Aleš Učakar – ustava, Ustavljena Republika Slovenija – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Za verne pripadnike raznih religioznih barv naj bi bile njihove svete knjige nekaj naj… no, najsvetejšega, kakopak. Kar je za kristjana zapisano v Svetem pismu ali za muslimana v Koranu, ima naravo najvišje duhovne, etične, moralne, praktične ter včasih celo politične in pravne avtoritete. Ravnanje, ki bi bilo nasprotno dikciji svetih knjig, (načeloma) ne pride v poštev. Kar tam piše, je božja beseda, in amen.
Za državljane kake države (in potemtakem – do nedavna – načeloma tudi naše) pa je ustava tisti najvišji duhovni, etični, moralni, praktični ter zagotovo tudi politični in pravni kompas, po katerem uravnavajo svoje (javno) življenje. V še večji meri se morajo tega zavedati državni uslužbenci, še daleč največ pa politiki, ki odločajo o tem, kako se bo v državi živelo, in izvedenci za represijo, ki (kadar menda ne gre zlepa) brutalno vsiljujejo odločitve, ki so jih po vojaški logiki prejeli od svojih nadrejenih; ali tako imenovanih politikov.
Kot pa vemo, je že z verniki marsikdaj tako, da jemljejo Sveto pismo bolj kot nekaj simboličnega, oddaljenega, kar se njihovih življenj ne tiče ravno zelo neposredno, božjo besedo pa da je treba razumeti v nekako ›prenesenem‹ pomenu. Organom državne prisile moramo po novem atestirati nekaj deloma podobnega, vendar je v tem primeru na mestu še veliko večja strogost. Policisti namreč niso po naključju narojeni v uniforme in brez lastnega interesa v svojem položaju in službi, ki jo opravljajo. Njihovo ustavno delovanje – in že mnogo prej: ustavno razmišljanje – bi jim moralo biti v krvi; v zraku, ki ga dihajo; kot očala, skozi katera doživljajo svoje uradno delovanje; neizogibni conditio sine qua non vsega ravnanja in početja.
Zamislimo si vendar [sicer deloma parafraziran, ne pa povsem fiktiven primer], da bi si kak lokalni samodržec (»ker lahko!!«) omislil in izpeljal arogantno brezumno idejo ter na cesti, na primer med dvema (poljubnima …) naseljema ukazal postaviti semafor. Kar tako, sredi ničesar, in ›ker lahko‹. Semafor potem deluje, kot vsi vemo, da semaforji delujejo: vozniki morajo pohlevno ustavljati pred rdečo lučjo in čakati na zeleno. Tak je zakon in kršenje zakona se kaznuje. Avtoriteta je tako določila in avtoriteto je treba spoštovati. Tu pa se seveda vklopi razum voznikov, ki nekako morajo razumeti, čemu vse skupaj služi oz. kakšna nujnost je temu dejstvu botrovala – če tam že ni križišča, ni prehoda česarkoli čez cesto, ni dovoza na županovo parcelo itd. itd., vse skupaj pač ne more imeti logike. Nekdo bi moral nekoga potipati za čelo.
Ko je padel befel, da je treba 19. junija v celoti ograditi Trg republike v Ljubljani in tam ›vzpostaviti varovano območje‹ (na katerem je zadrževanje prepovedano), bi moral nekdo s funkcionalnimi možgani in vsaj osnovno etično integriteto nekoga drugega ›potipati za čelo‹. Ni vendar mogoče preprosto zastražiti javnega prostora, te zastraženosti obtežiti z rigoroznimi sankcijami in se zraven sprenevedati, da je vse to normalno. Torej: kdo je koga na tem trgu v petek popoldne varoval pred kom? To bi policija morala znati pojasniti. A vprašanja so ostala neodgovorjena. Prav, saj jih državljani navsezadnje niti ne potrebujemo, ker sami dovolj dobro poznamo logiko razmišljanja tovrstne oblasti, in če bi se že kdo resno trudil z racionalizacijo absurdnega, bi bil tako ali tako prisiljen v nadaljnje, kajpak nečastno, samoponižujoče sprenevedanje. [Naknadna, nekako iz petnih žil privlečena ›pojasnila‹, češ da je bil trg zagrajen, ker shod ni bil prijavljen, ali celo morebitni izgovori, češ da naj zaradi besno razsajajočega virusa ne bi bilo mogoče preprečiti zbiranja več kot 500 ljudi, so seveda političnokorektnostne bučke, ki jim ne verjamejo niti usta, iz katerih prihajajo.]
Čeprav nisem ravno ljubitelj vsega tujega, pa mi je v tem primeru zelo všeč izraz za ›organe pregona‹ (mednje spada tudi policija) v angleščini: law enforcement, torej ›izvajanje, uveljavljanje zakona, legalnosti‹. Izvajanje zakonodaje, torej, in ne izbirno rokovnjaštvo. Organi pregona bi morali biti sposobni – cak, cak!, črno na belem – natančno navesti odstavek, alinejo, člen … zakonske podlage, ki jim nalaga omejevanje gibanja v konkretnem primeru; to, da ›izzvani‹ oboroženec zgolj podcenjujoče prhne skozi zobe, češ da je trg pač ›varovano območje‹, kajpak ne pojasnjuje in ne utemeljuje ničesar, je le brezsmiselno in podcenjujoče sprenevedanje. Predpis ali ukaz, ki nima trdnih tal v logiki in ratiu, ne more biti niti legitimen; od legalnosti je tedaj še neskončno bolj oddaljen. Nič drugega ni kot osamljen semafor sredi puščave.
Umetnost običajno naganjajo na trg, češ da naj se tam dokaže! Ko umetnost že pride na trg, pa jo z njega surovo odstranijo …
A celo ti razmisleki so zgolj obrobni in načelni. Silno zanimivo je bilo namreč na petkovem trgu obračunavanje policije z ›bralci ustave‹. (To je bila sploh hudo pomenljiva situacija zlasti zato, ker bi morali biti ›po službeni dolžnosti‹ najbolj zagreti bralci državne ustave ravno tisti, ki si drznejo nase navleči uniformo/oklep z grbom te iste države.) In kaj tako pohujšljivega so udeleženci tega performansa brali? Marsikaj, različno; a same zanimive člene. Najbolj osupljivo je bilo pri tem seveda oblastno preprečevanje zbiranja državljanov, medtem ko so policisti (morda prvič?) ravno poslušali naslednjo mantro: »42. člen (pravica do zbiranja in združevanja): Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi. Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.« Nadalje je bilo zlovešče pomenljivo tudi branje 28. člena ustave: »Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.« Kot vemo, ga je policija v petek popoldne neposredno in večkratno kršila po vsem mestu, ko je objestno nadlegovala državljane in jim pripisovala naklepanje bodočih(!) kriminalnih(!) dejanj, namreč morebitno udeležbo na javnih zborovanjih(!). Itd. itd. Nadaljnji komentarji menda niso potrebni, vse je posneto, posnetki so dostopni in z zgroženostjo videni in govorijo zase.
Kadar se izrekajo svete besede, iskreno verna duša postane in jim izkaže spoštovanje. Kadar zaigra državna himna, vstanemo in s tem izkažemo čast državi, med poslušanjem mirno stojimo, ne poplesujemo, ne skandiramo ali navijamo, ne ploskamo ali žvižgamo … In kadar nekdo bere ustavo, pa naj gre stokrat za ›neke umetnike‹, je pač treba razumeti, da ima to določen pomen; pa naj bo ta še tako stokrat ›preveč intelektualen‹. Pred ustavo države, ki ji pravimo domovina, se mora zatresti vsak škorenj, še zlasti policijski ali vojaški. Mar policistom, ko so grobo prekinili branje ustave in bralce fizično odstranili z javnega trga, res ni vsaj blago zastal dih, mar jih ni vsaj malce zasrbela dlan? Mar so res verjeli, da s svojim nasilništvom uveljavljajo Zakon? Vzpostavljajo legalnost? Legitimnost?!?
Skratka, umetniki so svoj posel v petek na TR opravili briljantno, organi pregona pa so do vratu zamočili in klavrno propadli. Gotovo ne samo zato, ker je z robotsko logiko pač težko razbirati in razumeti asociacije, nianse in aluzije umetnosti. Ter pravičnega. O ustavnosti ravnanja takih organov lahko več povedo tisti, ki se na ustavnost in pravo bistveno bolje spoznajo. Že mnogo prej pa je na dlani, da (kot vsak človek, sicer) tudi oblast potrebuje najmanj troje: razum, srčnost in odločnost. Trenutno kaže, da je možgane in srce žrtvovala – kdo bi vedel, zakaj in za kaj –, v oklepljeni pesti ji je ostal edino pendrek. Gotovo pa se bo prej ali slej našel kdo, ki bo, ko bo naletel na samovoljno delujoč semafor sredi gozda, nekomu odšel izmerit temperaturo čela.
Republike Slovenije, kakšno smo poznali od osamosvojitve sem, ni več. To zdaj je druga država. Imena niti ne potrebuje, ker ni zaradi ljudi, ampak zaradi drugačnih interesov. To je zdaj taka država, v kateri ima najvišjo veljavo argument moči (»ker lahko!!«), moč argumentov pa je poteptana s policijskim škornjem; če še kar naprej sitnari in nekaj brca, ji je pa za povrh nataknjen nagobčnik, magari v obliki kirurške maske, ker virus, saj veste. – A da se bomo bolje spominjali dežele, v kateri razumni in srčni ljudje še vedno živimo, in sicer nepopisno radi (in čeprav je najmanjši skupni imenovalec njenega obstoja padel pri oblasteh v nemilost), si preberimo nekaj izbranih členov iz njene ustavljene ustave in si še v tej luči predočimo, kako zelo lepo je bilo v naši domovini biti mlad.
Ustavljena Republika Slovenija
1. člen
Slovenija je bila demokratična republika.
2. člen
Slovenija je bila pravna in socialna država.
3. člen
Slovenija je bila država vseh svojih državljank in državljanov, ki je temeljila na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. V Sloveniji je imelo oblast ljudstvo. Državljanke in državljani so jo izvrševali neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.
5. člen
Država je na svojem ozemlju varovala človekove pravice in temeljne svoboščine. Varovala in zagotavljala je pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Skrbela je za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospeševala njihove stike z domovino. Skrbela je za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarjala možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije.
Slovenci brez slovenskega državljanstva so lahko uživali v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Vrsto in obseg teh pravic in ugodnosti je določal zakon.
7. člen
Država in verske skupnosti so bile ločene. Verske skupnosti so bile enakopravne; njihovo delovanje je bilo svobodno.
8. člen
Zakoni in drugi predpisi so morali biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki so obvezovali Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe so se uporabljale neposredno.
12. člen
Državljanstvo Slovenije je urejal zakon.
14. člen (enakost pred zakonom)
V Sloveniji so bile vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so bili pred zakonom enaki.
15. člen (uresničevanje in omejevanje pravic)
Človekove pravice in temeljne svoboščine so se uresničevale neposredno na podlagi ustave.
Z zakonom je bilo mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar je tako določala ustava, ali če je bilo to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so bile omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih je določala ta ustava.
Zagotovljena sta bila sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.
Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki so veljali v Sloveniji, ni bilo dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ni priznavala ali da jo je priznavala v manjši meri.
16. člen (začasna razveljavitev in omejitev pravic)
S to ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine je bilo izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine so se smele razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga je tako stanje zahtevalo, in tako, da sprejeti ukrepi niso povzročali neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.
Določba prejšnjega odstavka ni dopuščala nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. členu.
17. člen (nedotakljivost človekovega življenja)
Človekovo življenje je bilo nedotakljivo. V Sloveniji ni bilo smrtne kazni.
18. člen (prepoved mučenja)
Nihče ni smel biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočem kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je bilo prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve.
19. člen (varstvo osebne svobode)
Vsakdo je imel pravico do osebne svobode.
Nikomur se ni smela vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga je določal zakon.
Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, je moral biti v maternem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu je moralo biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj je moral biti poučen o tem, da ni bil dolžan ničesar izjaviti, da je imel pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga je svobodno izbiral, in o tem, da je bil pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.
21. člen (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva)
Zagotovljeno je bilo spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in vseh drugih pravnih postopkih, prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni.
Prepovedano je bilo vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je bila prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav.
22. člen (enako varstvo pravic)
Vsakomur je bilo zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki so odločali o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
27. člen (domneva nedolžnosti)
Kdor je bil obdolžen kaznivega ravnanja, je veljal za nedolžnega, dokler njegova krivda ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo.
28. člen (načelo zakonitosti v kazenskem pravu)
Nihče ni smel biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.
Dejanja, ki so bila kazniva, so se ugotavljala in kazni zanje izrekale po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je bil novi zakon za storilca milejši.
34. člen (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti)
Vsakdo je imel pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.
35. člen (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic)
Zagotovljena je bila nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.
37. člen (varstvo tajnosti pisem in drugih občil)
Zagotovljena je bila tajnost pisem in drugih občil.
Samo zakon je lahko predpisal, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ni upoštevalo varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je bilo to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.
38. člen (varstvo osebnih podatkov)
Zagotovljeno je bilo varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je bila uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja.
Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov je določal zakon.
Vsakdo je imel pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki so se nanašali nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi.
39. člen (svoboda izražanja)
Zagotovljena je bila svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo je lahko svobodno zbiral, sprejemal in širil vesti in mnenja.
Vsakdo je imel pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero je imel v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih je določal zakon.
42. člen (pravica do zbiranja in združevanja)
Zagotovljena je bila pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj.
Vsakdo je imel pravico, da se je svobodno združeval z drugimi.
Zakonske omejitve teh pravic so bile dopustne, če je to zahtevala varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.
Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije niso mogli biti člani političnih strank.
44. člen (sodelovanje pri upravljanju javnih zadev)
Vsak državljan je imel pravico, da je v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeloval pri upravljanju javnih zadev.
45. člen (pravica do peticije)
Vsak državljan je imel pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena.
57. člen (izobrazba in šolanje)
Izobraževanje je bilo svobodno.
Osnovnošolsko izobraževanje je bilo obvezno in se je financiralo iz javnih sredstev.
Država je ustvarjala možnosti, da so si državljani lahko pridobili ustrezno izobrazbo.
58. člen (avtonomnost univerze in drugih visokih šol)
Državne univerze in državne visoke šole so bile avtonomne.
Način njihovega financiranja je urejal zakon.
59. člen (svoboda znanosti in umetnosti)
Zagotovljena je bila svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.
62. člen (pravica do uporabe svojega jezika in pisave)
Vsakdo je imel pravico, da je pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporabljal svoj jezik in pisavo na način, ki ga je določil zakon.
63. člen (prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni)
Protiustavno je bilo vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.
Protiustavno je bilo vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.
Itd. Itd. Itd.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
