Aleš Berger – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
NISEM
Nisem obsedel, ko je prihrumel ravnatelj v razred in rekel, naj vstanejo vsi, ki hodijo k veronauku,
nisem pokazal na sošolca, ki je obsedel, čeprav je bil priden ministrant,
nisem ugriznil, ko je prišla – na veliki petek, edinkrat v šolskem letu – mastna šunkenžemlja za malico v razred.
Nisem se pridružil, na radiu, tistim svojih let, ki so se nekega dne z nageljnom v gumbnici prikazali na hodnikih, sveže včlanjeni, zadregarsko nasmejani,
in čez mesec, ali dva, ali čez pol leta, postali nekakšni klinčevi podšefi ali turnusni dežurni
in potem, pazeč na pisano in izgovorjeno, počasi napredovali, dokler jih ni dohitela demokracija, pa so jo hitro prijeli za rep.
Nisem plesal, kot bi drugi žvižgali, a tudi ne njim godel, jim udarjal takt, navdihoval zanos,
nisem se drenjal okrog šefovega omizja in se na glas smejal njegovim šalam,
nisem hodil s črno kravato in mrakobnim obrazom prve dni maja leta 1980.
Nisem telefonaril žirantom in prosjačil, naj mi dajo tisto nagrado.
Nisem vzvišeno skomigal, ko jo je dobil nekdo drug.
Nisem ga stisnil v objem na podelitvi.
Nisem špicljal pri šankih in provociral pred pisoarji,
nisem skrival značke s prečrtanim 133. členom,
nisem sodelavcem na glas prebiral in tolmačil Titovega pisma.
Nisem tekal s štafetno palico v roki,
nisem vodil marksističnega krožka,
nisem predaval na Politični šoli Josipa Broza Tita v Kumrovcu.
Nisem junija 1991 za deset dni izginil čez Karavanke in se potem nonšalantno zmagoslavno vrnil.
Nisem se junačil s podvigi, za katere sem vedel le sam.
Nisem v svojih starih spisih »je« spreminjal v »ni« in »dober« v »slab«.
Nisem se dal prekrstiti, ko je vzniknila demokracija,
nisem naročal svinjskih svaljkov, ko je bilo neprimerno reči besedo »čevapčiči«,
nisem brcal v crkovino komunističnega leva.
Nisem volivcem obljubljal asfaltnega priključka.
Nisem se v hipnozi učil tujega jezika.
Nisem zvečer v kaminu sežigal starih izkaznic.
* * *
Nisem se po več desetletjih usedel na kolo, po možnosti v kravati, in se nerodno vozakal naokrog.
Nisem v znak protesta prisrčno cmoknil z bičiklete.
Nisem, leta 2021, doktoriral iz podpisovanja protestnih izjav.
Nisem med njimi, ki vpijejo, da je pri nas fašizem, pa ne vejo, kaj je ricinovo olje, kaj je bila kaznilnica Regina Coeli in kdo je bil Zorko Jelinčič,
nisem med njimi, ki vsak dan po nekajkrat (na radiu, televiziji, v odprtih pismih, v zaprtih depešah) kričijo, kako ne smejo pod to strahovlado niti pisniti.
Nisem kuvertiral poteze,
nisem potegnil kuverte,
nisem nakoval zlatnika iz kuvert.
Nisem po cestah mahal s plakati, ki so jih napisali v centrali.
Nisem fotografiral plakatov, s katerimi so mahali tisti, ki v življenju niso napisali plakata.
Nisem tisti, ki objavlja fotografije pocestnih vpijatov na strokovnem diskusijskem forumu.
Nisem mirovnik, ki skandira »úbi!«.
Nisem tisti, ki rjove, ker ne zna ničesar formulirati.
Nisem pesnica, ki rima zmerljivke, nisem slikar, ki riše psovke.
Nisem tisti, ki se ponečeja na krvave bajke.
poletje, jesen 2021
Preostali prispevki in literatura na portalu
