Z Aljažem Koprivnikarjem se je pogovarjal Igor Divjak.
Aljaž Koprivnikar je kot gost programa The Ulysses’ Shelter, katerega partner je Društvo slovenskih pisateljev, nekaj časa preživel tudi v pisateljski rezidenci v Ljubljani. Spregovoril je o svoji poetiki, pogledu na avantgardo in navezovanju na nadrealistične postopke, ter tudi o tem, ali umetnost lahko spreminja svet. Pogovor je bil posnet 27. marca 2019 v Moderni galeriji v Ljubljani.
***
Kako je moja stara mama postala prva slovenska surrealistka
govoriva drug čez drugega
govoriva čez živo mejo čez mesta čez planjave
tamtamtamtamtamtamtamtamtamtam
notri je moj jezik tvoja vzglavna blazina
obe strani stene sta tihi
in ko me tvoj glas odkriva
govorim z večnostjo
kozarcem razbitih sanj ki vsebuje peresa možganov
počasipočasipočasipočasipočasipočasi
mešaš možganska vlakna do presenetljivih obratov
spominov zavitih v ovitke čokoladic životinskega carstva
visoko nad nebom
ššššššššššššššššššššššššššššššššššššššš
šepečeš čisto potihoma šepečeš
sama pri sebi v globine
vode kot lačen kit plavaš
čez majhna področja smaragdne vode
blebetajoči vir mojega glasu sanj joka
in se smejiva odprtih ust ker so se vloge
zamenjale kdo zdaj komu pripoveduje pravljice za
lahko noč kdo zdaj komu ponuja sanje med ognjem
poti med sončnimi pegami na tvojem nosu
tralalalalalalalalalalalalalalalallalal
je edina pesem ostala v tvoji
možganski skorji ko se smejiva
dementnim literarnim idiotom
ki so v slovenski literaturi znake
nadrealizma zaman iskali pri
grumu kosovelu in še bolj noro pri
neoneoneoneoneoneoneneoneoneoneo
avantgardi in jih nato zakopali v
jutra ponikajoča med slano potolčenega
gnijočega rožnega vrta ki so ga nekoč še v nostalgiji
a to ni nostalgija kopale tvoje roke kot kaplja znoja
ki stopica po steblih vrtnic v
nagubana usta te absurdne človeške
pozabe kako ne dojamejo izgradnje tvoje podobe
kako čisto nežno čisto nežno
tvoje besede kot metulji
trepetajo v prvi slovenski govorici nadrealizma
na vhodu v nepremično postajo odhoda
adijoadijoadijoadijoadijoadijoadijoadijo
stara mama čisto nežno čisto nežno
ko se najine realnosti trkneta in vprašaš
kdo si in kje sem jaz na tem prehodu nevidne
postaje prvega pravega postanka
slovenskega nadrealizma
***
I.
dan je tih krhek kot jajčna lupina
in zunaj drevesa krhka
ko se svetloba lomi
počasi za
simetričnimi vogali
roba sveta
listje pada in krošnje
povešajo svoje prste
do tal vse je belo
od rose
in jutro
se nadaljuje
ves dan
in traja
čez polnoč
in vse do
zadnjega drevesa
strehe in luči v oknih
nekdo (tam) opazuje snežni vihar
in let drobnih snežink ki priklanjajo
svojo nazobčanost vetru
nekdo (od-tam) opazuje kako voda
dežja žaluje kot vdova za snegom
in šteje zvezde v gozdu večera
in njegove misli in sekunde
so bele trenutkov
krhkih trenutkov
ko nekdo diha zanj
II.
sneg se topi v rokah
se spreminja v kaplje in beži skozi
prazne prostore prstov
7 milijard ne 8 milijard ljudi na svetu
beži skozi moje roke
sneg se topi vse okoli mene
nazobčanost kristalov
postaja morje ki počasi prehaja
v mestne odtoke kot majhen otrok
ki na svetu izgubi svoje starše in
ne ve kam – v odtoke v podzemlje
stiskam prste skupaj voda teče
in teče
teče
mimo
reče
teče
***
Uničenje Palmire
čez zaledenelo nebo
čez sinja krila
čez lunino lužo
bučanje morja
preglasi žalujoče oči
nikdar več zvezde
izgrajeni iz kapljic sline
tkejo slani mrtvaški prt
ponižnega morja
ranjene sledi
jutri že trupla
človeške dlani
ena roka iz prihodnosti
ena roka iz domotožja
zamenjani za morske skale
ne blagoslovljena
voda odpira svoja vrata
kot majhen tih britof
mrtvi postajajo školjke
morje poliže valove
in rodi nenasiten grob
dežela na drugi strani sveta
iz senc iz belega zraka
valovi lepe besede
arbeit macht frei
mrtve povzdiguje
v globine
***
Nedokončane stvari postanejo razvaline
Vsak korak
zunaj sobe
te prestavi
treba se bo umakniti
shraniti
življenje
fotografije
knjige
….
ko se kosti besed
razbijajo
v vse večji akord
ko sesava
srce do suhosti
ali morda
v zavetju
slediva
svojim
žilam
popuščava
stisk
stene
Tukaj. Pod tem listjem. Izgubljava kri. Izgubljava toploto.
Zgrabiš me kot mačka svojega mladiča in od-neseš spat.
***
Rosi Luxemburg
Saditi akacije v puščavi
Prihajati in odhajati
Ne reči ničesar
Odrasti
Brez sramu pred temo
Oblačiti si oblačila
Usta uporabljati za govor
Spuščati bele zavese nežnosti
Ne reči ničesar
Soočiti se z oblaki
In pritisniti ustnice
Na nebo Bruslja
Na nebo Ljubljane Na nebo Grožnjana
Na nebo Prage Na nebo Lizbone
Na nebo Berlina Na nebo Uppsale
Na nebo
Drseti pred realnostjo
Z ustnicami
Drhteti in dehteti
na uho pred spanjem
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
