Andréas Becker – Tanja Tuma – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Preberite tudi zapis Tanje Tuma o zablodah Jaza, ki je nastal ob prevajanju Andréasa Beckerja.
***
Jaz je izmišljotina. Jaz je nekdo drug, Jaz je neka druga izmišljotina.
Jaz pravi, da se mu le reče Jaz. Čeprav ne more pobegniti. Jaz gre spat, najraje v kovinsko posteljo, ki je srednji, nevtralen prostor. Jaz ima rad sredino. Jaz obžaluje. Jaz se vidi v tretji osebi ednine. Jaz obžaluje v tretji osebi ednine. Zvečine pa se Jaz sploh ne osmišlja.
Na splošno je Jaz izmišljotina. Jaz je bil lahko en sam, sta bila dva ali več. Zjutraj po ugodju noči, se je Jaz ponovno sestavil, vstal iz postelje, se sprehodil zunaj in se imel za glavnega. Gledal je okoli sebe, nikjer žive duše. Svet brez ljudi. Sredina, si je rekel Jaz, sredina, v kateri se je Jaz tako dobro počutil. Beli zidovi. Na bele zidove je Jaz lahko napisal besede, jih pobarval. Na primer slika, razpoka, senca, igra svetlobe in senc. Jaz se je igral. Zjutraj se je rad ljubil igrivo, kasneje se je zasovražil v slabi igri.
Jaz si je začel govoriti. Jaz si je začel govoriti, da se mu le reče Jaz. Jaz si je začel govoriti, da se mu le reče Jaz, torej je Jaz le navadna izmišljotina. Jaz si je priznal, da je na svetu izobilje tistega. Jaz si je obljubil, da bo tisto spremenil v tisti tok, iz Jaza naredil sebe igračko, a kaj, ko mu je že takoj spodletelo. Svet je nedvomno imel bolje v oblasti Jaz kot mene samega.
Popoldne je svet postal strmina. Jaz se je začel v dvojini, nato je Jaz postal množina. Jaz se je zapisal na beli zid z besedami. Tam in pred sliko si je izrisal podobo. Tam in pred razpoko si je izrisal razpoko. Tam in pred senco si je izrisal senco in tam pred svetlobo si je izrisal svetlobo. Tam in na tleh so bili odtisi. Tam si je Jaz izrisal posteljo, preprogo in ploščice. Jaz se je spraševal, kam bi moral izrisati sebe. Jaz je pokazal na stopala, okoli nog, nekje okoli spodnjega dela telesa. Na senco svojih nog, senco stopal, senco telesa. A vse se je nenehno in prehitro premikalo, uhajalo je brez sistema.
Jaz si je rekel, da je Jaz le izmišljotina brez mene.
Jaz je imel glavo ovalne oblike. Jaz je na svoji ovalni glavi nosil klobuk. Jaz je bil smešen. Jaz ve, da bo odslej tak smešen. Jaz je tak; odslej je smešen, smešen Jaz s klobukom na ovalni glavi. Jaz si govori, da bi bil morda drugačen, če njegova glava ne bi bila ovalna, temveč na primer kvadratna. Tako pravi, a nato utihne. Jaz tvori hipoteze, kaj bi bilo, če ne bi bilo in kaj, če ja. Tako se Jaz odpravi v jutro, recimo tako približno, z duhom v glavi. Jaz ve, da približno ni tako slabo za nekoga, kot je on. Opoteka se po mestu kot nekdo iz sredine, nekdo, ki je nevtralen. Prav tam in še prej, si zapiše besede. Tukaj postaja tramvaja, ali tam prostor za invalide, tam in pred dežjem. Tako si je popisal resnico. Tako si je popisal svet praznine.
Jaz ve, da je samo Jaz sam. Jaz ve, da odkar se išče, vem, da se Jaz ne išče več. Jaz ve, da se drugi niti ne. Jaz tudi rad pravi, da je bil nekoč drugi. Jaz se lahko opiše z drugo besedo ali niti ne. Kako se opisati? S kakšno pomočjo? Jaz ve, da ni pomoči. Jaz se vidi v njihovih trupih avtomobilov, vidi se v smetnjakih, napolnjenih s tabletami, okoli katerih se plazijo psi. Jaz lahko napiše besede psi tja, kjer se plazijo psi. Tam ali pred smetnjake, plastične vrečke, tam ali pred tablete in podgane. To Jaz dobro ve.
Jaz to dobro ve. On ve vse te resnice o samem sebi, medtem ko meni ni nič več jasno.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Iz francoščine prevedla Tanja Tuma
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: