»Living under the rock«

Bilo je enkrat v času ameriške prevolilne kampanje.

Enkrat ker ne vem, kdaj natanko, pa bi bilo – najbrž, recimo – pomembno, da bi. Vem, da je bila Harris že predsedniška kandidatka.

Ampak jaz nisem vedela, da je postala predsedniška kandidatka. (Meni v zagovor; ni še bila dolgo v/na tem položaju, ampak – vseeno, a ne, morala bi vedet isti dan.)

»Ti pa res živiš under the rock, šit,« mi je rekel bližnjik, osupel nad tem, kako zelo out of touch sem bila.

Kaj sem počela »pod skalo«?

(Pa ne ravno jaz, ki se mi je zdelo tako nujno bit v stiku z družbenim dogajanjem, tudi če lokalnim, tudi če usmerjeno, tudi če …)

Veliko sem žalovala.

Zaradi bolezni, ki me je doletela v juliju 2023. Za človeškima prijateljema, ki sta umrla. Za mačjo prijateljico, ki je umrla.

Pisala sem roman, prst v prekatu. O žalovanju in smrti in vprašanju politične participacije, njenih načinov in smiselnosti.

Raziskovala sem sistemske težave v javnem-socialnovarstvenem programu za rehabilitacijo odvisnikov (ne pa tudi odvisnic), ki se, sodeč po dokumentaciji in pričevanjih nekdanjih uporabnikov in dveh zaposlenih zdi kot institucija, namenjena temu, da peščica ljudi na lahek način, na račun ranljive skupine, pridobiva visoke zneske iz državnega proračuna.

Mislim, da »bivanja pod skalo« nisem izbrala (povsem) zavestno.

Bivanje »pod skalo« zame niti ni pomenilo, da se distanciram o družbenih pojavov; prst v prekatu je brez dvoma tisti izmed mojih romanov, ki najbolj neposredno nagovarja odnos do družbenega, do političnega, najbolj zavestno se ukvarja z vprašanjem, kaj lahko naredim(o) kot posamične osebe, da bi se ta družba kakorkoli transformirala.

Moj raziskovalni članek za Radio Študent, v katerega je bilo vloženih več mesecev dela, prav tako ni nikakor ni bil bežanje od družbenega; ravno obratno: bil je poskus političnega delovanja na lokalni ravni, poskus naslavljanja problema, ki je – zlasti, ker zadeva odvisniško populacijo in sistemske probleme v zavodu, ki deluje pod okriljem RKC – zelo težko kakorkoli uspešno naslovljiv, s čimer mislim, da je težko pridobiti zanj potrebno družbeno podporo – posamičnih oseb in/ali organizacij – in da je težko karkoli zares spremeniti.

(Pa čeprav je bilo eno od odkritij, da osrednji dokument, ki omogoča delovanje in financiranje programa iz državne blagajne navaja, da se zaposleni v delovnem času ne nahajajo na svojem delovnem mestu.)

»Bivanje pod skalo« mi je pomenilo, da razen nekaj delitev objav na socialnih omrežjih, nisem namenjala veliko časa vprašanju Palestine in Izraela. (Šla sem samo na en protest, pa še tistega sem zamudila.)

Pomenilo je tudi, da nisem veliko energije namenjala predsedniškim volitvam v ZDA, čeprav to ne pomeni, da ob njihovem približevanju ne čutim tesnobe in če nisem vedela, kdaj natanko se je zgodil premik Biden – Harris, to ni zato, ker mi bi bilo vseeno ali se Trump ponovno povzpne na oblast ali ker ne bi imela mnenja o tem (mislim, da nas bi moralo biti strah predvsem njegove nepredvidljivosti; sprememb, ki so se v njegovi politiki pojavile v mandatu med 2016 in 2020, nismo znale_i napovedat, a so bile eden izmed ključnih globalnih podpornih stebrov za trenutne vzpone nacističnih in drugih nevarnih politik).

Kdaj natanko se je zgodil premik Biden – Harris, nisem vedela, ker sem ob enem in ob drugem čutila podobno popolno, tesnobno nemoč. Nobena od teh oseb ne bo temeljno posegla v trenutno imperialistično, hiperkapitalistično politiko ZDA.

In tudi: kaj lahko jaz naredim, da bi se imperialistična, hiperkapitalistična ameriška politika kakorkoli v temelju spremenila?

Kaj lahko jaz naredim, da bi se ustavila morija, ki se trenutno odvija v Palestini in sosednjih državah?

Nisem bila pod skalo, ker bi mi nenadoma postalo vseeno.

Tam sem bila, ker nisem vedela kaj naj naredim.

In ker ne verjamem v nobenega od načinov politične participacije več.

Ne zares.

Ne odkar vidim, kako kolegice in kolegi na različnih področjih iz političnega aktivizma ustvarjajo dober biznis; kolega, ki deluje na področju pravic živali mi je v letošnjem letu popolnoma neprizadeto povedal, da je kampanja, ki jo je pripravil s svojim podjetjem v bistvu način, da nabira podpornice_ke, od katerih pričakuje donacije. Cilj, za katerega se je kampanja zavzemala, je bil slamnat: nekaj, kar je v prihodnjih letih že tako ali tako načrtovano z dekreti EU.

Spremljam kolegico, ki zbira podpise za soroden namen; za cilj, ki je marsikje že desetletja dosežen – in je sam po sebi … ozek.

Ne želim operirat z imeni.

Povedat želim: aktivizem se je začel dobro prodajati. Odvisno od področja, ki ga izberemo, lahko prinaša visok socialni status, družbeni vpliv in seveda kapital.

Ampak seveda revolucija nikoli ni bila unovčljiva. (Podoba revolucije na drugi strani … seveda je.)

In niti danes ni.

Če bi imela kak dober odgovor na to, kako lahko zares spremenimo stvari, ki jih je treba spremenit, v času, ki ga imamo – in je zelo omejen – zdaj ne bi pisala te kolumne.

Vem samo, da sem na eni točki gledala posnetek obstreljenih palestinskih otrok, ki so se tako tresli, zelo majhni so bili, štiri, pet let, da niso mogli zadržat nekakšnih dokumentov – najbrž identifikacijskih, zdravstvenih? – med svojimi drobnimi prstki.

In sem jokala. Ampak česa drugega, kot da to napišem v prst v prekatu se nisem spomnila. Kako bi se lahko?

Zato bi morala vedeti, kako naj posežem v severoatlantski imperializem ali vsaj bit dovolj naivna, da bi verjela, da to sama lahko storim – ali da obstaja dovolj interesa pravih ljudi, da bi se to zgodilo.

Nič od tega ne vem.

»Pod skalo« sem si priznala vsaj to. Ne vem. In zelo majhna sem.

Kolegice in kolegi, ki aktivizem spreminjajo v (dobičkonosen) posel mi ne dajejo veliko upanja, ker vidim, da cilji, ki jih izbirajo, niso nekaj, kar bi lahko kakorkoli poseglo v ta stroj, niti ni nekaj, kar ne bi bilo del »konsenzualne realnosti«, kar pomeni, da se te organizacije pogosto zavzemajo za cilje, ki že uživajo popolno podporo večjega dela javnosti, so zakonsko že udejanjene ali blizu udejanjenja ali pa so udejanjene tako globalno in tako prevalentno, da je mogoče na države, kjer niso, vršiti realen politični pritisk. Obenem gre za t.i. »single issue« kampanje, ki navadno ne uspejo nasloviti ničesar, kar pade mimo.

Ne vidim, kako naj bi mi to dajalo kakršnokoli upanje.

Na drugi strani so osebe, ki niso dosti drugačne od mene.

Osebe, ki bi rade dejansko, zelo naivno zapisano, ampak zakaj ne bi včasih posegle po naivnih, preprostih formulacijah, če so v bistvu, recimo, točne – spremenile svet? Ta generalizacija se zdi prehitra samo na videz; trenutno resnično imamo več globalnih kriz, ki bi potrebovale natanko to.

Da spremenimo svet.

Da spremenimo zgodbo, ki jo govorimo o svetu in o sebi v svetu.

Zdaj, nekaj tednov pred volitvami, malo manj »pod skalo«, gojim iste pomisleke.

Pravkar tudi čakam na razgovor na Častnem razsodišču Socialne zbornice Slovenija, kjer naj bi obrazložila, zakaj se mi zdi, da to, da Socialna zbornica Slovenije izda poročilo, v katerem navaja, da zaposlenih v delovnem času ni na delovnem mestu, a je vseeno lahko verificiran z njihove strani, problem. Ali zakaj se mi zdi, da to, da zaposleni strokovno delo prelagajo na svoje uporabnike, kar je generalni sekretar SZS komentiral z »groza« in dodal emoji opice, ki si prekriva oči z rokami, ampak je potem poniknil, ko je ugotovil, da problem ni samo na strani socialno-varstvenega programa, ampak tudi SZS.

Ne vem, zakaj bi morala take stvari pojasnjevat.

Ne vem, kje živim, da moram take stvari pojasnjevat.

MDDSZ v vsem skupaj ne vidi nobene težave.

Tako kot ne morem preprečit, da bo Harris – ali Trump – še naprej dostavljala Izraelu orožje za pobijanje civilne populacije, ne morem preprečit MDDSZ, da ne bi plačevalo več sto tisoč evrov letno zavodu, ki ne služi svojemu uradnemu namenu.

Lahko bi najbrž zbirala podpise za kak plemenit družbeni cilj, na primer zakonsko prepoved nasilja nad ženskami po vsej Evropi ali pa za ohranitev take zakonodaje, če že obstaja. Mogoče bi lahko s tem dosegla, da se ne bi več spraševala, od česa naj živim, ko so mi zaradi podaljšane bolniške po hudi nevrološki bolezni odpovedale_i prevajalsko delo.

Morda se zdi, da sem pod skalo vzgojila dobršno mero cinizma.

Mislim, da je precizneje reči, da sem vzgojila dobršno mero nezaupanja. Tesnobe. Nemoči.

Sem pa premišljevala tudi o svojem poklicu, torej o pisateljevanju. Čeprav sem pogosto še vedno prvenstveno navajana kot kritičarka, čeprav se s tem v zadnje obdobju nisem prav dosti ukvarjala.

prst v prekatu je oblika avtofikcije, čeravno sta fikcija in avtofikcija v njem precej enakovredno zastopani. Ampak po drugi strani je prst v prekatu tudi skrajna fikcija; roman, ki ne bi mogel biti bolj v nasprotju s trenutnim stanjem, pišoč predvsem o stvareh, ki se dogajajo na marginah, ki si jih je masovno težko zamišljati in za katere se iskreno tudi sama sprašujem, kako bi se jih naj preneslo v »večji« format kot je neka manjšinska, obrobna družbena pozicija.

Ampak hkrati je prst v prekatu tudi moj poskus, da bi se ustavila in premislila vlogo poklica, ki ga opravljam že deset let, čeprav se z njim ne morem preživljati; da lahko literatura spremeni svet, me je sram napisat, ker je že sama formulacija cringe od prežvečenosti in lastne (pre)pomembnosti.

Sem pa »pod skalo« dosti razmišljala o tem, da morda ne gre za literaturo, temveč za zgodbo, za katero pa je vselej bila ključna izmišljija; ta v avtofikciji dobi zelo postransko mesto, podobno pa velja tudi za literarni svet, ki lahko je, lahko pa ni podoben temu, v katerem živimo, individuum postane središče, postane zgodba in kakor je po eni strani to morda res nekakšen postopek, da postajajo vidne tudi zgodbe nevidnih oseb, je mera, do katere se to dogaja, precej prenapihnjena; nevidne osebe pogosto ne pišejo.

Nevidne osebe morajo biti vsaj nekoliko vidne, vsaj nekje vidne, da lahko pišejo, zlasti pa, da lahko objavljajo, zlasti pa, da so lahko brane.

Ampak tudi če ostajajo to zgodbe, ki imajo podoben problem, kot večina druge fikcije; pišejo iz tega kar je, ne tega, kar bi lahko bilo.

Avtofikcije so ljudje, so zgodbe – zgodbe tega momenta.

Podobno kot v sociologiji kulture ali filozofiji se zdi, da smo se v literaturi znašle_i v problemu »analize paralize«; podajamo zgodbe o tem, kar je. Analiziramo to, kar je. Opazujemo, kar je.

In ne razmišljamo, kako to, kar je, obstaja.

Ker je človek simbolna žival, obstaja skozi simbolno raven. Simbolna raven se prevaja v narative, v zgodbe, ki si jih govorimo, da obstaja nekaj takega, kot so »družbeni sistemi«; da je Izrael potrebno oskrbovati z orožjem, da je kapitalizem naravni red stvari, da je odvisniška populacija škodljiva in nepomembna, to so vse zgodbe, utemeljene na idejah o dobrem in zlu – ali, v drugem diskurzu in registru – utemeljene na idejah moralnih in etičnih vrednot, ki jih naše družbe gojijo.

Desetletja že beremo velike količine literature, ki opisuje stanje, kakršno je.

Ali distopično stanje, ki bi lahko sledilo iz tega, kar trenutno je.

Srečni konci in utopije so literarno postale nezamisljive.

Ali vsaj neresne.

Naivne.

Kar kot pisateljica – in družbena aktivistka z zelo humble mnenjem o lastnem (ne)vplivu – opažam je, da zgodbe živimo, ne da bi jih ozveščale_i; živimo jih, ne da bi se zavedale_i da živimo v zgodbah in da se zgodbe, ki si jih govorimo dovolj vztrajno, uresničujejo: mar ni fascinantno  pogledati, kako se zdi, da se udejanjajo biblične zgodbe o apokalipsi? Tisto, kar imamo v zavesti kot cilj, tudi če podzavestno, ima veliko večjo možnost, da se uresniči kot nekaj, kar nam – kot posameznim osebam ali kot družbi – nikoli ni prišlo na misel.

Velike, množične uspešnice – torej tista literatura, ki ima dejansko vpliv na velik del populacije – zadnjega obdobja imajo tako en pogost, skupen vpliv; če vzamemo narativ iz Vojne zvezd, Harryja Potterja, Gospodarja Prstanov, celo Somraka ali Dekline zgodbe, vidimo, da gre za zgodbe, ki govorijo o stanju navideznega miru, ki pa ga nato poruši vzpon sovražnega političnega programa ali drugačne kataklizmične grožnje; ključno pri tem je, da navadno ne gre za politični program ali grožnjo, ki bi bila neznana; gre za ponovni vznik nečesa, o čemer smo mislile_i – ali pa samo želel_e verjeti – da ne obstaja več.

Kar se trenutno dogaja, je natanko to: ponovni vznik ali zaostritev groženj, ki jih poznamo že od prej.

Kar se mi torej kot pisateljici zdi nujno je poskus izumljanja.

Ne nečesa strašnega, kar bi se lahko zgodilo, ampak nečesa lepega.

Eden od mojih umrlih prijateljev je nekoč rekel, da bi, če bi kdaj napisal knjigo, napisal popolnoma lepo knjigo, v kateri se dogajajo samo lepe reči. Bil je filozof. Mislim, da je s tem mislil nekaj podobnega, kot mislim sama; v zmoti smo, ko opuščamo fikcijo. V zmoti smo, ko opuščamo utopijo – in srečne konce.

Precenjujemo politični aktivizem, ki nima toliko moči, kot je želi imeti in kot si govori – še ena zgodba – da jo ima in obenem podcenjujemo moč mišljenja nečesa novega; vedno znova zapadamo v debate o sistemih, pristopih in idejah, ki že so.

Konec idej.

Celo leto sem živela »pod skalo«.

Nikakor nisem prispevala k temu, da bi v Palestini po več desetletjih vojn in letošnji eskalaciji zavladal mir.

Nikakor nisem prispevala k temu, da bi se ameriške volitve dobro izšle.

Z aktivizmom nisem nič zaslužila.

Kaže, da bo največ, kar bo dosegla moja najbolj politična akcija letošnjega leta, nekakšna odločitev Častnega razsodišča Socialne zbornice, ki bi celo v najbolj ekstremnem primeru pomenila samo prvo v verigi domin, ki bi morale pasti, da bi se v instituciji karkoli spremenilo.

Sem pa napisala roman, ki ima ne enega, ampak vsaj štiri utopične konce.

In odločila sem se, da bom naslednje leto napisala še enega.

In potem še enega.

Tisočletja že uresničujemo mitske zgodbe.

Zakaj bi zdaj verjele_i, da počnemo karkoli drugega?

Zakaj bi zdaj verjele_i, da to ni več mogoče?