Kultura ubija

KULTURA UBIJA …

… in za to nam ni mar.

Toda najbolj ironično pri vsem skupaj je dejstvo, da ubija ravno tiste, ki jo soustvarjajo, oblikujejo in gnetejo; tiste, zaradi katerih sploh obstaja. To je nekako tako, kot da bi kapitalizem začel zganjati masovni terorizem nad kapitalom (ergo: nad samim sabo) – razstreljevati podjetja, požigati denar in uničevati delovne stroje. Razlika je le v žrtvah. Kultura se znaša nad slikarji, arhitekti, literati, uredniki … samozaposlenimi ali nezaposlenimi, ki pač očitno imajo preveč časa in energije, da pišejo, rišejo, slikajo in razmišljajo … ter premalo časa, da bi si našli primerno (torej družbeno vsiljeno) delo, ki bi jim dalo »smisel«.

Toda moramo biti iskreni: kultura ni sama kriva, da je takšna; takšno so jo vzgojili (ali bolje rečeno izrodili). Nietzsche se je motil; ne nihilizem, kultura je tisti najgrozljivejši gost, pošast, ki hodi po Evropi.1 Lahko bi vedel, le ona je namreč dovolj ranljiva in subtilna, da jo lahko tako zelo iznakaziš in transformiraš v nekaj strašnega, kar nonšalantno in brezkompromisno mrcvari vse pod sabo.

Če otroka ne hraniš dovolj pogosto; če mu ne daješ prepotrebne ljubezni in bližine; če ga – na trenutke – vsaj malo ne razvajaš; če mu ne stojiš ob strani, ga pobereš, ko pade, se to sicer čuteče in prijetno bitje lahko razvije v nekaj temačnega. In ravno to se je zgodilo, oziroma se dogaja s kulturo …

Ker je kultura podhranjena, postaja vse bolj šibka in nepomembna. Na t. i. prostem trgu ne more preživeti, ker je vse bolj odmaknjena od družbene platforme. Kdaj je začutiti celo, da je ljudem odveč: »Ne prinaša dobička, zakaj jo torej sploh potrebujemo?« Jasno, neoliberalci raje vlagajo v banke in vojsko, ker so »nacionalnega pomena«, knjige pač niso. Pozabljajo pa, da je za osebni in intelektualni razvoj kultura ključnega pomena; je steber, na katerem se gradi človečnost – in človeškost.

Pred časom sem se moral zglasiti na Zavodu za zaposlovanje – na uradnem vabilu, ki je prispelo do mene po vseh možnih kanalih (navadna pošta, elektronska pošta in sms), je pisalo: Spoštovani, ne pozabite na termin na Zavodu za zaposlovanje dne 13. 11. 2018 ob 9:10. Lep pozdrav, Zavod RS za zaposlovanje. In nisem pozabil. No, če dobiš toliko opomnikov, je to skoraj nemogoče.

Ko sem stopil skozi vrata, na katerih je pisalo Samostojni svetovalec II, sem za veliko pisalno mizo v obliki črke L zagledal starejšo sivolaso gospo z modno oblikovanimi očali, ki se je prisiljeno nasmehnila in me povabila naprej. Zaprl sem vrata, stopil naprej, se usedel na oblazinjen stol in – kot že ničkolikokrat – tiho čakal, da sploh izvem, zakaj sem pravzaprav tukaj. Svetovalka je še kar tipkala, vsake toliko časa listala neke papirje, ki jih je imela zbrane na kupu ob tipkovnici, in se ni zmenila zame. Slekel sem bundo, jo zagrnil čez naslonjalo, se počohal po bradi in narahlo zakašljal, kot bi hotel opozoriti nase: Hej, tukaj sem, me vidiš? Svetovalka je – očitno vajena takšnih in drugačnih dogodkov – prikimala ter povedala, da bo takoj, samo nekaj še mora postoriti, nato pa se posveti meni. No, saj ne da bi bila potreba, da se mi kakorkoli posveča, a treba bo očitno vseeno počakati.

Čez čas je prste vendarle umaknila s tipkovnice, jih prepletla, se zazrla vame in rekla: »Torej, kaj boste povedali?«

A ti mene zafrkavaš? To bi moral jaz vprašati tebe! Jaz itak ne vem, zakaj sem tukaj, če pa tega niti ona ne ve … hja, potemtakem oba izgubljava čas. Povedal sem ji, da sem prejel vabilo in sem prišel, to je to, simple as that. Nato mi natvezi kup enih pripomb, češ, da nisem dovolj zagnan (ja, zagnan) za iskanje zaposlitve, da sem na Zavodu že predolgo, da moram iskanju nameniti vsaj osem do deset ur dnevno, da naj nepomembne stvari pustim pri miru in se lotim »življenja«.

»Gospa, nimam časa za te banalnosti,« ji odgovorim.

Najbrž nikoli ne bom pozabil tega njenega WTF-pogleda in očitajočega zmajevanja z glavo, češ, kako leni so nekateri. Toda gospa z WTF-pogledom pozablja, da niti najmanj nisem len (no, kdaj pa kdaj že, toda kdo ni?), ukvarjam se pač z zagamano literaturo, ki pogosto zahteva osem do deset ur dela na dan, zato nimam časa niti energije za slinjenje in prosjačenje, sorry. Za to, da moje delo (ja, prav ste slišali – delo!) ni plačano (ali pa je plačano le v redkih primerih, pa še to govorimo o mizernih zneskih), pa nisem sam kriv.

Vse to sem ji tudi povedal, kaj pa sem hotel drugega. In potem … no, potem se je šele zares začelo …

»Takšne kot ste vi, mi preživljamo,« je z zaničevalnim pogledom izustila.

Jap, rekla je. Pa saj je bilo samo vprašanje časa, da mi pove, da sem le asocialna pijavka, ki v tem svetu ne zna živeti. Ironično pri vsem skupaj pa je, da tega res ne znam, niti nočem. Nočem kariernega življenja alias življenja nekega podjetnika in 24/7 živeti neživljenja (ali neživeti življenja, kakor želite); nočem konservativnega delavskega življenja, ki se vrti v ponavljanju in se nikoli, ampak res nikoli ne zavrti v drugo smer; nočem sveta, v katerem se ne vidimo, kljub temu da si zremo v obraz; nočem sistema, ki zavrača socialno državo in svobodo posameznika …

Jebi ga, pač nočem, ne znam.

Marcel Štefančič ima prav, ko pravi, da je bilo noro zanimivo, ko je Slovenijo »zajel« žledolom. Da se razumemo: to je zagotovo bila tragedija, veliko opustošenje gozdov in objektov. Katastrofa. Toda, če se malce odmaknemo, lahko vidimo, da nas je žledokalipsa porinila ven iz cone udobja. Vse se je ustavilo. Ni bilo elektrike, ni bilo interneta, niti televizije. Nisi mogel priklopiti svoj (pre)velik pametni telefon in ga napolniti. Slišalo se je le lomljenje debel v bližnjem gozdičku. Nobene glasbe, klicev ali bliskanja barv s TV-ekrana. Tempo življenja se ni le upočasnil, ustavil se je. Saj ne rečem, bilo je malce čudno – vsi smo se razvadili s to digitalno tehnologijo. In hecno je bilo, ko se nisi mogel »priklopiti« na internet, prečekirati pošte, poslati kolegu sms ipd. Ampak na nek način je bilo krasno. Kapitalizem je za nekaj časa umrl. Ubil ga je žled, toda žal je (prehitro) vstal od mrtvih.2

Svetovalka je še nekaj godrnjala, po pravici povedano ne vem kaj, ker sem poslušal le na pol, z mislimi sem bil že doma pri svoji hčerki, partnerki in romanu, ki ga pišem že več kot leto dni. Morda mi ga dejansko uspe kdaj dokončati. Spomnim se le, da je še nekaj grozila, da me bodo izpisali iz Zavoda, češ, takrat boš šele videl, toda mene to kaj pretirano ni vznemirjalo.

Vem samo, da sem se, kolikor sem se pač lahko, prijazno poslovil, vedoč, da sem (spet) zagonil dve uri svojega časa za prazen nič. Moje življenje bo teklo naprej po starih tirih – kultura me bo še naprej ubijala.

Naša politika, ki se vse preveč ukvarja z levimi fašisti, zombiji in sovražnim govorom, bi svoj čas raje namenila reševanju kreativne sfere. Temelji družbe se namreč rušijo … in če ni temeljev, ni družbe, capisci?

Pred časom so sicer v Nacionalni program za kulturo 2018–20253 zapisali, da je »kultura gradnik in temelj narodne identitete; da mora kultura ostati vrednostno središče slovenske narodne in nacionalne skupnosti; da bo kultura sčasoma samo sebe dojemala kot vpeto v razvoj Slovenije v evropskem in svetovnem kontekstu; in da bodo leta 2025 področja umetnosti, kulturna dediščina in ljubiteljska kultura splošno priznani ključni nosilci družbene kohezije in vzvod za mednarodno uveljavljanje Slovenije«, toda papir prenese vse, situacija pa se ne izboljšuje.

Dobro vemo, da je stanje med samo/ne/zaposlenimi v kulturi zelo slabo. In zaradi tega se ustvarjalci le stežka dovolj dobro posvetijo ustvarjanju (saj veste, borijo se za preživetje, kajpak).

In kultura, ki razžira samo sebe, nima več veliko časa. Treba jo je poslušati, slišati, ji pomagati znova shoditi – kot otroku, ki se uči prvih korakov.

OPOMBE: