Vzreja konjev ne predstavlja zadostnega zaslužka. Strategije preživetja zahtevajo dodatno delo v prevozništvu, furmanstvu. V teh konjih skrivam celotno premoženje. Jamčenje varnega transporta dreves me lovi tudi potem, ko vzamem melatoninsko tabletko pred spanjem. Koliko lokalnih logističnih šerifov lahko sproducira ena takšna sprememba v zgodovini, ko pošlješ konje v pogon. Ritmi prevozništva me bodo počasi upokojili. Udi postajajo vse bolj okorni, skorajda izkušeni gibanja, kot da bi sklepi bili prostor kamnoseštva in tam medsebojno brusili kosti v ostarelo skulpturo okostnjaka, ki se bo nekoč spojil s prstjo. Kamnoseštvo? Koliko lokalnih šerifov bo to pognalo nekoč?
*
Konji trpijo zaradi podhladitve, staknjene ob vleki dreves iz bližnjega gozda. V hlevu zakurim. Vsakega izmed konjev posebej obdam s slamo. V kotlu pogrejem ostanke zelenjavne mineštre. Postrežem. Sebe zvijem v plašč in sedem zraven lesene ograje, ob mejo med konji. Odprem steklenico medice. Zlitje, te rumenice, mi hkrati ogreva telo ter hkrati s takšnim šusom prebije brbončice, da že zakisli. Za trenutek stisnem vse mišice obraza in zastrižem z očmi.
Usmerim pogled v Mikadorza, konja nasproti mene. Ta si me poševno ogleduje s povešeno obrvjo.
»Veš, delo in tehnologija vedno streta in pregneteta drevesa, kamine, prst, rastline, živali, tudi tebe majstor. Tiste podkožne rukerje s katerimi gneteš vse to, ki jih imava nekako oba. Ti molekularni svetovi se strejo, preuredijo, gnetejo na način skupnega življenja« mi rezgeta Mikadorz.
Medtem opazim kako strmi v mojo steklenico medice. Prekinem Mikadorzovo misel in povprašam, če bi malo popil. Prikima. Nalijem medico v posodo na kar nadaljuje.
»Ti molekularni svetovi se obračajo v takem spiralastem vrtincu. Težko se potem vrnejo nazaj v prvotno stanje od koder so prišli. Pa ne da bi se morali. Pognojiš njivo, vzgojiš pridelke, nekaj ga jaz pojem, nekaj ti. Potem sekaš drevesa. Vse to serjema in ščijema. Potem spet s tem gnojiš njivo, porazgubijo se molekule. Gnoj iz začetka, ni več isti. Nakopičeni molekularni tokovi se spravijo v metabolično razpoko, nato pa raztapljanje«
Nisem razumel povedanega. Metabolična razpoka in raztapljanje? Kimam in upam, da tok njegovih misli ne bo končal v obliki vprašanja. Študiram kako bi moral nato nadaljevati z mislijo in odgovorom, pa mislijo, medico in odgovorom… pavza. Dim ognjišča se zgošča. Ustvarja se nekakšen gosti dimni mehurček. Zunanji rob vibrira. Diha skupaj z pokanjem drv. Iskre zapuščajo drva, se razporejajo vzdolž dima v razpoko. Razpoka se z vsako iskrico pospešeno razteza, kot oster prehod čez mejo. Preverim toploto z roko, dlan mi zajame občutek dotikanja mlačne vode, ki v jutranjem kozarcu naznanja straniščno potrebo. Razprtost daje videti obrise prisojnega hribovja na katerem se razprostirajo vinogradi. Primem na ogrado naslonjene vile, jih namesto roke potisnem v razpoko. Na razrezu se molekule vil trejo, razstavijo se in na drugi strani v hipu ponovno sestavijo. Gledam to dvojnost vil kako vibrira ob razpoki. Mami me. Zatem iz občudovanja potisnem skozi še roko. Sprotno popivam medico gledajoč razstavljanje roke, ob hkratnem prehajanju krvi, ki se je ob dimnem učinku svetlobnih kontrastov obarvala v gorčičasto rumeno. Čutim dlan na drugi strani. Čutim moč burje in toploto žarkov.
Pogledam Mikadorza: »Zapit in za jest ne pozabit, če prideš nazaj! Bomo nazdravili, narezali, pa to.«, mi rezgeta v odhajanju. Nato se v celoti potisnem skozi razpoko.
*
Telo se mi ponovno formira. Obda me rahla omotica. Obrnem pogled in vidim pospešeno izginjanje razpoke, ki v zadnjem hipu zapiranja spusti še nekaj dima skozenj. V daljavi je hrup, nato hrup ujame moj pogled. Vednost se mi spontano formira kot tisoče enakih koščkov sestavljanke. Voz, ki mu iz sprednjega dela uhaja dim. V daljavi se derejo, »Pazi, traktor!«. Nato se obrnem proti glasu, a ga ne morem uloviti saj že prihaja drugi, »Tovornjak!«. Kognicija se mi formira kot da bi dobival pulzirajoče šoke v želatinaste možgane čiste nepopisanosti.
»To je to! Še en dolg pod streho!« slišim počasi se približajoč glas izza ovinka silosa.
»Pridi sem!« me ogovori. Glas prehaja počasi v petdeseta leta svojega življenja.
»Vidiš tako se dela. V dolini pijejo, ti jim daš te pogodbe, da pijejo vino na puf, kredo, pol se zadolžijo in ne morejo vrniti denarja, ti jim pa pobereš posest in postaneš veleposestnik, biznis!«
»Ti kar gre, ja« odvrnem skoraj praznih emocij.
»Izgledaš čisto izgubljen, dam še tebi nekaj za delat. Pojdi v vinsko klet in prezrači prostore!«
»Ja, takoj bom!« mu odvrnem v upanju, da se ga čim hitreje znebim.
Po stopnicah se spustim do vinske kleti. Stopim skozi vrata v ogromno kletno dvorano, kjer zaudarja po starem pohištvu. V notranjosti vonjam še zmes kiselkasto-sladkobnega. Vre vino. V prsih me udari. Najprej pospešen utrip nato še hitrejše dihanje. Lovim sapo. Spustim se na tla. Obrnem se proti vratom, se pričnem plaziti, ker ponovno zagledam razpoko. Kot močerad odletim po tleh proti razpoki in se z vso močjo žabice vržem čez.
*
Pristanem v betonski utopiji. Glava mi razbija z rahlo omotico. Okoli sebe vidim hišo, bazen, pomerjen zemljiški kataster do potankosti, vse skupaj daje zelo “kiki” občutek, ničesar ni kar bi bilo vsaj malo “bouba”. Zelenica je urejena, notranjost hiše zgleda dekorativni presežek. Nanaša se nova kritina na streho. V okolici se gradi nova socialna infrastruktura.
Poberem časopis iz pločnika. Na naslovnici prebiram o osvoboditvi. Ogljik se osvobaja iz zasidranosti v zemeljskih tleh.
Nad menoj zagledam rdečo puščico kako drvi proti meni kot bik na rdečo. Premami me distopična ironija, ko se mi dozdeva, da vse to oznanja krizo. Tla pod menoj se razpočijo, posrkajo me vase, posrkajo tudi rdečo puščico. Ta se prelomi ob zaprtju razpoke. Odkrušen del pade kakšen meter stran od mesta na katerega sem bil položen.
*
Položen sem v nekakšno odprto žvepleno množico meglic, čista topologija. Na obzorju nobenega ozemlja topografskosti. Odkrušen del se v hipu razgradi. Hlapi mi plešejo po koži, me objemajo kot da bi bil v parni savni. V pljučih čutim spremembe v proces fotosinteze. Od nekje se v nosnici prikrade vonj amonijaka in se tam naseli kot plinska maska. Diham. Na konicah prstov se znajdejo čipi. Nanašam digitalno črnilo na beli šum. Šamarim s čipi po meglicah. V fluorescenčni svetlobi se izmenjuje barva, ki me spominja na svetleče palčke rejverjev s katerimi mahajo v noč. Obda me občutek spokojnosti skupnega transfuzijskega življenja ob misli na nič minus, ki se pretaka po meni ter odteka v obtok, ne vem kam. V omotici ugledam, da se v tekočini žvepla izrisuje napis, “Želja vseh po protokolu zamišljanja konca”.
