Eksistenčna kriza; slava smrti, smrt življenju

Kratka, a hkrati čustveno učinkovita pripoved Žalost onkraj sanj, pisca Petra Handkeja služi kot biografski del življenja njegove matere Marie Sivec, koroške Slovenke. Življenje jo je postavilo v čas preizkušenj predvojnega, vojnega in povojnega obdobja, kjer je vladalo predvsem patriarhalno mišljenje. V besedilu je opaziti izprijenost družbe, ki je z represijo postavljala ženske na mesto manjvrednih in podrejenih subjektov večvrednega ter nadrejenega mačističnega sistema. Med vrsticami je razbrati, kako poskuša pisatelj preko občutkov matere najti pravo mero človeškosti znotraj nje. Da bi spomini nanjo ne zbledeli, ji je sedem tednov po tem, ko si je prostovoljno odvzela življenje, spisal posvetilne besede v spomin. Ob enem pa je ni pretvoril – kar bi po njenih življenjskih izkušnjah storil zlahka – v tako imenovano cankarjansko mater; mučenico.

Z zdravo mero razuma se je potopil v medčloveške odnose tedanje družbe ter uspešno povezoval rdečo nit učinka med razmišljanjem ter odločitvami posameznika. V tem primeru njegove pokojne mame, ki je služila kot primerek mnogih žensk tedanjega sveta. Pisanje mu je služilo kot samo-terapija, preko katere se je spopadal z izgubo ljubljene osebe. Pripoveduje, kako se je Mariina zavest z izkušnjami let krčila, prav tako pa opisuje njen trud pri ohranitvi počlovečenih delov lastnega jaza. Vseeno je volja v notranjosti plahnela. Razočaranje, ki ga je občutila zaradi zavrnitve skupnosti, pa jo je potisnilo v le še eno pot; samomor. Odločitev je vse prej kot lahka, kar je pisatelj med vrsticami o njenem razmišljanju mojstrsko prikazal. Handke bi se lahko odločil ubrati lažjo pot in bi materino zgodbo pripovedoval z vidika lastnih prepričanj, a je pogumno presekal takšno miselnost in se poskušal poglobiti v njena doživetja, jih razumeti s stališča stranskega opazovalca in jih razčleniti na bralcu razumljiv način. Z zadostno mero empatije v sebi se bralec tako lažje vživi v Mariino kožo in z njo sočustvuje, ne da bi jo ob enem tudi pomiljeval.

Meja med tematiziranjem in samimi motivi je uspešno zabrisana, saj se zdi, da slednji preraščajo v pomembne teme, ki jih bralec težko spregleda. Iznajdljivost napisanega se prevesi tudi na psihološki vidik, kajti pisatelj se močno opira nanj, da bi naslikal ne samo občutja mame, temveč tudi spremembo njenega obnašanja. Postopoma, a vztrajno je v njej rasla temačnost, ki je iz potrtosti preraščala v depresijo. Dokler proti slednji ni več našla moči in so jo občutki gnali v prepad, v katerega se je pri komaj enainpetdesetih letih vrgla preračunljivo. Njena izbira je bila dokaj težavna; spoprijeti se s strahom pred smrtjo in se ji predati, ali nadaljevati nezadovoljstvo nad svetom ter ostati neopažena. Lepo je razvidno, kako so se negativni vplivi zunanje okolice začeli odražati znotraj nje že od rosnih let dalje. Zaničevanje njene bistroumnosti, hrepenenje po dokazovanju, trpljenje ob preslišanih željah, zatiranje njenih svobodnih odločitev, neuresničena (romantična) ljubezen, poniževalen odnos moških do nje – najprej očetova prepoved nadaljnje izobrazbe, nato zavrnitve njenega srca iz strani edine prave ljubezni, kasneje nasilnega moža pijanca in navsezadnje tudi drugega sina, ki je hodil po očetovih stopinjah. Kot mnoge ženske je postala le stranski karakter predstave, v katero se je utelesila.

Maria je v pismu sinu zapisala, da bo njena smrt prostovoljna. Neznanec je kratko, a jedrnato zapisal; Ko storiš samomor, ubiješ napačno osebo. V teh besedah se skriva nekaj resnice v smislu, da želja po smrti ne pomeni nujno želje po izničenju telesnosti, vendar tistih delov pojave, ki nam ne koristijo več. Vendar to ne velja za vse. Njena utrujena miselnost na koncu ni več iskala delov znotraj sebe, ki bi jih s spremembo mišljenja morda še uspela preoblikovati. Razsodno je iskala način, kako ubiti človečnost v celoti – telo, čustva in misli.

Že ob pričetku življenja jo je doletela nesreča, kajti pripadala je manjšini. Hči zavednega Slovenca, ki si je prizadeval pridružitve takratni Jugoslaviji. Zaradi tega je bil preganjan, vedno znova je izgubljal prihranke in s tem tudi spreminjal miselnost o varčevanju z denarjem: »Nato je ponovno varčeval, ne le tako, da bi preostanek denarja dajal na stran, temveč predvsem tako, da je zatrl vse svoje potrebe in to srhljivo odpovedovanje pričakoval tudi od svojih otrok.« Revščina v družini je očeta silila k skrajnostim, nikakršnega usmiljenja ni imel do nikogar izmed družinskih članov. Kar je počel sam, je bilo pričakovano tudi od drugih. Kot glava družine je imel patriarh končno besedo. Ob nestrinjanju oporekanje ni prišlo v poštev. Biti borec, ki se zoperstavlja družbi, je bilo nekaj nepojmljivega. Maria kot deklica ni imela dovoljenja, da bi sama odločala o lastni prihodnosti, kot je v bolj razvitem tedanjem svetu nežnejšemu spolu že dovoljeno. Pričakovano je bilo, da se starejše ubogljivo posluša in spoštuje. Osebno mnenje ni nosilo težnje. Talenti so bili mnogokrat spregledani, saj je sistem učil, da otroci zares niso vedeli, česa si želijo, in so jim bila mesta v družbi že predpisana. Možnosti pa je bilo za nižje sloje omejeno število.

Rojena napačnega spola. Predvsem ženskam se začasa njenega življenja poti niso razpirale, tako kot danes. Mesto jim je bilo vnaprej predpisano. Poslušnost, ubogljivost, podreditev, rojevanje, vzgoja otrok, ohranitev doma za vsako ceno. Čeprav je kazala prodorno mišljenje, ki so ga podpirale tudi besede njenih učiteljev, »… v šoli je bila bistra, učitelji so ji pisali najboljša spričevala … hotela se je učiti …« A ji je bila pot nadaljnjega razvoja uma kaj kmalu presekana. Osnovna šola je dekletom zadostovala. O dedovem mišljenju glede nadaljnjega učenja otrok je pisatelj zapisal: »Niti v sanjah ni pomislil, da bi prihranke že prej porabil za njihovo IZOBRAZBO, predvsem ne za šolanje hčere.« Zagnanost ni bila dovolj, da bi ji bilo dovoljeno po lastnih željah nadgrajevati učni uspeh. Želela si je enakih pravic, kot so jih imeli bratje. A želeti si ni zadostovalo. Očeta je prosjačila o novih učnih izzivih, on pa je njene želje potlačil v ničnost z zamahom roke. Prepoved razširitve uma je v njej pustila grenak pečat. Kdo v takem položaju ne bi čutil razočaranja? Ali se počutil izdanega? Dekleta fantom niso bila enakovredna in to je z odnosom očeta do sebe doživljala na lastni koži. Znašla se je na svojevrsten način. Ponos ji ni dal, da bi se tako zlahka predala, kot je bilo od nje pričakovano. Zanjo pričakovanja niso predstavljala ovire, ki je mnogim sovrstnicam ni uspelo obiti. Tako je pri najstniških letih pobegnila od doma, da bi si sama začrtala pot. Hotela je pretrgati zabetonirana prepričanja, da so bile ženske lastnina in ne osebe z občutki. Volja jo je gnala iskati mesto v svetu, dokazati, da je njena bistroumnost dosegala tisto nasprotnega spola. Oklepala se je družabnosti, ki jo je kot človeško bitje gnala naprej. Našla si je delo vajenke v kuhinji. »A saj ni bilo drugih možnosti: pomivalka posode, sobarica, kuhinjska pomočnica, glavna kuharica …,« je edine možnosti za izzive, ki so bili njegovi materi ponujeni, opisal Handke. Kar pa za mlado žensko takrat ni bilo ravno plezanje po lestvici navzgor, temveč nadgrajevanje lastnosti, ki jih je kot žena in mati morala znati opravljati z odliko. A sama je vedela, da bo nekje morala začeti, če se bo želela kaj doseči.

Že v mladostniških letih je poslušala očitke, kot so bili, »Te ni sram?« in »Sram te bodi.« Družba jo je gradila v nič kaj, toda bila je prepričana, da se bo dokazala kot nekdo. Predvsem je hotela dokazati nasprotno, v kar so jo vzgajali – robotsko osebnost. »Hotela je postati nekaj.« Ker je bila odprta za izkazovanje lastnih sposobnosti, je vztrajala pri svojem, vendar za kakšno končno ceno? V sistemu, ki je komaj kdaj opazil nadarjenost mladih žena, je imela le malo možnosti, da bi njena prepričanja obveljala. Veljava izražanja notranjih občutenj tedanjih žensk, ki so si jih upale izustiti, je bila nekaj nepredstavljivega. Take ženske so bile označene kot predrznice, ki se niso znale krotiti. Vse, kar je bilo v tedanjih časih moškemu spolu položeno v zibko, je bil ženski spol za to prikrajšan. Morala se je zoperstaviti ljudem, ki so nad njo imeli ter uspešno izkazovali nadrejenost. Kar pa v 19. stoletju ni bila lahka naloga. Zbrati je morala vse atome moči, da je sistem ni povozil že tedaj. In kot je ugotavljala skozi življenje, so bili ti atomi vrženi stran, saj je družba nadnjo dvignila dlan in samo čakala, kdaj jo lahko spet udari po licu.

Pot jo je vodila v tujino, kjer se je seznanila z meščanskim življenjem. Pridno je delala, obenem pa ji je družabnost koristila, saj se je lahko tam tudi zabavala. Pritegnila je mnogo radovednih pogledov nasprotnega spola, a je nobeden ni zavedel v vdanost srca, kajti po besedah Handkeja jo je bilo strah spolnosti, zato se je snubcev izogibala. Meščansko življenje navsezadnje ni predstavljalo svobode, o kateri je sanjarila. Bilo je vse prej kot poceni. Držalo se je višjih standardov kakor življenje na podeželju, ki ji, kot se je zdelo, niso bila pisana na kožo. Občutila je domotožje, zatorej se je vrnila domov. Pamet ji je sledila, kajti delodajalci so o njej našli pohvalne besede. V taistem času pa je tudi napredovala na delovnem mestu. Našla je delo v računovodstvu in s tem presegala pričakovanja tistih, ki niso verjeli vanjo.

Nacistični časi Hitlerjevega osvajanja Evrope naj bi Marii pripomogli k samozavesti in samostojnosti. Prvič je v srcu začutila blagodejnost, kajti spoznala je ljubezen. »… do nekega nemškega člana stranke, ki je bil v civilu bančni uslužbenec, zdaj pa je bil kot vojaški blagajnik nekaj posebnega …,« pripoveduje pisatelj o maminih spominih iz časov, ko se je zagledala v njegovega že poročenega očeta. Mariina mladostniška naivnost, pomešana z njegovim kavalirstvom, jo je prepričevala, da bi ga morda lahko dobila zase. Če z njim ne bi mislila resno, bi ga ne bila predstavila staršem. »Ni se ga bala, kot ostalih moških,« se maminih besed spominja Handke. Iz ljubezni je do njega čutila smisel podrejenosti, in čeprav po videzu ni izstopal, je v njem našla notranjo lepoto, katere je drugim snubcem primanjkovalo. Srce je izbralo takrat in dokončno. »Življenjske okoliščine so jo vzgojile za ljubezen, ki je morala ostati osredotočena na en sam, nezamenljiv, nenadomestljiv objekt.« Usoda se je poigrala z njo, saj je z njim zanosila, brez uspeha, da bi ji ga ob enem uspelo obdržati ob sebi. Malo pred rojstvom sina se je bila tako prisiljena poročiti s človekom, ki je postal pisateljev očim. Bruno Handke, po katerem je tudi dobil priimek. »Do njega je čutila odpor …« Razbrati je mogoče, da ga ni vzela iz ljubezni, temveč iz dolžnosti do normativov, ki so v tistem času vladali. Otroku je morala zagotoviti stabilnost, družinsko okolje. Očetovsko podobo. Nadaljuje, da je v tem času že začela spreminjati osebnost, »… prvič se je pustila ustrahovati, smeh ji je nekoliko zamrl na ustnicah.« Ko je bil Bruno poklican v vojno, je Maria upala, da ga bo odnesla v smrt. Po drugi strani pa je želela, da bi se le vrnil k njej, četudi med njima med vrsticami ni zaznati prave ljubezni.

Vojna se je prebila vse do vasi, kjer je tedaj domovala. Misel na izgubo sina zaradi vojne jo je odvedla do moževih staršev. Tam se ni počutila domače. S strani Brunovih staršev ni bila toplo sprejeta. Handke o njeni nadaljnji spremembi zapiše: »Včasih je tako kričala od smeha, da si se zdrznil.« Iz tega stavka je razbrati, da njen smeh ni bil več naraven. Deloval je prisiljen in morda je z njim celo hotela zatreti temačnost, ki se je začela prebujati znotraj nje.

Vzvišeno meščansko življenje Mariine drugačnosti ni sprejemalo. »Veselje do življenja, poplesavanje med delom, popevanje popevk, vse to je veljalo za premaknjeno, in ker se ji nihče ni posvečal in je bila prepuščena sami sebi, je kmalu tako začela verjeti tudi sama … Vsak manjši poskus, da bi pojasnila svoje stališče je obveljal za jezikanje.« Notranji ogenj jo je še gnal k svobodi, izražanju mnenj, a ga je družba vztrajno gasila z obsodbami. Svojevrstnost ni veljala za vsakdanjost tedanjega časa in Handkejevi mami je bilo to jasno prikazano. »… tako dolgo so jo gledali postrani, da sram ni bil več le poza, temveč jo je globoko v notranjosti že do temeljev pretresel.« S temi izkušnjami pa je bledel tudi njen pozitiven odnos do sveta. Občutkov ni smela kazati. Nadalje nam pisatelj pove, kako se je njeno telo odzivalo na negativnost družbe do nje: »… od žalosti ni le prebledela, temveč je postala vsa zaripla v obraz, namesto joka jo je oblil pot.« Že se je naučila prikriti šibkost s tem, da je telo vzpostavilo obrambni mehanizem in s tem prikrilo prizadetost, ki je iz nje sesala identiteto. Kjer je želela najti podporo, je naletela na nepriznavanje.

Med vojno ni mislila na moža, morala je misliti na preživetje. Predvsem otroka, ki ga je že donosila. Vendar je tudi vojno obdobje prišlo h koncu in navsezadnje se je le spomnila, da je nekoč nekomu obljubila zvestobo. A kot je ugotovila, je njen mož iz misli izrinil njune zaobljube in po koncu vojskovanja živel pri prijateljici. Vojna je povzročala preveč skrbi, da bi v spominu ohranili tiste, do katerih ni bilo zares čutiti prave ljubezni, s katerimi so se le izpolnjevali zakoni. Z otrokom ob sebi je prepričala Bruna, naj se vrne k njej, da bi sinu ponovno dodelila vsaj nekaj stabilnosti v življenju. Njegovo nestrinjanje se je začelo kazati s popivanjem. Postal je moški nevreden ženske, ki jo je imel ob sebi. Zaradi pijančevanja ni ohranil rednega delovnega mesta; vozil je tramvaj, bil sprevodnik, pek. Ker se pijanskih razvad ni otresel, je morala hoditi do delodajalcev z novim otrokom v naročju ter prosjačiti, naj ga vendarle sprejmejo nazaj. »V tej bedi so mami uplahnila podeželska lička in postala je resnično elegantna oseba …« V treznem stanju ji je mož še vedno prigovarjal da jo je ljubil, ona pa se mu je le trdosrčno nasmehnila. Okoli sebe je opeko za opeko zgradila zid, ter s tem uspela pred njim skriti še tiste občutke, ki so ostali del njene lastnine, del nepopačenega jaza, ki ji je dovoljeval nadaljevati z življenjem. Mož je postajal do nje v družbi nesramen, ona pa je zaradi časti do njega postala stroga. Tedaj so se začeli tudi udarci. Degradiral jo je v lastnino, češ da je bil on hranilec in ne obratno. »Tako torej ni postala nič in tudi ni več mogla postati karkoli …« Učinkovit opis zamiranja njene notranjosti, kot ga je videl Handke. Morala se je odpovedati otroškim sanjam. Bila je potisnjena v prehitro odraščanje. »Postala je razumno bitje, ne da bi karkoli razumela.«

Prvi splav s pletilko. Za tem sta kasneje sledila še dva. Predvsem ni hotela širiti družine z moškim, ki jo je poročil za stavo ter z njo ravnal kot s predmetom. Otrokom ni privoščila življenja, kakršnega bi morali živeti ob očetu, ki je bil do mame nasilen. Medtem ko je morala sama v sebi ustvariti obrambni mehanizem, da je vse skupaj sploh lahko preživela. Njegova dejanja niso dajala dobrega zgleda otrokoma, na katera je tudi družba vplivala na vsakem koraku. Kjer jima je hotela zagotoviti varno zavetje doma, se je zgodilo ravno obratno.

Kako se je spopadala s splavi, v knjigi ni razbrati. Maria je travmo, čeprav le telesno, potlačila vase, jo skrila pred svetom in neopazno drugim brez empatične podpore razreševala notranje občutke. Sprijaznjena ali ne, je ta dejanja nosila s seboj do zadnjega diha. Če je kdaj izrazila občutke krivde glede povzročenih splavov, ne izvemo.

Nezavedno je njena osebnost v nekaterih delih pojave začela preraščati v podobnost očetu, dokler zavedanje ni prišlo prepozno, da bi ga lahko spreobrnila: » … postati je morala drobnjakarska in gospodarna.« Živahnost je nadomestila pokončna drža. Družba si jo je vse bolj uspešno podrejala in jo gnetla v razvrednoteno žensko. Sami sebi se je zdela odveč. Doumela je, da je bil napor o želji po dokazovanju zaman. Želela bi si imeti odnos do sveta, ki bi sovpadal z družbenimi normami, a so ji kritike dale vedeti, da so bili njeni poizkusi vključitve v družbo neuspešni.

Porast ranljivosti v materi je pisatelj opisal z besedami: »… to je prikrivala s prestrašenim, prisiljenim dostojanstvom, izpod katerega je ob najmanjši žalitvi panično in na dan pogledalo nemočno obličje. Zlahka so jo ponižali.« Njena samozavest je usihala. Plahnela dan za dnem, izbrisana iz mimike obraznih kretenj. Kjer ni bilo samozavesti, se tudi ženskost ni mogla izraziti. Ni imela niti zaupnika niti prijatelja, ki bi jo razumel in ne obsojal.

Vrnitev v domače okolje ji je prijala, izvzemši dejstvo, da je bila njena osebnost že vidno drugačna. Odklonilne izkušnje so vanjo ožigosale bolj melanholično naravo. Ran je bilo preveč. Stare se niso povsem zacelile, sveže pa so na prejšnje posipale novo bridkost in žgale v globino duše. Z njimi se ni znala spopadati. Sčasoma se je znotraj nje razpasla praznost, ki je ni imela zapolniti s čim. Ker se med svojimi ljudmi ni vedla kot mestna dama, ji vsaj izumetničenosti niso mogli pripisati na značaj. Kar ji je še dajalo občutek navidezne svobode, je bila zgovornost. »Tudi z Rusi se je dobro razumela, ker se je z njimi lahko pogovarjala slovensko.«

Brez upanja po boljši prihodnosti je sprejela rutino, v katero je bila potisnjena. Življenje ob možu, ki ga ni hotela. Že samo ob misli na varanje je občutila sram. Prepričana, da si boljšega življenja ni prislužila, je sklonila glavo. Le občasni obiski Handkejevega očeta so ji prijali. Človek, ki ga je v srcu nosila kot svojo boljšo polovico. V sebi pa je vseeno dobro vedela, da od njega ne bo dobivala več kot tistih malih drobtinic, ki jih nikdar ne bo mogla sestaviti v celoto. »Postala je brezizrazno bitje, zapisala se je vsakodnevnim malenkostim.« Preobrazila se je v neopazno senco, ki se je tako strašila kot tudi postajala vse bolj naveličana lastne podobe.

Sistem je Mario učinkovito separiral od množice, da se je bila prisiljena individualizirati, saj se ni znala uspešno vključiti v skupnost, ki jo je zavračala. Tako je čemernost v njej postajala vse obsežnejša. Ker v svetu ni našla mesta zase, je ponikala v osamljenost in samoto. Osamitev je postala neke vrste uteha, pobeg pred idealističnim, izkrivljenim svetom. »Nobenega razvedrila ni imela, nobenih konjičkov … Nikdar se ni udeleževala javnega življenja, le enkrat na leto je darovala kri …« Od življenja navdihnjene družabnice se je prelevila v življenja naveličano potrošniško številko. Eno izmed mnogih.

Začutila je željo po pripovedovanju, čeprav ji slednje ni prinašalo pozitivnih spominov. Razvoj depresivne motnje je preko vrstic lahko razbrati, kajti po vseh neuspešnih izkušnjah – vdanost v življenje, udarci moža, celo otroci so se je bali – se pisatelj spominja, da je veliko prejokala. Ni se več trudila voljno stopati v svet, izvemo pa: »Nikoli ni pobegnila. Zdaj je že vedela, kje ji je mesto.« Tako izvemo, da svojega življenja ni odvrnila od prerokbe, ki je bila deklicam predpostavljena že ob rojstvu. Maria je bila pametna ženska, ki bi z inteligenčnim potencialom lahko dospela višje mnogim sovrstnicam. A stres, ki ga je sprva občutila ob očetu, ki je zanikal njene talente, nato pa še ob osovraženem možu, ter depresije, ki ji je tkala zanko okoli vratu, je njena osebnost postajala razosebljena.

Tretji splav ni prišel brez zapletov; hudih krvavitev. Nato ponovna zanositev, nedolgo pred štiridesetim letom. Zaradi starosti ni imela izbire, kot da otroka donosi. Osebne moči tedaj že skorajda ni več imela; kolikor jo je bilo, je ostala ukleta v notranjosti. Izvemo: »Če bi, bi bila, bi postala.« Te besede, čeprav močne, je možno zapisati tudi malo podrobneje: Če bi bila rojena kot deček, bi bila uslišana, bi postala nekdo.

Ker je svet stopal v korak s časom, je tudi ženskam s posodobitvijo tehnologije ponudil možnost sprostitve. Tako je Maria začela več brati ter s tem iskala veselje ukleščenega notranjega otroka. Handke nas seznani, da je z zgodbami povezovala doživetja svoje preteklosti, prihodnosti pa v njih ni videla. Z domišljijo je iskala zapadla leta, saj ji je zgodovina narekovala poteke trenutnega ter prihodnjega obdobja življenja. Glava je ostala osredinjena na tisto, kar ji je bilo odvzeto; mladost. Upanje v prihodnost je bila le bleda pega, ki je bila tako oddaljena, da si ji ni upala približati. Prav zato se je rada razgovorila o mladosti. A vendar, kolikor močno se je še trudila popraviti nefunkcionalne dele svoje osebnosti, toliko bolj ji je temačnost v duši sledila. Sužnja negativnim občutkom, ki so jo vrteli v začaranem krogu brez konca in kraja. Kretnje je omejevala, več pa je dala na zunanji videz.

Tudi do moža je postala uvidevnejša. Hkrati pa je začela izkazovati prekomerne občutke sočutja do ljudi, ki so jo obkrožali. »Pa čeprav drugi sploh ni trpel …« Ponos ji še ni dopustil, da bi se smilila sami sebi, raje je svoj temačni pogled na svet prenašala na druge, četudi položaj ni bil tako črn, kot si ga je naslikala. V tem času je pisateljev očim postal bolehen. S tem sta prenehala njegovo zmerjanje in pretepanje žene. Sama se je čutila vse bolj odtujena od družbe, kar nam pove pisateljev stavek: »Počasi nič več ti ali nekdo; temveč le še ona.« Kjer je končno dobila oddih od osovraženega moža, ji je po grbi skakal drugorojeni sin. Ko ga je postavila na cesto, ga je zaradi občutkov krivde vzela nazaj pod streho. Naveličana ponavljajočih se vzorcev, ni več našla smisla v veselju do življenja. Že tedaj si je želela umreti, a jo je umiranje obenem še bolj plašilo. Zapirala se je pred preostalimi ter postala potegnjena vase. Ni se znala več iskreno nasmehniti, ni znala s humorjem razbremeniti tesnob. Kot da bi že mrtva hodila med živimi.

Altruistično se je žrtvovala za družino – predvsem otroke – jim dala materinsko ljubezen, jih vzgajala, se na vse načine trudila poskrbeti, da jim ničesar ne bi primanjkovalo. Odpovedala se je nadaljnji želji po izobrazbi, družabnosti, nadgradnji službovanja. S tem pa je opazila, da ji je pripadalo le eno mesto v svetu. Enako kot vsem ostalim ženskam. Mladostniška motivacija je že zdavnaj pošla. Razpoloženje notranjih občutkov je postajalo temu primerno; bolj melanholično. Dala je vse za to, da bi jo družba končno spregledala kot njej enako in ne kakor upornico, da bi končno lahko imela vsaj nekaj miru stran od obsodb in obrekovanj. Na stan je morala potisniti vse želje in se podrediti zahtevam drugih. Ravno družba je bila tista, ki je od Marie zahtevala preveč. Ko je doumela, da ne bo šlo drugače, je žrtvovala svoje želje in potrebe, le da bi ugodila družbi. Navzven je žrtvovala veliko, a niti približno toliko, kot je morala žrtvovati navznoter.

Tekom življenja je morala zatreti otroka v sebi, ki niti ni imel časa, da bi zadihal in dostojanstveno zaživel. Otrok se je umaknil deklici, katere želje nikdar niso bile uresničene. Deklico je izpodrinila uporniška, družabna najstnica, ki pa je kaj kmalu ugotovila, da za nasprotovanje ne bo imela dosti časa in še prekmalu jo je izpodrinila odrasla ženska, ki jo je okolica kot sužnjo stisnila v kot. Čeprav je bila le ena izmed množice zapostavljenih, je dejstvo, da v tistih časih ženska ni nosila drugotnega pomena kakor za opravljanje gospodinjskih del, rojevanje, ter vzgojo otrok. Lastnina moškega, ki jo je poročil. Če bi Mario postavili v sedanjost, kjer je ženskam mnogo lažje, je vprašanje, kako bi se razvila njena zgodba. Morda bi dočakala enak konec, morda pa bi osebna moč v njej zrasla do te mere, da bi izkoristila potencial, s katerim se je rodila in bi s tem dosegla višek sebe.

V Marii se je negativnost iz dneva v dan kopičila. Gasila je še tisto malo plamena, ki je Mario gnal k življenju in nazadnje s potrtostjo pogasila žerjavico. Psiha se je zarotila proti volji, kar se je kazalo tudi z rednimi glavoboli, ki jih niti različni pripravki niso mogli zadušiti. Postala je odvisna od edinih občutenj, ki so jo še držala pokonci; otožnosti. Ni pa pešalo le njeno psihično stanje, tudi fizično se ji je vidno poslabšalo. Leta je vase tlačila vse črnoglede občutke, v upanju, da bo našla način, kako jih prebroditi, a kot je ugotovila, so jo ob vsakem neuspelem poizkusu udarili nazaj z železno pestjo. Um je zameglila želja, da bi drugi začeli kazati več sočutja do nje. Tako se je začela smiliti sami sebi. Venela je v obupu nerazumevanja lastnega jaza ter se vztrajno predajala razosebljenosti. Apatično telo in tisto malo volje do obstoja, ki ji jo je še preostalo, sta začela trohneti. Nihče od bližnjih je ni zalival z ljubeznijo, ji namenjal potrebnega časa. Začela je videvati duhove. Tudi znanih obrazov ni več prepoznavala. Vse se ji je zdelo tuje. »Sploh nisem več človek.« Zaradi slabosti ni mogla več gospodinjiti. V glavi so se pojavljali segmenti izgubljenega časa. Še sama ni vedela ne kdaj, niti kako se je pojavila na določenem mestu. Spomin jo je zapuščal, zaradi česar je postajala vse bolj nemirna. Ker se je bala, da jo bo razum popolnoma zapustil, je svojcem napisala poslovilna pisma. Želela je, da bi jo drugi ohranili v lepem spominu, ne kot osebo, v kakršno se je spreminjala. Obenem pa je vedela, da bi ji pisma lahko prišla prav tudi v poznejšem obdobju, če bi ji uspel načrt, da bi si odvzela življenje.

Pri psihiatru se je počutila bolj sproščeno, saj je bil edini, ki jo je zares poslušal. Z njim se je še lahko razgovorila. Simptomi so psihiatru nakazali sliko živčnega zloma. Navsezadnje pa ji niti strokovna pomoč ni pomagala, da bi se postavila nazaj na noge. Notranjost je bila preveč izmučena, kar se je kazalo tudi navzven. Handke o mami zapiše: »Spogledovala se je z boleznijo; naposled pa je bolnico le še igrala.« Depresivna motnja je zahrbtna sopotnica. Ko končno zasadi kremplje v posameznika, se ta lažje podredi občutkom, ki jih narekuje. Maria je verjela v svojo bolezen z vsem bitjem, medtem ko se je drugim zdelo, da to dela le za predstavo, kadar simptomi niso bili očitni. Tudi maskirati ni več znala vse bede, ki jo je čutila navznoter. Obtožbe so jo spravile v le še večjo nejevoljo. Kadar pobitost postane dolgoletna sopotnica, ki je s strani drugih spregledana, se pretvori v navado in le redko zapusti podzavest. Postane del mišljenja, brez katerega je na koncu težko živeti, še težje pa se mu zoperstaviti brez ustrezne strokovne pomoči. Iz občasnosti se je v Marii sprevrgla v odvisnost, proti kateri niti antidepresivi niso zalegli. Postala je melanholična zasvojenka lastnih občutkov potrtosti. Oklepajoča se notranjega sveta žalosti, kakor se vernik oklepa svoje vere. Kot mlada se je na enak način oklepala optimizma, ki se je kasneje sprevrgel v negativnost.

»Pretvarjala se je, kakor da je še malo zmedena v glavi, da bi se obranila končno spet jasnih misli, kajti ko je bila glava povsem bistra, je nase gledala le še kot na posamičen primer in je umeščenost v sistem ni več potolažila.« Tako izvemo, da je skupnosti Mario uspelo razosebiti. Sramu zaradi nesprejetja ni več znala skrivati. Potolčena, povožena in odrinjena na stran je pristala v breznu, iz katerega ni imela izhoda. Ko je nekomu odvzeta osebnost, kar ga dela edinstvenega, drugačnega od preostalih, mu ne preostane drugega, kot da v sramu podrejenosti skloni glavo in da prav tistim, ki ga gledajo zviška. Zaradi stresa je doživljala tako čustveno kot tudi telesno otopelost, kar je v njej povzročilo, da je na svet začela gledati ter ga doživljati drugače. Nihanje depresivnega stanja pa, kot izvemo, v njej ni povzročalo sproščenosti, prej nelagodje. Vzponi, narejeni z malimi koraki, ostanejo velikokrat neopaženi, saj je miselnost osredotočena na padec, dokler ga ne doživi in jo polomi. Slednji se vrti v glavi kot ponavljajoč se film, ki pa ga ni mogoče več izkoreniniti. »Ob vsaki prijetni misli se znajdem pred zaprtimi vrati in že sem spet sama s svojimi mislimi, ki me hromijo.« Zavedanje, da bi stanje morala prebroditi, je ostajalo. To je družba od nje zahtevala, ne pričakovala. Vse dokler se ni toliko zaprla vase, da ji je ostal le še en sogovornik: grozeči glas lastnih misli, ki pa ji ni ponujal več možnosti pozitivnega mišljenja. Sužnja najprej ožjega družinskega kroga, ki jo je gnetel, družba pa ustvarila v ravno to; brezosebno osebnost. Obstoj je postal le še prisila nenehnega razmišljanja o mučnosti zapadle zavesti stanja, ki ji je okoli vratu vsak dan malo tesneje zategnila zanko. »Goli obstoj se je spremenil v mučenje,« nas poduči Handke, a že z naslednjim stavkom spregovori o njenem najhujšem strahu: »A smrti se je prav tako grozljivo bala.«

Kot izvemo v knjigi, njen samomor ni bil posledica trenutnega prebliska razočaranosti nad svetom. O njem je nekaj časa pred smrtjo že razmišljala. »Res bi bila rada mrtva in ko hodim po cesti, bi se najraje vrgla pred avto. Ampak ne vem, ali bi mi res stoodstotno uspelo?« Bila je ena izmed visokega odstotka ljudi, ki je s takim priznanjem dvignila rdečo zastavo. Kajti mnogo oseb, ki o samomoru razmišljajo, to tudi pove svojim najbližjim. So ljudje, ki jih zaradi trenutne premočne bolečine um zapelje v smrt, in potem so tisti, ki to skrbno načrtujejo. V svoji glavi je to morala storiti enkrat, brez možnosti ponovitve, kajti kdo ve, kaj bi se z njo zgodilo, če ji prvi poizkus ne bi uspel. Da bi se med umiranjem mučila in trpela. Ali še huje, da bi bila prisiljeno potisnjena v ustanovo, kjer bi bila enačena s čudaki. Vedela je, da želi oditi na čim bolj miren način. Razposlala je prej omenjena pisma v vedenju, da bodo le-ta do naslovnikov prišla nekaj dni kasneje in jim s tem preprečila, da bi ji prekrižali načrte pri izpolnitvi cilja s tem, da bi jo hoteli pred smrtjo rešiti. Še tisti večer je pojedla prekomerno dozo protibolečinskih tablet, ki jih je pomešala z antidepresivi. Po njenih besedah: »Je povsem mirna in srečna, da bo končno zaspala v miru.« Pisatelj nam da vedeti, da se s tem stavkom ni strinjal in morda tudi sam za kratek čas pomislil, da je bil njen samomor dejanje sebičnosti. Kjer ji strokovna pomoč ni uspela pomagati pri razrešitvi problemov, ji je pomagala pri rešitvi problema in tako je Maria z zadnjim dejanjem v poglavju svoje zgodbe zapustila človeški obstoj. Z zadnjo trohico osebne moči se je odvzela družbi, ki ji tako ali tako po svojih merilih ni pripadala, ki jo je zapostavljala. Pobegnila je izven okvirjev pričakovanj, ki so ji bila zastavljena s spolom. Življenje je končala po svojih pravilih in ne, kot je od nje zahtevala družba. »Pogrebni obred jo je dokončno razosebil in predstavljal olajšanje za vse.«

Mariina zgodba priča, da je imela nemalo povodov za poslednjo odločitev. Prištevno je preračunavala odseke življenja in dognala, da v njem nima več kaj iskati, da je svoje doživela. Kajti tudi ko bi morali tako bližnji kot tudi strokovnjaki stopiti na njeno stran, se zdi, kot da so jo zapustili. Kje je bil njen najljubši sin ob njenih najtežjih trenutkih? Kje so bili njegovi sorojenci, ki očitno niso opazili, da bi morali iskati nadaljnjo strokovno pomoč, kajti prvotna ni zalegla. Je bila tudi psihiatru Maria le številka, na kateri je služil plačo? Na koncu je preračunala, da sta ji ostali dve možnosti. Naveličanost nad življenjem v smrt ali strah pred smrtjo v nadaljevanje pustega življenja. Izbrala je prvo možnost. Če ji smisel ni bil dan k življenju, potem ga bo našla v smrti pod lastnimi pogoji. Sprijaznjena z usodo, se je pri enainpetdesetih letih poklonila izkustvom z zadnjim dejanjem uporništva in si vzela življenje ter tako podala poslednjo izjavo. Poslovilno dejanje koncu nenehnega trpljenja, kjer naj bi našla odrešitev. Upajmo, da jo je.