Dževad Karahasan – Jasna Lasja – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Potem, ko je Beletrina konec leta 2018 izdala prvi del veličastne trilogije Kaj pripoveduje pepel iz leta 2015 (prevedla Jana Unuk), bosanskega romanopisca, kratkoprozaista, dramatika, esejista, literarnega in gledališkega teoretika ter predavatelja na evropskih univerzah Dževada Karahasana, je v zadnjem, molovskem času izšel njen drugi del. Zgodovinski triptih, ki zajema romane Seme smrti, Tolažba nočnega neba in Vonj po strahu, izrisuje življenje in delo perzijskega matematika, astronoma, filozofa, pisatelja, pesnika in mistika Omarja Hajama, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131 in velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika. Pri tem se ne osredinja na njegove Rubajate, približno 600 štirivrstičnic, po katerih Hajama zvečine pozna in navaja zahodni svet, in, vsaj neposredno, tudi ne na njegovo izjemno poznavanje vseh takratnih vej znanosti, ki se je v grobem delila na teoretično in praktično, pri čemer so v prvo sodile višja znanost ali metafizika (danes filozofija), srednja znanost (astronomija in matematika) ter nižja znanost (fizika), med praktične znanosti pa politične, pravne in moralne znanosti. Karahasanova ost je uperjena v družbenopolitično klimo v času Hajamovega življenja in v njegove vplivne sodobnike, ki so v marsičem krojili usodo njegovega življenja in zgodovinski potek Orienta.
V tem smislu sta za celotno trilogojo, še posebej za njen osrednji del, ob Hajamu pomembna tudi oba njegova nekdanja součenca velikega Imamija Movafaka iz Nišapurja (Hajamovega rojstnega kraja). To sta Ebul Kasim, sedaj čislani vezir na dvoru sultana Malikšaha Nizamul Mulk, ter v svetovni in slovenski literaturi bolj znani verski fanatik in brezkončni pohlepnež Hasan Sabah. Medtem ko je Nizamul Mulk po zgodovisnkih pričevanjih zapustil mnogo zgradb in pomembno prispeval k državniškemu delu ter prenovi šolstva, s čimer je pripomogel k utrjenosti sultanovega carstva, je bil Hajam med bivanjem v Isfahanu (vzporedno z visoko cenjenostjo spričo svojih matematičnih in astronomskih genijalnosti) kot svobodomiselni učenjak in skeptik izpostavljen napadom ortodoksnih ulemov, teologov ter muslimanskih verskih in prosvetnih strokovnjakov.
Kot je znano iz zgodovinskih zapisov in legend, na katerih sloni tudi v trilogoji vzpostavljeni odnos med navedenimi prijatelji, naj bi si vsi trije ob zaključku učnih let obljubili, da tisti med njimi, ki najbolj uspe, vzame pod okrilje ostala dva. Nizamul Mulk je Hajamu po njegovi zavrnitvi vidnejšega mesta na dvoru dodelil bogato letno podporo, da se je lahko posvetil znanosti, Hasan Sabah pa je po spletkah, da bi nahranil svoj nenasitni pohlep po oblasti, padel v nemilost dvora. Različne politične intrige v deželi so vodile v večanje ortodoksnih sekt, predvsem izmailcev in njihove skrajne asasinske veje, ki ji je v (leta 1090 zgrajeni) trdnjavi Alamut v visokogorski pokrajini Rudbar južno od Kaspijskega morja poveljeval prav Hasan Sabah. »Starec s planine« je z nje sejal nasilje v mohamedanski svet, moril ortodoksne muslimanske vladarje, napadal križarje in načrtoval uničenje seldžuškega dvora v Isfahanu, z namenom – kot beremo v srhljivem traktatu Tolažbe -, stvaritve svobodne, vseprisotne in neuničljive države. »Skrivna država, nevidna in zato neosvojljiva, neuničljiva in slehernemu sovražniku v temelju nedostopna. Moja država so ljudje in zlato, ona je v Damasku in Samarkandu, El Kahiri in Bagdadu, v Hindustanu in v frankovskih krajih.« Na kakšen način je krvoločni vodja prepričal številne mlade podanike, da so mu brezpogojno sledili, je Vladimir Bartol pod maksimo »nič ni resnično, vse je dovoljeno« slikovito popisal že leta 1938.
Medtem ko se Seme smrti posveča mladostnemu obdobju Hajamovega znanstvenega življenja, ko pod zaščito prijatelja Nizamula Mulka uživa časti dvornega astronoma v Isfahanu, pri čemer se po spletu dogodkov bolj kot astronomiji in matematiki posveča razjasnitvi skrivnostne smrti očeta prijatelja Feriduna, kamor ga kot nenehnega iskalca resnice žene sum na umor, Tolažba nočnega neba razgrinja čas vrhunca Hajamovega znanstvenega uspeha, ki jo ustoliči njegova zgodovinska prenova koledarja.
Pripoved se prične z opisom velikega slavja na petek, 10. ramazana leta 471, ki naj bi simbolno naznanil »novo dobo«, pri čemer se to slavje skozi v Hajamova usta položene filozofsko-esejistične pasaže, posejane po celotnem romanu, konča »s slabim znamenjem«, pri katerem »ni moglo nič spremeniti niti vse znanje velikega modreca«. Konča pa se s precej manj slavnim datumom 10. ramazana leta 485, s smrtjo Malikšaha in Mulka (slednjega zabode Sabahov asasin) ter Hajamovem odhodu iz Isfahana, ki je razen osebnih izgub pomenil tudi konec njegovega osrednjega znanstvenega dela. V štirinajstih letih, kot jih obsega drugi del trilogije (ki jih, prenesena v nam znano štetje, omejujeta letnici 1079 in 1092 in zajemata Hajamovo življenje med približno 30. in 44. letom), politični, duhovni in verski pretresi iz prvega dela – razpad arabskega cesarstva, pojav križarjev, širitev islama in hkrati dvom v vero ter vsemogočnega boga, zametki oz. vznik fundamentalizma in terorizma -, se v Tolažbi nočnega neba razbohotijo v najbrž eni najpolnejših in najbolj krvavih oblik, kar jih premore literatura.
V Karahasanovem sugestivnem prepletu bogatega eruditskega zaledja in izbrušene pripovedne tehnike, cepljene s privlačnostjo vzhodnjaške modrosti in njene krvave tradicije, je podobno kot Seme smrti tudi Tolažba nočnega neba očarljiv preplet romansirane biografije, kjer se, prevlečene s filozofsko-esejistično kopreno, prepletajo interpretacija zgodovine, kriminalka, ljubezenska zgodba, psihološka študija, dokumentaristična kulisa in najbrž še kaj. Zgodovinska dejstva, arhivski viri, legende in domneve ob pisateljski domišljiji in postmodernističnem pristopu prikrajanja posameznih akcentov, skozi katere se predvsem glede vprašanja človekove svobodne volje in različnih fundamentalizmov kaže tudi sodobni čas, stkejo slikovit in silen hommage spregledanemu in šele v devetnajstem stoletju odkritemu geniju.
Najbrž je odveč zapisati, da bo veličastnost trilogije pri nas dodobra poznanega vileniškega nagrajenca okronal tretji del, spričo česar bo ob trilogiji Kaj pripoveduje pepel in avtorjevim nemara najodmevnejšim romanom Vzhodni divan (1989, slov. 2007) tudi v slovenščini zapolnil obe časovni liniji Karahasanovega pisanja. V njej je času islamskega srednjega veka sopostavljen čas zadnje vojne v Bosni, ki jo je leta 1953 v Duvnu rojeni pisatelj razgrnil v romanih Sara in Serafina (1999, slov. 2011) ter Nočni shod (2005, slov. 2011).
Tolažba nočnega neba široko prevajanega in s prestižnimi nagradami ovenčanega najpomembnejšega bosanskega pisatelja Dževada Karahasana, ki živi med Sarajevom in Gradcem, ni pomembna zgolj zaradi edinstvene podobe izjemne osebnosti, njegovega časa in zgodovinsko izpričanih sodobnikov, temveč tudi zaradi avtorjeve sposobnosti razgrinjanja problematiziranih tem na izviren, vznemirljiv in aktualen način. Pri tem stopa v ospredje individuum, ki ne glede na (ne)naklonjenost okolice, tudi oblasti, nenehno išče odgovore, da bi ob zavidljivi meri znanja, modrosti in moralno-etične drže uvidel, da dokončni odgovori ne obstajajo. Ob tem Karahasanova opazka, da je, ker ga ni našel v življenju, tak lik izrisal v literaturi, ponuja neizbežen razmislek.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
