Nagrado desetnica, ki jo za najboljše otroško in mladinsko delo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, je letos prejela zbirka Andreja Rozmana Roze Pesmi iz galerije (2018). Zbirka vsebuje pesmi, ki so nastale ob 35 slikah iz Narodne galerije v Ljubljani. Narodna galerija je tudi izdajateljica knjige. Nagrajeni pesnik je pred tremi slikami bral za našo revijo (posnetki Igor Divjak).
Pred sliko Jožefa Petkovška Doma, 1889
Doma
Ko se po več letih vrneš iz daljnega sveta,
spoznaš, da doma več nisi doma.
Še malo pa se boš pobral
in tvoj stol prazen bo ostal,
saj je doma zdaj vse drugače
in zate doma ni nič več domače.
Mama več nima nobene moči in molči
in se zetu in hčeri v vsem podredi.
In tudi tvoj preljubi mlajši brat,
ki te je imel tako strašansko rad,
molči in vztrajno gleda stran.
Tudi njemu si postal neznan.
Ker si predolgo bival v tujini,
tujec postal si v lastni družini.
Zato doma nikoli več doma ne boš.
Doma sta doma zdaj sestra in njen mož.
Tebe pa doma več ni.
Ti pojdi med svoje, tuje ljudi.
Pred sliko Alexeja von Jawlenskega Cvetje, sadje in vrč, 1909
Cvetje, sadje in vrč
Gledalec potuje po sliki tako,
kot mu veleva naslov.
Najprej se mu ustavi oko
na vroči svetlobi cvetov,
ki jih poudarja temačno ozadje,
pogled potem zdrsne na sadje
in čisto nazadnje na vrč,
ki je neugledno rjav
sredi kričečih barv
varen pred pogledi,
čeprav stoji na sredi.
Gre za prvo podivjano cvetje,
ki je zasijalo v neonsko 20. stoletje,
ko postane barvna kompozicija
pomembnejša od videza realnega sveta
in slikarji svet na svojih slikah nadgradijo
z do takrat nepredstavljivo drzno domišljijo.
Ker je šlo pri poudarjanju barv in oblik za prevelik odmik
od tedanjega dojemanja funkcije umetniških slik,
je nacizem te slike imel za degeneracijo umetnosti
in jih je nameraval iztrebit, kot je iztrebljal umobolne ljudi.
Zato je to sliko pred takratno hrvaško ustaško oblastjo
njen lastnik, zagrebški Žid, na našo srečo rešil tako,
da jo je z vlakom skrivaj poslal Narodni galeriji v Ljubljani,
ki jo tudi zaradi takratnega zaupanja v njo,
še danes s ponosom hrani.
Pred sliko Elde Piščanec Dekle v poletni obleki, 1935 – 1937
Dekle v poletni obleki
Umetnica je hči duha.
Vsa se umetnosti preda.
Na drugo srečo nič ne da,
nima družine ne moža.
Umetnice nihče ne uspe
preusmerit iz tistega, kar je,
v slikarko za politike.
Rajši se umakne in odmre.
In ko se umetnici zgodi,
da svet tako se spremeni,
da noče njene umetnosti
in ščuva proti njej ljudi,
za umetnico je to grenkó,
življenje ni več smiselno,
načne ji dušo in telo,
zapre jo vase in v njen dom.
Pri umetnici ugasne luč,
za umetnico se obrne ključ
in njen model, namenjen nam,
užaljeno pogleda stran.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
