgo čakalno dobo in od ljudi pravzaprav pričakuje, da detoksikacijo, če je le mogoče opravijo sami, pogosto se to odvija neposredno na ulici. Predpogoj za sprejem je namreč ta, da osebe vsaj mesec dni (okvirno do tri mesece) obiskujejo psihoterapijo na CZOPD in vmes s testi dokazujejo, da ne uporabljajo drog; aktivne_i uživalke_ci čakajo na sprejem v center dlje časa, kar pomeni, da so dlje časa izpostavljene_i vsem nevarnostim, ki jih življenje na ulici prinaša.
Visokopražni program, ki ga izvaja Društvo Žarek, je zelo omejen – ponuja mesto samo sedmim ljudem, pretežno je zaseden, obenem pa prav tako pričakuje treznost vnaprej. Podobno velja za največji in strokovno najbrž najboljše zastavljen visokopražni program za rehabilitacijo odvisniške populacije pri nas, ki ga izvaja Društvo projekt Človek; tudi ta program zahteva, da ljudje detoksikacijo opravijo samostojno in da, pravzaprav, vzpostavijo abstinenco, preden vstopijo v program. Velika večina njihovih uporabnic_kov mora tako najprej skozi program na CZOPD, manjšina pa jih uspe abstinenco vzpostaviti samostojno, ampak v tem času, posebej, če so ljudje na ulici ali v drugem nevarnem okolju, ostajajo v veliki nevarnosti; takšne zahteve pomenijo neposredno igranje s človeškimi življenji, javni sistem – niti zdravstveni, niti socialnovarstveni – pa tega problema na noben način ne naslavljata. (Omenimo vseeno, da je tudi v tem pogledu program Društva projekt človek najbolj človeški; abstinenco za razliko od CZOPD zahteva v obsegu približno dveh ali treh tednov.)
In kako je program Skupnosti Srečanje v tem pogledu »boljši« od ostalih možnosti, ki jih ima ta ranljiva skupina na voljo?
Skupnost Srečanje sprejema v svoje komune ljudi, ki abstinirajo samo en teden, kar je daleč najkrajše obdobje zahtevane abstinence – priče pa navajajo, da včasih niti abstinenca ni potrebna; nekdanja zaposlena v krovni organizaciji, Zavodu Pelikan Slovenske Karitas, ki je delala v t.i. Pripravljalnem centru, od koder se ljudi usmerja v nadaljnje programe, tudi v komune Skupnosti Srečanje, mi je za oddajo na Radiu Študent zaupala, da sprejemajo tudi ljudi, ki aktivno zlorabljajo substance, podobno je navajal tudi eden od nekdanjih uporabnikov programa.
Skupnost Srečanje nima nobenega primernega okolja ali prostora za varno detoksikacijo – ta proces je nevaren ne le za ljudi, ki so na ulici, temveč tudi za tiste, ki se od drog odvajajo samostojno, saj lahko v tej fazi pride do različnih zdravstvenih zapletov, povezanih s spremembami, ki v telesu nastanejo ob odtegnitvi substanc, ki jih je oseba pred tem uživala. V Skupnosti Srečanje se ljudje, ki so še en dan – ali en teden – pred tem uživali različne droge, znajdejo med drugimi osebami, ki se trudijo za lastno rehabilitacijo, brez strokovnega nadzora zaposlenih v programu – pomnite, teh po lastnih izjavljanjih v medijih ter uradni dokumentaciji na delovnem mestu ‘pač’ ni – in brez zdravniške pomoči. Terapevtski dogovor, ki ga je potrebno podpisati pred vstopom v Skupnost Srečanje dostop do zdravniške pomoči celo ostro omejuje.
Ne le, da se torej oseba znajde v procesu detoksikacije sama, brez strokovne opore – znajde se med drugimi osebami, ki trpijo za isto psihiatrično motnjo (odvisniška motnja je v Mednarodnem katalogu bolezni prepoznana kot duševna bolezen) in ki jim je videti in podpirati nekoga v tako občutljivem in nevarnem obdobju seveda še tolikanj težje in bolj travmatično, kot nekomu, ki je za to strokovno usposobljen_a.
Ampak to je v resnici najboljša možnost za te ljudi; niso na ulici, na toplem so, hrano imajo. Seveda to ni zastonj – program stane približno štiristo evrov mesečno – ampak vendarle; z ureditvijo socialne pomoči lahko večina ljudi s tem programom sorazmerno hitro pride s ceste, kar ni mogoče v nobenem drugem javnem zdravstvenem ali socialno-varstvenem programu, ki nudi pomoč tem osebam.
Brezdomstvo tako v praksi dejansko postane sredstvo, s katerim lahko Skupnost Srečanje operira v svojo prid; ljudje, ki so najbolj obupani in najbolj nujno potrebujejo pomoč – žal samo moški, ker ženskam v programu pomoči ne nudijo – se bodo, ker ostale tri institucije, ki se pri nas sploh kakorkoli usmerjeno, v okviru nekega programa, ukvarjajo z odvisnicami_ki, brezdomstvo uporabljajo v skrajnejši obliki (oziroma se nanj ne ozirajo), obrnili na Skupnost Srečanje.
CZOPD, Društvo Žarek in Društvo Projekt človek si nad brezdomstvom tako rekoč umijejo roke, reči bi bilo mogoče celo, da latentno z njim operirajo na še bolj nevaren način kot v Skupnosti Srečanje, saj ljudi, ki nujno potrebujejo psihiatrično in/ali psihoterapevtsko pomoč, ulici prepuščajo dlje in od njih zahtevajo daljšo abstinenco, ki pa jo je težko vzpostaviti že z vso možno pomočjo, kaj šele brez pomoči.
Brezdomstvo je tako na neki način v tej specifični populaciji in teh specifičnih okoliščinah, latentno v vseh programih uporabljano kot »dodatna motivacija« in slovenski prostor ne pozna programa, ki bi ta problem zaobhajal na varen in ljudem dostopen način. V luči razkrajanja javnega zdravstvenega sistema je to tolikanj bolj problematično, kot zgolj z vidika socialnega varstva, saj zdravstveni sistem nikoli ne bi smel dopuščati ogrožanja življenj državljank_ov, temveč bi moral le-ta za vsako ceno ščititi. V primeru odvisniške brezdomne populacije se to absolutno ne dogaja – in ne dogaja se niti v primeru brezdomne populacije, ki ni odvisna.
Skupnost Srečanje ima »program« za rehabilitacijo odvisniške populacije samo na papirju; v praksi se uporabnike posiljuje z izredno problematičnim gradivom italijanskega nekdanjega duhovnika ter obsojenega kriminalca, Dona Pierina Gelminija, ki uporabnike imenuje za neljudi, jim narekuje, naj se odpovedo lastnemu bistvu, sprejemajo psihično nasilje s strani nadrejenih, jim dopoveduje, da jim ne bo pomagal nihče drug, kot Skupnost Srečanje, in pljuva čez vse stroke, ki bi pomoč tej populaciji na neki točki vsaj v teoriji lahko ponudile.
To glede na opisano situacijo pomeni, da v programe zdravljenja ali rehabilitacije odvisnosti pridejo samo ljudje, ki imajo bodisi privilegij varnega domačega okolja, ki so zmožni samostojnega vzdrževanja abstinence, brez konkretnejše pomoči – samo s tedensko psihoterapijo – in ljudje, ki niso neposredno življenjsko ogroženi.
Vse tiste torej, ki so najbolj ranljivi, javni zdravstveni in socialno varstveni programi puščajo na cedilu in jih prepuščajo socialno-varstvenemu programu, kjer se dogajajo množične kršitve praktično vseh določil Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu in dejansko je to pogosto najboljša ali, ustrezneje, edina izbira za ljudi, ki se nahajajo v smrtni nevarnosti.
Nemoč ob tem stanju čutim tudi sama, kot novinarka, ki se je v letošnjem letu intenzivno posvečala tej problematiki: kako bi lahko bilo mogoče računati, da se bo karkoli na tej fronti spremenilo v pozitivno smer, ko pa so ravnokar prišla na dan določila, da psihiatrije – javne, sodobne zdravstvene ustanove, delujoče v letu 2024 – ne smejo več kot »taktiko pomirjanja« pri svojih pacientkah_ih izvajati dušenja z blazino do izgube zavesti?
To je bila do prav pred nedavnim sprejemljiva tehnika pomirjanja ljudi s psihiatričnimi motnjami v javnem zdravstvu. Taistem zdravstvu, v katerem se je nedavno zgodilo tudi, da v celjski bolnišnici otroku niso uspeli opraviti rutinskega ultrazvočnega pregleda ob sumu na vnetje slepega črevesa, ker preprosto niso imeli na voljo nobene_ga radiologinje_a; otrok je moral biti prepeljan v UKC Ljubljana.
Skozi take primere se odraža temeljna brezbrižnost do sočloveka, ki se, očitno, vse bolj ne ustavlja pred ničemer. Ogrožanje življenj ljudi in surovo ravnanje z njimi sta tolikšen normativ, da si kot družba za dosežek lahko štejemo, da se bolnih ljudi ne sme več z blazino dušiti do nezavesti; seveda torej javno zdravstvo in socialno varstveni programi niso vzvišeni nad izkoriščanjem brezdomnosti za regulacijo števila uporabnic_kov njihovih storitev, saj zato, v končni fazi pravzaprav gre: država nikakor ne poskrbi za dovoljšne število namestitev za ljudi, ki bi potrebovali pomoč zaradi alkoholizma ali drugih oblik odvisnosti in programi, kot je CZOPD na račun ljudi, ki niso zmožni sami vzpostaviti abstinence, zmanjšujejo število ljudi, ki jim bo ponudili pomoč, medtem ko program kot je Skupnost Srečanje, po drugi strani taisto dejstvo izkorišča, da pridobiva večje število uporabnikov svojega programa in ohranja svoj biznis z državo (financira jih pretežno Ministrstvo za družino, delo, socialne zadeve in enake možnosti) nad vodo, kaj pa se pri tem dogaja z ljudmi pa je, pravzaprav, postranskega pomena.
Naj gre za to ali ono obliko manipulacije z odvisniško populacijo, ki je obenem tudi brezdomna, je rezultat za te ljudi, žal, bolj ali manj slab.
