Ana Porenta – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Ana Porenta o pesmi Na razstavi
Velikokrat opazujem roke, ki so najgibljivejši del vsakdanjega telesa in ki zmorejo marsikaj, zanimivo mi je tudi, kako jih slike ali kipi zamrznejo in kako se včasih na negibnost osredotočijo same; seveda v pesmi ne gre za posamično razstavo, ampak za konglomerat tega opazovanja rok.
***
Na razstavi
Dleto, žaga, les, kladivo.
Skiciraj, rezbari, pili, brusi.
Nameri, drži, tolci, odlušči.
Starci polagajo svoje izsušene roke
na meča, bedra, ritnice, ramena in prsi.
Videti so še bolj stare na rdečkastem
preklanem češnjevem lesu z dvemi srci.
Dleto, nameri, les, odlušči.
Igralka z odločnimi gibi desnice udarja po strunah,
medtem ko levica menjava dure in mole.
Flavtistka zapira in odpira luknjice na
kovinskem vratu, ki ga držita palca.
Nemrine roke poslušalcev se prekladajo po naročjih,
dokler se ne sklenejo v rahlem krču.
Majhne roke skrbno objemajo cvetlične lončke
in jih polagajo v dlani nastopajočih.
Vse roke tolčejo druga ob drugo in potem
v hrupnih gručah prijemajo kozarce in kanapeje,
njihovi nosilci hvalijo lik in delo kiparja
in med mlaskanjem duhovičijo:
Kaj pa tisto dekle,
ki jo je prosil za roko in
se ji je ona za večno odrekla?
Njena odrezana roka je postala last
sosedov, občanov, regije, države, medijev,
še najbolj pa predmet tožilstva.
Nameri, drži, odlušči.
Roke prisotnih se tedaj ovedejo,
da so tudi same eksponat:
z rjavkastimi pegami na pergamentih,
mesnato gladke, polne in negovane,
z izstopajočimi pahljačastimi dlančnimi kostmi,
mrežo modrih žil in nasršenih dlačic,
s trojnimi pregibi v prstih, ki ne delujejo vsi,
z ugreznjenimi prstani, čez katere nabreka meso,
z zapestnicami, ki silijo k členkom
in urami, od katerih so le sateltisko vodene točne.
Brusi, tolci, drži.
Podobne so skulpturam,
in vendar je vsaka različna:
ki se sprijemlje z licem v zamišljenosti,
ki trka na vrata toalete,
ki se pusti izpirati vodi,
ki vodi svinčnik po planjavi lista,
ki pogladi lase, brado, zalisce,
ki z nohtom odstranjuje petršilj s humusa,
ki frca led iz kozarca v korito z rožami,
ki se rokuje z drugimi na mlahav, čvrst, hrapav,
prepoten, sluzast, nedoločljiv način,
ki spregovarja brez besed (te občudujem, me ne zanimaš,
ne zaupam ti, ustavi se, prisluhni mi, blizu sem)
Dleto, žaga, les, kladivo.
Trenutek mine in roke se zlijejo s svojimi
postavami ne da bi še kaj povedale.
Samo ena roka na koncu obrne ključ,
da bi tiste lesene drži, odlušči,
in narisane skiciraj, pili,
nadaljevale svoje nahajanje v tišini,
ki zasede prostor,
ko premikajoče roke povedejo
oblečena telesa in njihova usta v noč.
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
