/ 

Rog je bil upor proti zatiranju ljudi

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!  

Andraž Rožman – Igor Divjak – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Andraž Rožman, pisatelj, novinar in aktivist.

Z njim se je pogovarjal Igor Divjak.

Pogovor z Andražem Rožmanom, avtorjem romanov Trije spomini: med Hajfo Alepom in Ljubljano in Titov sin

Igor Divjak

Pred kratkim so odprli novi Rog. Zate je bil Rog zelo pomembne prostor, kjer si deloval, v okviru Ambasade Rog, kjer si spoznal Palestinca Mohamada Abdula Munema, o katerem si napisal prvo knjigo Trije spomini, in druge zanimive ljudi, kar ti je odprlo prostor delovanja. To, da so prostor prenovili, je gotovo v redu, zgradba je bila stara in razpadajoča. Težava je v tem, da cel kup skupin, ki je tam delovalo, v novi Rog ni vključenih.

Ko sem prišel v Rog, sem najprej deloval v Protirasistični fronti za azil, iz tega je nastal Second Home in potem Ambasada Rog. To so bili trije kolektivi, ki so se ukvarjali z begunci. Rog mi ogromno pomeni, ker sem tam spoznal, kako se ljudje lahko sami politično organizirajo, kako lahko sami umetniško ustvarjajo in počnejo razne stvari, za to pa ne potrebujejo nič drugega kot svojo voljo in angažma. Ljudje ne potrebujemo nikogar, ki bi nam s pozicije moči ali razpisi dajal usmeritve, kaj naj počnemo. Skupnost lahko sama deluje in v Rogu je bilo tako. Ogromno iniciativ je bilo. Tam se je začela organizacija boja za izbrisane, potem so bili migrantski delavci, LGBT skupnost itd. Zdaj govorim o političnem delu Roga. Potem so bili tam ateljeji, ogromno umetniških reči. Všeč mi je bilo, da si bil v Rogu lahko samo človek. Lahko si prišel tja in, če te je nekaj zanimalo, si se lahko pridružil. Ni ti bilo treba ustrezati nekim splošnim družbenim normam, ki odrivajo ljudi, ki ne spadajo v nek meščanski okvir.

Glede obnove pa je bila težava v tem, da čeprav občina govori o dialogu, ta z njihove strani nikoli ni bil možen. Ravno zato, ker sta občina in konkretno Zoran Janković vedno nastopala s pozicije moči. Tu ni šlo za enakovreden pogovor, kot ga imava midva, ampak za stališče: mi smo tu šefi, damo vam neko ponudbo, vi jo pa jo sprejmite ali pa ne bo nič. Prijavite se na razpis in najboljše bomo izbrali. To je popolnoma v nasprotju z načinom delovanja avtonomne skupnosti. Že njeno ime pove, da želi biti avtonomna. Ne vem, zakaj ne bi moglo biti v mestu prostora, kjer bi ljudje delovali tako. Rogovska skupnost nikoli ni nasprotovala temu, da se stavbe obnovijo, da bi bila elektrika in druge stvari urejene. Ampak tako da ljudje to sami počnejo oziroma da pri tem sodelujejo. Trdim, da so tisti, ki so bili v Rogu, delali v javnem interesu; že zaradi tega, ker so si ga delili ljudje, ki ga drugje nimajo, in so se lahko organizirali sami na različne načine: politično, umetniško, v filozofskih krožkih in vsem mogočem. Iz Roga sta prišla, če se prav spomnim, da dva predloga, kako bi lahko skupnost obnovila zgradbo, da ne bi zgradili neke steklene zgradbe, ki me spominja bolj na kakšno ogromno banko kot na nekaj, kar bi bilo za ljudi. Ljudje v Rogu so stavbe ves čas sami obnavljali, v to so vložili tisoče in tisoče ur in tudi lastna sredstva. Seveda niso imeli dovolj finančnih sredstev in možnosti, da bi to obnovili na veliko, ampak so prostore urejali počasi. Po teh dveh predlogih bi lahko skupnost ostala notri in prostori bi bili namenjeni vsem razredom, ne le višjim.

Koliko ljudi iz skupin, ki so tam delovale, pa je sploh ostalo v novem Rogu?

Jaz izmed tovarišev in tovarišic, ki jih poznam, ne vem za nikogar, ki bi imel možnost, da bi deloval v novem Rogu. Ne vem točno, kako je, a s tem se niti ne ukvarjam, ker je to, kar je nastalo zdaj, čisto v nasprotju z načinom delovanja avtonomne skupnosti. Ne vem, kako bi ta lahko delovala pod takim režimom in v taki stavbi.

To sprašujem tudi zato, ker se tvoj roman Titov sin zaključi s pregonom iz Roga. Tam prevlada apokaliptičen občutek, zdi se, kot da je konec nekega obdobja, nekega sveta.

Ja, tak občutek je takrat imelo veliko ljudi. Ko sem v romanu pisal o skvotu, sem se tudi pozanimal pri ljudeh, ki so bili bolj vključeni, ki so bili tam več let in so sodelovali pri organizaciji in obnavljanju prostorov. Ko človeku neka zadeva tako veliko pomeni in ga nasilno vržejo ven, se ta s tem težko sprijazni. Tega ne pozabiš. To, da je prišlo do protesta proti novemu centru Rog, je nekaj najbolj logičnega. Zadnja leta je potekala dehumanizacija ljudi, ki so bili v Rogu. Pri tem mislim na to, da so jih prikazovali kot barbare, kot narkomane, ki odmetavajo igle in živijo v umazaniji. To je bil ta medijski spin. Končni cilj je bil, da se jih izseli. Seveda te to prizadene. Povejte mi, kako lahko ljudi z varnostnik in policijo vržeš ven, potem pa jim rečeš, pridite nazaj, a delovali boste po naših merilih. Ko zatiralec nekoga zatira in ga izžene, kako ga potem lahko povabi nazaj in sodeluje z njim? To je praktično nemogoče.

V Rogu so prostor za povezovanje v skupnost našli tudi mnogi begunci. Spomnim se, kako so pred leti, ko je bil begunski val, mediji begunce prikazovali kot problematične ljudi, ki so puščali za sabo nesnago in podobno. Namerno so ustvarjali sovražno razpoloženje. A v resnici so bili to ljudje s kopico težav, ki jih je bilo treba reševati, nič drugačni od nas.

Vsem se nam lahko zgodi, da pridemo v težavno življenjsko situacijo. V svojih dveh knjigah sem pisal o begunstvu in duševnih stiskah. Tega se moramo zavedati in delovati skupaj z ljudmi. Le z grajenjem skupnosti in politično organizacijo se lahko spopadamo s krivičnimi družbenimi normami, krivičnimi zakoni in zatiranjem ljudi. Rog je bil upor proti zatiranju ljudi. Ko rečem Rog, s tem simboliziram tudi naša heterogena gibanja, ki so bila tam. Rog se ni sprijaznil s takim svetom, kot je, s takimi normami. Take prostore potrebujemo. Seveda oblasti to ni pogodu, saj ne mara kritičnih glasov. Kritične glasove pa lahko uničiš tako, da jim porušiš prostore. Če nimaš kritičnih prostorov, je veliko teže delovati.

V obeh tvojih romanih je izredno pomembna osebna izkušnja stika z drugim človekom, v prvem z beguncem, v drugem s človekom z duševnimi težavami. Ta ti da čisto druge podatke od ustaljene predstave, ki jo sicer imaš.

Točno to. Jaz vse gradim na odnosu z ljudmi in na osebnih izkušnjah. Če se navežem predvsem na roman Titov sin, si želim, da bi bila to neka pozicija proti moraliziranju in proti pokroviteljstvu. Če nočeš biti pokroviteljski in če nočeš moralizirati, se moraš najprej s svojim moraliziranjem in pokroviteljstvom soočiti. Moj drugi junak, Klemen v procesu psihoanalize to tudi naredi. V prvem delu načrtno malo moralizira o tem, kakšna je družba do ljudi z duševnimi stiskami itd. Za proces psihoanalize je zelo tipično, da da pritisneš na svoje najbolj boleče točke in v trenutku, ko to začneš živeti, se že začneš spreminjati, spoznavati sebe in druge in čez nekaj časa se odprejo povsem novi zorni koti. Ozavestiš svoje nezavedno ter sprejmeš drugega človeka in sebe brez vseh primesi, kot sta že omenjena moraliziranje in pokroviteljstvo. Jaz temu rečem psihoanalitični lok in ta je absolutno viden v romanu. Vesel sem, da je roman Titov sin prejel precej pozornosti, a opazil sem, da je bilo precej manj komentarjev in razmišljanja o psihoanalitičnem delu knjige. To povezujem z nepoznavanjem klinične psihoanalize v splošni javnosti. Eden od mojih motivov za pisanje o psihoanalizi je bil, da bi nekaj prispeval k poznavanju te metode.

Klemna si zasnoval kot svoj alter ego. Tebi je izkušnja psihoanalizezelo pomagala, da si se prečistil, odprl, dobil ustavarjalni zagon.

Meni je dala ogromno. To je res globok proces, ki je bil obenem raziskovanje za roman. Pri meni je trajalo devet let, trikrat do štirikrat na teden. Nekaj časa traja, da prideš v proces prostega asociiranja, da se znebiš zavor in prideš v stanje transferne nevroze. Ta je v moji knjigi prikazana. V psihoanalitičnem procesu moraš postati nevrotičen, a to se zgodi v varnem prostoru z analitikom. Včasih se mi je zdelo, da sem doživljal vse diagnoze tega sveta. Zdelo se mi je, da bom padel čez rob, da se mi bo zmešalo. A to se ne more zgoditi, ker si v varnem prostoru. Skozi to se je moj lik laže poistovetil z drugim likom, ki pa je dejansko doživljal psihoze. Mogoče je ta drugi lik, Frenk, doživljal podobne stvari kot Klemen, a ni imel varnega prostora. Ni imel finančnih sredstev za terapije, razredno je v zelo deprivilegiranem položaju, zato si življenja ne more postaviti na noge. Kljub temu pa je vreden član družbe in ima ogromno kreativnega potenciala. Zakaj ne bi bil del družbe kot vsi ostali? Zakaj bi ga bilo treba zapreti in le nafilati s tabletami, tako da ne bi mogel nič početi? Že večkrat sem rekel, da je norost lahko izbira. Če se nekdo noče zdraviti, kot predpisujejo družbene norme, kdo sem jaz, da mu to želim preprečiti? Povedati hočem, da je sobivanje možno, samo za to moramo spremeniti družbene norme. Po drugi strani se Klemen zaveda, da bi se vse grozne stvari, ki so se zgodile Frenku, lahko zgodile tudi njemu. Vsem nam se lahko zgodijo, če se ne ukvarjamo z odnosi, svojo notranjostjo, družbenimi neenakostmi in krivicami.

V knjigi podaš primerjavo z Italijo, kjer so psihiatrične ustanove zaprli, paciente pa spustili na prostost.

V Trstu, ki velja za najbolj uspešen primer dobre prakse, so že pred 40 leti zaprli psihiatrično bolnišnico. Njihov sistem ne temelji več na prisili, ampak veliko bolj upoštevajo želje in potrebe ljudi. V sistemu duševnega zdravja niso bistveni samo psihiatri, ampak je tu še cel kup drugih služb. V Trstu imajo štiri centre za mentalno zdravje, kamor ljudje lahko pridejo prespat, se potolažit, pogovorit s psihiatrom, socialnim delavcem, medicinsko sestro itd. Poleg tega pa imajo mobilne enote. V Gorici sem videl celo kolono majhnih avtov za delo služb na terenu. Seveda ljudje včasih tudi potrebujejo zdravila. A to ni temelj rehabilitacije. Temelj rehabilitacije so izkušnje ljudi, vrstniška podpora. Ljudje, ki so sami preživeli hujše duševne stiske, se pogovarjajo z ljudmi, ki imajo težave. Celo na fakulteti imajo predmet vrstniška podpora. Slovenka Silvana Hvalič, ki jo poznam in ki je tudi sama preživela duševne stiske, je profesorica tega predmeta. Poleg tega so ustanovili zadruge. Ponovno je bil Slovenec, Danilo Sedmak, pobudnik tega. Tam imajo ljudje možnost, da se izučijo za neke poklice in delajo, služijo ter plačujejo davke. V zadrugi za pomoč ljudem v duševni stiski, ki sem jo obiskal, imajo tudi svoj radio, restavracijo, vrt, na katerem gojijo vrtnice ter ogromno različnih dejavnosti. Pred nekaj leti sem imel podatek, da ustvarijo za 30 milijonov prometa na leto. To je resen posel. Pri nas pa je vse tako pokroviteljsko, nekoga pošljejo na delovno terapijo in mu dajo 1 evro na uro, da nekaj brez veze preklada. To je podcenjevanje človeka.

Dezinstitucionalizacija poteka v večini evropskih držav. V Veliki Britaniji so prav tako transformirali institucionalno oskrbo v skupnostno. Tudi marsikje drugje. Tu ne gre za nek radikalni pogled, ampak za nekaj, kar narekuje Evropska unija. Smernice Unije so, da države ne smejo graditi novih zidov, novih institucij, ampak da morajo institucije transformirati v skupnostno oskrbo. V Sloveniji potekata dva pilotna projekta, eden v Črni na Koroškem, drugi v Dutovljah. Evropska unija je namenila 11 milijonov evrov za dezinstitocionalizacijo. V Dutovljah se ta zavod že počasi zapira, veliko ljudi so že preselili in jih bodo še. Tudi Konvencija o pravicah ljudi z ovirami pravi, da imamo vsi pravico do neodvisnega življenja v skupnosti s podporo, ki jo potrebujemo. Nekdo potrebuje, da mu nekdo skuha kosilo, drugi potrebuje pogovor, tretji da mu pomaga plačati položnice itd. Neodvisno življenje pomeni, da živiš v skladu s svojimi željami, da nisi zaprt v instituciji, ki ti narekuje, kaj moraš početi. To ni neka alternativa, ampak mainstream usmeritev. Takih bolnišnic, kot je ljubljanska psihiatrija, je vse manj.

Pri tvojem pisanju se pozna, da si delal kot novinar. Ne izbiraš tem, ki bi bile zgolj osebne, vedno te zanimajo družbeni problemi.

Ko pišem, me vodi želja po tem, da bi skušal odpreti razmišljanje o temah, ki so zapostavljene in o ljudeh, ki niso vidni. Včasih moram pri pisanju to željo uravnavati, saj me zna malo zanesti. Resnično si želim, da moje pisanje ne bi bilo samo sebi namen, da ne bi izhajal samo iz svoje potrebe po pisanju, ampak da bi imeli tudi drugi nekaj od tega in da bi s pisanjem nekaj prispeval.

 

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

   
Ansdaž Rožman – Igor Divjak – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Andraž Rožman se je rodil leta 1983 v Novem mestu, nato pa večino življenja preživel v Mengšu. Skoraj 15 let je povezan z novinarstvom, v katerem sta ga od nekdaj najbolj privlačila reportaža in intervju, predvsem pa zgodbe ljudi, katerih glas ni slišan. Od leta 2005 dela na Dnevniku, kjer je bil zaposlen v športni in ljubljanski redakciji. Objavljal je tudi v drugih rubrikah in Dnevnikovem Objektivu ter ob delu končal študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede. V zadnjih letih se ukvarja tudi z literarnim novinarstvom, pri čemer je literarni del vse bolj izrazit in si ga želi razvijati še naprej. Nanj je imel velik vpliv prihod beguncev, ki so mu odprli nova prostranstva, in delovanje migrantske skupnosti v tovarni Rog. Njegov knjižni prvenec Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano je izšel leta 2019 pri založbi Goga.