Alla Gorbunóva o poslanih pesmih
Pesmi, napisane jeseni ali pozimi, se zame razlikujejo od pesmi, napisanih pomladi ali poleti. Imajo drugačen zvok in vonj. In te tri so prav takšne, jesensko-zimske. V vseh se pogreznem v nekakšno oprijemajočo se nemirno globino, ki jo še posebno ostro občutim prav v hladnem in temnem letnem času: v večno noč, v kateri se nekdo zbudi sam, v bad trip, ki traja, odkar se je končalo otroštvo, v sen, ki se ga skušajo spomniti ljudje, obujeni v življenje. Pesem že zdavnaj zdavnaj sem ujela bad trip je malce bluz, ki ga po vsej verjetnosti nikoli nihče ne bo zaigral, Večna noč pa po besedah moje bralke simbolizira naključnost življenja sredi smrtnega vesolja. Glede pesmi začeli so obujati mrtve niti ne vem, kaj bi rekla – morda mi bo to povedal kdo od mojih novih, slovenskih bralcev …
***
Večna noč
Bila je zmeraj in bo zmeraj.
Vsi spijo in bodo zmeraj spali.
Nenadoma pa se nekdo zbudi.
In naokoli je večna noč.
Po naključju,
kar tako,
zaradi nekakšne napake,
se je zbudil.
***
že zdavnaj zdavnaj sem ujela bad trip
in v njem ostala
podoben je dolgemu jutru, ki se ni dokončno zbudilo
ki prehaja v noč pa potem spet v jutro
hodim vsa skuštrana, v halji,
dolgi temni lasje visijo kot pri deklici iz filma Krog
naokoli so kupi umazane posode, prah in po vseh sobah
so razmetane stvari,
in nihče ne bo nikoli pospravil
niti toliko moči nimam, da bi zračila
zrak je težek, podihan
toliko opravkov, in noben ne bo dokončan
tega večnega jutra, v katerem se je nemogoče dokončno zbuditi
nad vsem tem pa visi smrtna grožnja
zdaj ena, zdaj druga
neozdravljiva bolezen
vojna
bolečina v srcu
strah pred izgubo
tak je ta bad trip, dolg kot življenje –
se mi zdi, da od takrat, ko se je končalo otroštvo
z njegovimi svetlimi drevoredi
hrošči, podobnimi črki »Ж«
nežnimi stvarmi, ki jih poljubljaš
takimi kot srce in zvezda
vseskoz čakam, kdaj se bo ta bad trip končal
in se bom vrnila v svoje svetle drevorede
kjer je tako toplo in tiho
in se sliši, kako se nevidne ustnice
dotikajo čela
***
začeli so obujati mrtve
in jih nato spraševali: kaj se vam je sanjalo?
– lupil sem krompir, je odgovoril starec, ki je bil mrtev trideset let
– pod tušem sem si umivala glavo, je odgovorila ženska, ki je bila mrtva tri leta
in tudi drugi so odgovarjali podobno –
nekakšni vsakdanji odlomki brez pomena
ki so se jih le stežka spomnili
vsi so najprej mislili, da so se zbudili iz navadnega sna
tisti, ki so spraševali, so bili razočarani:
od njih so želeli izvedeti kaj o smrti, o tem, kaj je tam
ampak saj so izvedeli
vse so jim povedali
prevedel Borut Kraševec
(fotografija Matic Štojs) Borut Kraševec prevaja leposlovje, humanistiko in filozofijo iz ruščine. Piše spremne besede k svojim prevodom in dela intervjuje z ruskimi avtorji. Pred kratkim je začel pisati kratko prozo.
