Svetlana Makarovič. Stvariteljica srhljivih žalik žen … in mehkih puhastih kosovirjev. Strastna kadilka, sovražnica razvajenih smrkavcev … in nekdanja vzgojiteljica otrok s posebnimi potrebami. Kontroverzna oseba brez dlake na jeziku, kritična do Društva slovenskih pisateljev, Prešernovih nagrad, Nove revije, Slovenceljnov, huda nasprotnica nacionalizma, klerikalizma, strokovnjakinja za kletvice južnih narodov… in avtorica tako subtilnih knjig, kot so Pekarna Mišmaš, Coprnica Zofka, Veveriček posebne sorte. Za bitja na robu družbe vedno najde še drugo možnost:
»Veš jaz … Jaz ne morem skakati in plezati. Zaradi tačke, veš. Ampak, če se ne bom naučil česa drugega, bom še umrl od dolgega časa. Kaj če bi poskusil… Na primer peti? Glej. Mogoče se ne bom nikoli naučil peti. Ampak, če ne bom poskusil, se pa čisto gotovo ne bom naučil. Veš kaj – kar poskusil bom!«
Spoznala sem jo pred davnimi leti, v družbi mačk in divjega psa, na samotni posesti blizu Korp. Najstnico devetnajstih let me je povsem fascinirala s svojo pojavo, nabito polno svetlobe in teme – in me fascinira še sedaj.
Draga Svetlana, vse najboljše za tvojih bogatih 80 let!
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: