Aleksandar Hemon – Igor Divjak – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Aleksandar Hemon, bosansko-ameriški pisatelj, esejist, kritik, scenarist in glasbenik.

Z njim se je o romanu Tole ni zate pogovarjal Igor Divjak.
Aleksandar Hemon je ob obisku Ljubljane spregovoril o romanu Tole ni zate, ki je izšel v ZDA leta 2019, letos pa ga je založba Goga izdala v prevodu Irene Duša. V njem niza spomine na otroštvo v Sarajevu, prva prijateljstva, ljubezni, šolske izlete, pustolovščine, srečevanja z glasbo in filmi, pa tudi prvimi prepiri in zablodami. Duhovit in podroben prikaz odraščanja v Jugoslaviji 70. let bo gotovo obudil spomin na mladost tudi pri mnogih slovenskih bralcih in bralkah. Hemon pravi, da ne mara nostalgije, a ne mara tudi sovraštva do preteklosti. S povezovanjem drobcev preteklosti v zgodbe, se sestavlja resnica o njem samem in vseh, ki so takrat odraščali na tem koncu sveta.
Ko primerjam današnje čase z nekdanjimi, je opazna razlika v tem, da je otroštvo nekoč bilo drugačno. Otroci so bili prepuščeni sami sebi, že v prvem razredu so sami hodili v šolo in iz šole, vzgajalo jih je življenje, odrasli pa so živeli v nekem vzporednem svetu. Zdaj se je to precej spremenilo.
Res je. To je bilo možno, ker je bila skupnost manjša in bolj čvrsta. Odrasel sem na ulici, toda ta ulica je bila v skupnosti soseske, kjer so se igrali tudi vsi drugi otroci. Vsi so se poznali, vstopali smo v stanovanja sosedov, če smo bili lačni ali žejni. Skupnost je bila drugačna. Nisem sociolog in ne vem, kaj se je strukturno spremenilo, a zdi se mi, da se je v teh krajih zaradi izkušnje nasilja ta možnost naselila v zavest ljudi. Tudi v grozljivih televizijskih nadaljevankah je nasilje nad otroki in drugimi ves čas prisotno. Iz nekega razloga v 50 letih Jugoslavije nasilje ni bilo tako prisotno. Vsaj ne na isti ravni. Otroci so se že tepli, a nobeno življenje ni bilo ogroženo. Skupnost je obstajala tudi zato, ker so v naši zgradbi vsi živeli takrat kot jaz. Ljudje se niso selili sem in tja, migracij je bilo manj.
Poleg tega so iz zahoda prišla večja pričakovanja od staršev, da vzgajajo svoje otroke. Moja starša, ki sta skrbela zame in me imela rada, kar me imata še vedno in tudi jaz njiju, sta me učila določenih načel: da je treba pozdravljati sosede, spoštovati druge ljudi, da se ne sme metati smeti na cesto, da se ne razbija steklenic na igrišču itd. Toda poleg tega sta meni in drugim zaupala, da bomo sami razumeli, kako je treba ravnati v skupnosti. Delno zato, ker sta tudi sama tako odrasla. Pripadata generaciji, rojeni po drugi svetovni vojni, od hiše sta pri enajstih, dvanajstih letih odšla v dijaški dom. To je bila prva generacija, ki je imela možnost svobodnega izobraževanja. Vsa generacija naših staršev, vsaj v Bosni, je zaupala, da bodo njihovo otroci vedeli, kako je treba ravnati, da bodo znali poskrbeti zase, če jim bodo starši vsadili temeljna načela, vezana neposredno na skupnost, sosesko in družino. Vojna je med drugim razbila vero v to, da bodo otroci vedeli, kako je treba ravnati.
Najbrž je bilo močnejše tudi zaupanje celotne družbe v mladino. Kot v Balaševićevi pesmi: »Računajte na nas, čeprav poslušamo plošče in igramo rok.« Včasih se mi zdi, da v šoli ne verjamejo več v otroke. Ko sem bil v svetu staršev, so nas svarili, da moramo paziti na to, kaj gledajo na internetu. Takrat pa do petih popoldne ni bilo niti televizijskega programa.
Bil je šolski program. Pri nas je imenoval Obstanek. Vseeno nisem živel v skladu z njim. Spomnim se, da je bilo moje življenje pogosto v nevarnosti. Živel sem poleg železniške postaje, kjer so bile še vedno parne lokomotive. Otroci smo plezali pod te lokomotive in vlekli za ročice, tako da je puhala para iz njih. Tam je bilo tudi gradbišče, neprestano smo plezali prek ograje in se klatili po njem. Pa prijemali smo se za tramvaj in se peljali z njim. Morda je bila moja generacija deležna več takih radosti. Če le pomislim, kaj vse smo počeli, ko ni bilo nadzora.
V socializmu je nadzor opravljala država, občutek je bil, da obstaja ta infrastruktura. Ne mislim le v policijskem pomenu nadziranja političnih misli državljanov, ampak je obstajalo v zaupanje v državno strukturo. Verjeli smo, da država skrbi za svoje državljane, da obstaja nekdo nad nami, ki vsaj konceptualno skrbi za nas.
Morda so to bolj verjeli starši. Otroci niso dosti razmišljali o tem.
Seveda. Se pa spomnim, da je bila, ko smo bili otroci, najmočnejša prisega, če si rekel »Pri Titu!« (Tita mi!)
Mi smo govorili »Častna Titova!«
Otroci v Sarajevu smo verjeli v pionirsko prisego. Nekdo me je prepričal, da nas Tito vse opazuje na ekranih, ki jih ima v svoji pisarni v Beogradu, in da bi, če bi prisegel pri Titu in se zlagal, on potem umrl. Tito nas gleda in čaka, da se nekdo zlaže. Potem je maja leta 1980 rekel »Končno!« in tudi zares umrl. To je bila projekcija božje pozicije; da je nad nami, da skrbi za nas in nam ne pusti, da lažemo.
Kot Orwell pred Orwellom, samo absolutno pozitiven Orwell.
Ja, kazen ni bila to, da bi nad nas poslal policijo ali obvestil naše starše, ni nam vzbujal strahu. Morali smo ga tako ljubiti, da bi bila za nas, če bi se zlagali, kazen njegova smrt.
V romanu se Tito pojavi le enkrat, zariše se zolj kot kontura v stanovanju. Ste imeli v stanovanju njegovo sliko?
Mislim, da ne, kolikor se spomnim. Bila pa je v vsaki učilnici. Ko je umrl, so Oslobođenje, Dnevnik in drugi časopisi redno objavljali njegove slike. Uokvirjene Titove slike mi nismo imeli, smo pa povsod imeli njegove značke. Še vedno se znam podpisati kot Tito na tej znački. So pa nekateri sosedi doma imeli Titovo sliko. Moja mama jo ima v stanovanju zdaj, ko živi v Kanadi. Lep Titov portret s partizansko kapo.
Ena izmed odlik romana Tole ni zate, je da se izogiba politiki. V njem dajete prednost drugačnemu spominu, kot je značilen za razmišljanje odraslih. Zdi se, kot da v otroškem svetu politike sploh ne bi bilo.
Če imaš srečno otroštvo, ne poznaš imen politikov, ne veš, kdaj so volitve in kaj se dogaja v družbi. To knjigo sem napisal, ko sem pisal knjigo o svojih starših, njuno čustveno in intelektualno zgodovino od 2. svetovne vojne do njune izselitve v Kanado. Naslov knjige je Moja starša. V ZDA in nekaterih drugih zahodnih deželah sta knjigi izšli skupaj, v enem volumnu. Na sredi so bile slike moje družine in staršev. Ne glede na to, kako jo začnemo brati, se konča tu. Ozadje je bilo torej v drugi knjigi. Pogosto pišem več reči hkrati. To mi omogoča, da ne dam vsega v eno knjigo, ampak da razdelim, kar me zanima. Nam na teh prostorih, v Bosni in Sloveniji, je jasno, kakšen je kontekst. Moja starša bosta, mislim, izšla prihodnje leto. Mi tu vemo, kaj se je v tistih letih dogajalo, tega ni treba pojasnjevati. Na zahodu pa ena knjiga podpira drugo. To mi je omogočilo, da v tej knjigi ne pišem o zgodovini Jugoslavije, političnih razmerah in vsem, kar je vplivalo na življenje mojih staršev in moje življenje.
Splošni vtis po branju knjige je, da bi to lahko bil jaz, da bi to lahko bilo moje otroštvo in da je v zgodbi nekaj univerzalnega. Otroci pišejo spominske knjige, hodijo na šolske izlete, doživljajo prve ljubezni, pa tudi pretepe. Kako se na to odzivajo v Ameriki in drugje? Verjetno tudi tam bralci podoživljajo svoje otroštvo; ali pa jim je vse to neka tuja dežela?
Ne vem, nekaterim je knjiga všeč, drugim ne. Tisti, ki jim je všeč, v njej prepoznajo dimenzijo otroštva. Otroštvo je obdobje, ko vse močneje občutimo. Ti bralci prepoznajo intenzivnost čutne izkušnje, ko še niso oblikovani mehanizmi razlaganja in je vse prisotno. Še danes se spomnim, kako blizu tal sem bil, kako sem videl, kaj vse je bilo na tleh. Otroci smo na tleh našli vžigalice, frnikolo ali kovanec. Bil sem pozoren na to, kaj se je dogajalo na tleh, po katerih sem hodil. Potem sem začel gledati gor in zrasel, opazoval sem druge ljudi, dekleta. Gledišče se je dvignilo. Tisti, ki imajo knjigo radi, so to prepoznali.
Verjetno se ni lahko vrniti v čas zgodnjega otroštva. Pri meni so slike prvega obdobja zelo motne. Kakšno metodo vračanja v spomin uporabljate?
Nekaterih spominov nisem nikoli pozabil, niti svojega najstarejšega spomina, kako stric poliva mrzlo vodo po mojem obrazu, ker sem padel v gnoj. Nekatere reči pa sem moral rekonstruirati, svoj spomin okoli tega čutnega trenutka, obraz mojega strica, ki zdaj živi v Kanadi. Potem sem si moral zamisliti situacijo na podlagi zgodb, narativne konstrukcije. Ta me zanima v povezavi s spominom. Spomin na izvirni trenutek je namreč kot izkušnja nedostopen. Po tem intenzivnem čutnem trenutku, ko se vse dogaja sočasno, ga moramo narativizirati, če ga želimo ohraniti kot spomin. Spremeniti se mora v neko zgodbo, anekdoto. Ko se ga spomnimo, se spomnimo te zgodbe. Spomin je v zgodbi, ne v izvirni izkušnji. Ko sem pisal knjigo, sem raziskoval teorijo spomina. Ena izmed analogij o tem, kako deluje spomin, je, da je kot zip datoteka, podobna Proustovi magdalenici. Naenkrat se odpre vse, vsa izkušnja pride iz tega. Zdaj prevladujoča teorija spomina pravi, da se iz ene kosti dinozavra rekonstruira ves dinozaver. Okrog te kosti se rekonstruira s pomočjo domišljije. Spomin je strukturalno enak zgodbi.
V teh zgodnjih spominih je, vsaj pri meni, veliko lukenj. Najbrž si mora pisatelj kaj tudi izmisliti.
Ne samo izmisliti, vtkati mora tudi dele iz drugih spominov. Človeški um se ne more spomniti preteklosti, če ni narativizirana. Enota spomina je mala zgodba. Če smo spomin zmožni nekomu opisati, je ta že narativiziran. Človeški um ne prenese praznih prostorov. Ne morem si predstavljati, kako me stric poliva po obrazu, ne da bi si predstavljal še preostanka tega. Obrise fizične stvarnosti človeški um konstruira na podlagi spomina, tudi vizij in podob, ki morda prihajajo iz filmov. To ne pomeni, da so spomini lažnivi, ampak da človeški um ne prenaša nepopolnih spominov. Teži k temu, da jih dopolni.
Slovenski pisatelj Feri Lainšček se v svojih zadnjih romanih pogosto vrača v obdobje otroštva. Pri tem uporablja metodo, ki jo je odkril pri Jungu, da sam sebi deluje kot medij in si razodeva spomine. Imate tudi vi kakšno podobno metodo?
Ne, na tak način. To je selektivna metoda. Zelo težko se je nečesa spomniti. Za naš obstanek je nujno, da pozabljamo. Možgani so prenapeti. Ko se staramo, se vse teže spominjamo. Več ko ima računalniški spomin podatkov, počasneje deluje. Toda večino teh reči jaz pravzaprav nikoli nisem pozabil. V knjigi Tole ni zate je kakih osemdeset fragmentov. Ko sem začel pisati, nisem vedel, ali bo iz tega nastala knjiga. Odločil sem se, da bom, ko bom imel sto fragmentov, preveril, ali celota deluje kot knjiga. Na koncu sem imel kakih sto dvajset, sto trideset fragmentov in jih omejil na okoli osemdeset. Začel sem iz spominov, ki jih nikoli nisem pozabil, a jih nikoli nisem mogel uporabiti v kateri drugi pripovedi. Zanimalo me je, zakaj teh reči ne morem pozabiti. Potem pa, mislim, da je to podobno metodi slovenskega pisatelja, bolj, ko se spominjaš, bolj prihajaš v formo spominjanja, in še več reči se vrača. Metoda je podobna, saj prideš v tako stanje zavesti, ko je preteklost prisotnejša. To je zelo podobno kot takrat, kadar si predstavljam prizore, ki se nikoli niso zgodili, ko pišem popolnoma izmišljene romane.
Ko sem bral knjigo, so se mi ves čas prebujali spomini na življenje v Jugoslaviji tistega časa. Rekel bi, da ta toplina, ki sem jo občutil, ne obstaja le v knjigi, ampak v tistem, kar živi v mojem spominu.
Mi dopolnjujemo pripoved. Niti ena knjiga ne opisuje vsega, kar se v njej dogaja. Če govorimo o otroštvu, domišljija in spomin dopolnjujeta pripoved o otroštvu z osebno izkušnjo. To je po moje najlepši način branja. To ne deluje enako v znanstveni fantastiki ali kriminalnem romanu o serijskem morilcu, če nismo astronavti ali morilci. V tej vrsti literature, ki jo zanima človeška izkušnja, vsaj ustvarjanje vtisa, da je nekaj doživeto, da se je zares zgodilo, pa je aktivacija domišljije iz osebne izkušnje temeljni del bralnega procesa. To se dogaja ob vsaki knjigi, ki jo imam rad. Ko preneham brati, začnem prebrano navezovati na svojo izkušnjo.
Ko so v romanu otroci prepevali na avtobusu, ki se je iz šolskega izleta spuščal proti Sarajevu, sem pričel razmišljati o tem, katere pesmi smo mi peli. Ti izleti so bili verjetno podobni. Veliko je skupnega, tudi mi smo jedli Jaffa kekse.
In jih bruhali na zadnjih sedežih avtobusa.
Verjetno ste tudi vi pili Fructalove sokove.
Vsekakor. Dvojni C. Niče ni znal s slamico predreti embalaže na vrhu. Sok smo morali obrniti.
Še veliko reči je bilo. Na primer Čokolino.
Pa Rum ploščice.
Prepričan sem, da ima ta roman v Sloveniji dodano vrednost zaradi skupne preteklosti. Še ena odlika knjige se mi zdi, da govori o izkušnji, ki je zgodovina ne zabeleži. Ta beleži predvsem politično izkušnjo.
Izkušnje iz otroštva so zelo specifične. Zgodovinski narativi pa posplošujejo. Če ne govorijo o velikih zgodovinskih osebnostih, kot so bili Napoleon, Churchill, ali Tito, če govorijo o ljudeh, ki niso bili unikatni zaradi pozicije moči, ki so jo imeli, posplošujejo. To ni daleč od tega, kar je rekel Stalin, da je smrt enega človeka tragedija, smrt 20 milijonov ljudi pa statistika. Zgodovina deluje na območju statistike, literatura pa izkušnjo individualizira. Kar je v človeštvu univerzalno, je specifičnost izkušnje. V Jugoslaviji smo obstajali v isti resničnosti, kakršna koli je že bila, v kateri smo si delili skupna znamenja: Tita, socializem, čokolado, Jaffa kekse, ekskurzije, pesmi. A vsak v tem avtobusu, kaj šele na različnih koncih Jugoslavije, je to doživljal drugače. Vsak lahko prepozna skupne reči, pa tudi razlike. Tu je prostor za dopolnilo domišljije. Literatura deluje s pomočjo te dialektike absolutno zasebnega in skupnega. Zgodovina pa se ukvarja s posploševanjem ali pa z absolutno izjemnostjo teh likov, ki so sprejemali velike odločitve. Nihče tak kot oni ni živel nikoli prej ali pozneje. Vse njihove odločitve in izkušnje so bile neprimerljive z našimi. V zgodovinskem smislu sem kot posameznik nepomemben.
Tudi jaz sem na primer poslušal ploščo mjuzikla Tommy. Ko sem prebral stavka »Svoboden sem, svoboden sem,« sem to takoj navezal na pesem z albuma. Takrat, kot najstniku, mi je bila zelo všeč, zdaj, gledano z distance, pa se seveda to zdi tudi nekoliko smešno.
Ponovno sem gledal film. Neznosen je. Grozen. Nekatere pesmi so dobre, a ta celoten koncept roka je grozen.
Napisali ste celo, da je bil to konec rokenrola. Zakaj?
Ta ambicioznost rokenrola, ki smo jo poznali pod izrazom simfo rok, v angleščini pa uporabljajo izraz prog rok, je hotela, da bi se rok vzporejalo s klasično glasbo. Punk je vse to uničil. Vzpostavil je drugačno komunikacijo. Ta pompoznost, ambicioznost in intelektualizem v roku niso mogli obstati. Morda v kaki drugi glasbeni zvrsti. Takrat sem poslušal v glavnem rok, zdaj pa poslušam vse. Če si zaželim resne glasbe, poslušam Pasijon svetega Mateja, če se hočem vznemiriti, pa poslušam The Stooges ali tehno, enostavni ritem, ki vzdraži čute.
Vas je verjetno najbolj definiral punk. Jaz sem malo mlajši, pa nisem več občutil tako intenzivnega spopada med punkom in starim rokom.
Punk in novi val sta se dogajala takrat, ko so se v Jugoslaviji spreminjale družbene razmere. To sem kot najstnik občutil. Ko je umrl Tito, sem imel šestnajst let. V obdobju med letoma 1980 in 1990, torej med komunizmom in fašizmom, ali pa po letu 1977, če vključimo punk, so se kulturne spremembe dogajale sočasno z družbenimi. V Jugoslaviji smo družbene spremembe videli v spremembah glasbene estetike. V Sloveniji so bili Pankrti in Borghesia, v Srbiji beograjska scena, na hrvaškem Prljavo kazalište … Tu so bili tudi Buldožerji. Njihova plošča Pljuni istini u oči je bila prva plošča jugoslovanske glasbe, ki sem jo kupil. Starša sta mi prepovedala, da bi jo imel doma, saj so bili na ovitku rizle in tamponi. Mislim, da je bila tam tudi injekcija. Največji hit je bil Doktore pomozite. To je bila plošča, ki je kvarila otroke in jaz sem si mislil, to sem jaz. Oče mi je rekel, naj jo vržem iz stanovanja. Jaz sem jo za en teden posodil prijatelju, on pa mi jo je potem vrnil.
Nisem nostalgičen za punkom in punka več ne psolušam tako kot prej. Poslušam različno glasbo in ukvarjam se z glasbo, ki ima neko kontinuiteto. Punk je predstavljal specifičen trenutek. Moje politično razmišljanje je v veliki meri izšlo iz punka. The Clash ali, ne vem, The Jam. Pa seveda vse jugoslovanske skupine. Nekateri so končali kot fašisti, konservativci. Takrat pa smo imeli občutek, da se svet spreminja in da se to v glasbi sliši.
Čeprav so nekatere podobe imele v tujini drugačen učinek. Če so v Angliji punkerji kdaj protestirali s sliko Lenina, je pri nas to pomenilo tisto, kar smo v šoli gledali vsak dan.
Skupna pa je bila protestniška drža., protest proti vsiljenim vrednotam staršev in družbe, ki so govorili, da je treba ravnati tako in tako. Poslušanje punka in novega vala je bilo znamenje splošnega odpora proti predpisani resničnosti. To se dogaja pri pubertetnikih ne glede na to, kakšen je družbeni sistem. Šestnajstletniki se upirajo resničnosti svojih staršev. To sodi k normalnemu razvoju. Moja hči ima šestnajst let in posluša nekatere skupine, ki sem jih poslušal jaz, ko sem bil v njenih letih. Čeprav ji tega nisem vsiljeval, posluša The Cure in The Smiths. Jaz tega več ne poslušam, njo pa to zdaj ločuje od generacije njenih staršev. S pomočjo glasbe, kombinacije nove in stare, se oblikuje njeno čustveno in intelektualno stanje.
Gotovo bo veliko ljudem spomin prebudil tisti del romana, kjer opisujete, kako ste hodili v mesto kupovat plošče. To je bil cel obred, tudi sam sem si z njim pogosto zapolnil popoldneve. Plošče so bile tudi izgovor za druženje. Zdaj pa tega več ni. Verjetno je tudi vam žal, da se je to izgubilo?
Ja, nekaj, kar se je izgubilo s tem, je, da je bilo to kot romanje. Če sem privarčeval denar ali ga ukradel mami, sem šel kupit ploščo. Tudi moji prijatelji so vedeli, da grem kupit ploščo, in ko sem jo kupil, sem jim moral sporočiti, katero. Bolje, da nismo vsi imeli istih plošč. Prijatelju sem jo potem posodil in on jo je posnel na kaseto. V druščini smo torej strateško kupovali plošče. Vedeli smo tudi, če je šel kak oče v tujino in od tam prinesel ploščo. Dobro se spomnim, ko se je oče mojega prijatelja vrnil iz tujine in prinesel album London Calling od The Clash. Spomnim, da sem prijatelja klical in ga spraševal, ali je oče že prišel in prinesel ploščo. Čeprav njegovega očeta sploh nikoli nisem videl. Prijatelj je zvečer res prinesel London Calling in skupaj sva ga poslušala. Najin odnos je bil organiziran ob občutku odkrivanja vsega tega.
Plošče so prav spodbujale k druženju.
To je bil začetek družbenega organiziranja, estetskega, etičnega in političnega. Na albumu London Caliing je pesem o španski državljanski vojni. Plošča je izšla leta 1979, moj prijatelj pa jo je kupil leta 1980. Tu se je že začela oblikovati neka politična solidarnost.
Morda bi za to, da bi se svet spremenil, bilo bolje, da se glasba vrne na materialne nosilce.
Otroci se najdejo drugače. Moja hči se brez kakršnega koli mojega vpliva s prijatelji pogovarja o Gazi in Palestini. Ne vem, od kod je prišla ta politična zavest, a mislim, da tisti otroci, ki so podvrženi vplivu glasbe, umetnosti in vsega tega, v puberteti spontano oblikujejo politično mišljenje in stališča. Eden izmed glavnih vhodov v to ni branje časopisov ali poslušanje komentarjev starejših ljudi, ampak sta umetnost in glasba. Oni imajo tudi drugačne kanale, a mislim, da to ni izgubljeno. Solidarnost se drugače organizira. Hčerka še vedno s prijateljicami skupaj posluša glasbo, skupaj grejo na koncert, ali pa sedijo doma in poslušajo glasbo, ko se pogovarjajo o drugih rečeh. Nobenih težav nimam s tem, kakšno glasbo hčerka posluša, dokler je ta raznovrstna. Upam, da bo vedno radovedna glede glasbe in umetnosti in da se bo ob vsem tem oblikovala.
Spomnim se, da je v mojem času zato, ker ni bilo plošč iz tujine, bila zanimiva vsaka tuja plošča.
Čeprav je na srečo Jugoton izdajal veliko tujih plošč.
Jugoton je bil fenomenalen. V tujini je izšlo toliko vsega. Nas je zanimalo vse, kar je izšlo, saj je bilo tako redko in dragoceno. To smo poslušali in ne glede na to, ali nam je bilo všeč ali ne, se nam je zdelo zanimivo.
Neverjetno se mi zdi, kako zelo je socialistična družba dopuščala vpliv zahoda. V obdobju liberaliziranega socializma smo ves čas gledali ameriške filme, Johna Wayna ali Franka Sinatro, ki so polni neoliberalističnih idealov.
Zato, ker je imel Tito rad vesterne. Johnu Fordu, ki je bil ultrakonservativni desničar, je podelil odlikovanje za zasluge narodu z zlatim mečem. To je uredil Veljko Bulajić. John Ford je prišel v Jugoslavijo po odlikovanje in se s Titom in prevajalcem sprehajal ob Savi, spremljal pa ju je Veljko Bulajić. Tito je imel na Dedinjah dvorano s kinoprojektorjem, v katerih je gledal vesterne. Tudi moja starša imata še danes najraje vesterne.
Spomnim se, da so sredi šestdesetih let v Beogradu vsi hodili gledat filme Esther Williams. Filmi te plavalke so prihajali z zamudo. Bili so posneti v tehnikoloru, tam so skakali in plavali, snemale so podvodne kamere. Pripoved je bila nesmiselna, koreografija pa dovršena. Vsi so poznali Esther Williams. Ne glede na to, kaj govorijo o socializmu, je bil ta v primerjavi z vzhodnim, sovjetskim, ultraliberalen. Uvažali so se tuji filmi, prihajala je tudi glasba, že pred Jugotonom, moj oče je z jugoslovanskim potnim listom potoval brez vizumov v Anglijo, Francijo, Kanado, Sovjetsko zvezo. Vsakič, ko je šel v tujino, sem mu dal spisek plošč, v resni poslovni obleki in s kravato je po Londonu iskal neke obskurne punk skupine, ki sem mu jih naročil.
Jugoslovanska filmska kultura je bila izjemno visoka. Deloma zato, ker so vsi filmi prihajali z zamudo, na televiziji pa so prikazovali stare filme, ki so bili cenejši. Poleg tega je bila glavna naloga televizije v socialistični družbi izobraževanje. Spomnim se, da so predvajali cikluse filmov določenega ameriškega, ruskega ali poljskega režiserja, na primer Andzeja Wajde, v času največje gledanosti, zvečer ob osmih ali devetih. Pred tem so filmski kritiki in teoretiki pol ure govorili o pomenu filma Johna Forda ali Andrzeja Wajde. Ti ciklusi so trajali po več mesecev. Moj temelj filmske kulture je, da sem kot otrok po televiziji poslušal predavanja o filmih Alfreda Hitchcocka, Andreja Tarkovskega ali Krzystofa Kieslowskega.
In to so vsi gledali.
Drugega ni bilo. Bilo je tudi veliko slabih reči. Ne maram nostalgije, ampak ne maram tudi sovraštva do preteklosti. Nekako smo prišli do sem kot relativno inteligentni in pošteni ljudje. Rodili smo se v tisti državi in se iz tega nekaj naučili. Nekatere reči so bile grozne, druge pa neverjetne. Rad imam kompleksnost v svojem življenju in življenju na sploh in rad pišem o tem.
Opazil pa sem, morda tudi za to, ker je knjiga napisana za ameriški trg, da v njej ni jugoslovnaskega rocka. Čeprav je bilo tega ogromno, od Bijelog dugma do Azre itd. Kako to?
To je bilo pozneje, ko sem bil že v puberteti. V romanu se vse zgodi do približno dvanajstega leta. Bilo je Bijelo dugme, a tega sem vse življenje bolj ali manj preziral. Razumem, zakaj so ljudem všeč, a jaz jih ne prenesem. Jugoslovanski punk in novi val pa sta se začela malo pozneje. Jugoslovanska glasba je postala pomembna, ko sem bil že v srednji šoli. Najprej je bila sarajevska scena. Točno se spomnim, kdaj je postala pomembna. Leta 1979, ko so se začeli koncerti v Domu mladih v Sarajevu. Eden izmed prvih koncertov je bila Azra. Potem so prihajali vsi, ki smo jim pravili hašišarji, kot so bili Smak in Haustor. Naenkrat so bili tam kar naprej koncerti. Potem so nastajale nove skupine v drugih delih Jugoslavije, v Zagrebu, Beogradu, Ljubljani in Makedoniji, in oblikoval se je občutek jugoslovanske scene. Pred tem je obstajala predpunkovska glasba. Igrali so rok, podoben skupini Alman Brothers, na primer Yu grupa in Bijelo dugme, igrali so pastirski, starinski rok. Nekaj let je bilo potrebnih, da sta se iz tujega punka in novega vala razvila naš punk in novi val.
A imate, prav, zelo zapleteno bi bilo, če bi v ameriški knjigi pojasnjeval, kako so ustvarjale jugoslovanske skupine. Sem pa leta pisal kolumne za BH Dane iz Sarajeva o zgodovini jugoslovanskega roka.
Jugoslovanska kultura roka je bila izjemna, tolikšno bogastvo dobrih besedil in glasbe …
Najbolje je bilo, ko ni bila več imitacija tujih modelov, ampak hibrid. Najboljši album jugoslavnaske rok glasbe 80. let je Treći svijet skupine Haustor. Vpliv reggaeja in tretjega sveta so dopolnili z zagorskimi, kajkavskimi skalami. Tega se ne da kar tako pojasniti, za to bi bila potrebna stran z opombami.
V soboto sem bil na koncertu skupine Dubioza kolektiv, ki še vedno ohranja duha alternativne scene, pa tudi ljudskosti nekdanje Jugoslavije. Ker ima Bosna težave z uvrstitvijo na Evrovizijo in je država za to ukinila sredstva, so občinstvo pozvali, naj glasujemo za Bosno na Evroviziji. Kdaj bo Bosna na Evroviziji?
Ne vem. Poznam pa nekatere ljudi iz Dubioze, mlajši so, a so moji prijatelji. Neverjetne nastope imajo. Po vsem svetu polnijo dvorane, v Sarajevu pa imajo svoj studio. Ko potujejo po Evropi, ali letijo v Avstralijo, Mehiko, Kanado ali ZDA, vedno prinašajo svoje sporočilo. Popoln nadzor nad svojim delovanjem imajo in so vrhunski profesionalci. Vabijo jih na vse festivale, povsod so med osrednjimi skupinami. Neverjetno je, da se da nekaj takega ustvariti v Sarajevu, kjer vse stalno propada, in da obstajajo že dvajset let.
In kdaj se bo nogometni klub Željezničar uvrstil v Ligo prvakov?
Nikoli.
Bil pa je prvak Jugoslavije leta 1972.
Ja, spomnim se. Igrali so Josip Bukal, Josip Katalinski Škija in Ivica Osim. Odrasel sem blizu stadiona Željezničara. To je bil moj klub. Kot otroci smo se tihotapili na stadion skozi rešetke. Tako majhni smo bili, da smo se lahko potegnili skoznje. Včasih smo odrasle prosili, da nas mimo redarjev popeljejo na stadion kot svoje otroke, včasih pa so redarji v drugem polčasu odprli vrata in nas spustili noter. Nekateri so tudi skakali čez ograjo, si celo polomili roke. Mi nismo, bilo nas je strah. A se je dalo, saj se južna tribuna vzpenja na hrib. Leta sem hodil na tekme Željezničarja. Stadion je bil tako blizu, zraven pa je bilo betonsko igrišče, kjer smo igrali nogomet, ko ni bilo tekme na stadionu.
Nekoč pa se je uvrstil tudi v polfinale pokala UEFA.
Leta 1984. Igral je proti Videotonu iz Madžarske. Na Madžarksem je izgubil 1 proti 0, v Sarajevu pa je bilo v 87. minuti 2 proti 0 za Željezničar. Nato je Videoton dosegel zadetek in v finalu igral proti Realu.
Enkrat pa bo menda tudi v finalu.
Takrat je bil trener Ivica Osim. Tisto moštvo je bilo legendarno, vzgojil je velike igralce.
Govorila sva o spominih. Sam sem za samostojno Slovenijo, a priznati moram, da se vsaj enkrat na dan spomnim na Jugoslavijo. Se to dogaja tudi vam?
Na Jugoslavijo kot državno ureditev ne mislim vsak dan. A bila je dobra v dveh stvareh: da so različni ljudje živeli skupaj in da je bila operativna identiteta Jugoslovan, kar označuje državljanstvo, ne pa etične identitete. Verjamem, da mora biti država država vseh državljanov, ki živijo v njej, ne pa država dominantne nacije z manjšinami. Poleg tega je Jugoslavija ponujala to, o čemer pišem v knjigi o starših. V njej je poglavje, posvečeno Jugoslaviji. Onadva sta verjela v to, v kar jaz nisem nikoli, zdaj pa jima zavidam. Verjela sta, da sta del skupnega družbenega projekta, da skupaj gradijo neko boljšo prihodnost. To je v Bosni popolnoma izginilo. Nepredstavljivo je, zdaj gre le za preživetje. Pa tudi v novih nacionalnih državah. Če je okvir za formiranje države nacionalna suverenost, kakšna je potem prihodnost? Te prihodnosti je že konec. Le za majhne napredke tega ali onega gre, v resnici pa vladajo tranzicijska ekonomija in nacionalistične klike, ki kradejo svoje ljudstvo in verjamejo, da so si to zaslužile, saj so naredile nacionalno državo.
Ta vera v prihodnost, ki jo skupaj ustvarjamo, je temelj družbene ureditve, v kateri bi rad živel. Takrat sta to bila komunizem in socializem in jaz takrat nisem verjel vanju. Ne glede na ureditev pa je pomemben občutek, da skupaj ustvarjamo nek družbeni projekt in verjamemo, da bo bolje, če bomo vsi delali. Moja starša sta s to vero hodila na delovne akcije. Delovne akcije so v Jugoslaviji imele simbolno vrednost. Jaz sem jih preziral, na eni sem celo bil. Danes je nepredstavljivo, da bi se mladina zbrala in gradila svojo državo. V Sloveniji niti ni bilo dolge vojne, nič ni porušeno, na Hrvaškem in v Bosni pa bi mladina lahko vzela lopate v roke in gradila. A ne obstaja diskurz, ki bi mladino prepričal v to, da bi delala za skupno prihodnost. Mladi bežijo iz držav. Ne vem, kako je v Sloveniji, a v Bosni, Srbiji in na Hrvaškem odhajajo. Iz Jugoslavije pa se ni bežalo. Nekateri so jo zapustili iz političnih razlogov, drugi so odšli kot gasterbajterji, a z zasluženim denarjem so v svojem kraju gradili hiše.
Naj s to željo, da se ponovno rodi nek bolj konstruktiven skupen projekt zaključiva razgovor. Naj se nekaj v družbi spremeni.
Upajva v boljšo prihodnost.
Preostali prispevki in literatura na portalu

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.