Dobrota je sirota

Agata Tomažič o poslani kratki zgodbi

Ko je pred leti Ljubljano obiskal francoski pisatelj Michel Houellebecq, sem delala kot novinarka in doletela me je čast, da sem opravljala intervju z njim. Sedela sva v kavarni hotela Slon in bilo je nelagodno, gospod ni bil preveč zgovoren, mene pa je ves čas bremenila misel, da se pogovarjam z enim najbolj sijajnih avtorjev in da mu gredo novinarji gotovo na živce, ker bi raje pisal, zame pa si prav gotovo misli, da sem neumna, vsiljiva in častihlepna babura. Prav, naj si to misli, sicer pa bi ga tudi jaz raje vprašala vse kaj drugega kot to, o čemer se pogovarjava, sem si rekla. Zato sem ga vprašala, kar me je resnično zanimalo: kako poteka sobivanje z njegovo plinsko pečjo, s katero ima težave glavni junak v enem od njegovih romanov, brez dvoma njegov alter ego? Tudi sama sem namreč doma imela plinsko peč, muhasto, samopašno in potratno zver, ki me je spravljala v obup, kadar je delala (ker je to pomenilo, da bo račun za plin spet astronomski), in še bolj, kadar ni (kar je pomenilo, da bom spet morala klicati serviserja in poravnati zajeten račun za storitev). Izkazalo se je, da je imel tudi Houellebecq zelo buren odnos s plinsko pečjo, in prvikrat se je res razgovoril. Ne sicer pretirano, a zdaj se vsaj doumela, da retorične veščine niso med njegovimi aduti in da za njegovo redkobesednost nisem kriva jaz osebno. Odtlej vem, da nobena tematika ni preveč banalna za pogovor s slavnim pisateljem. Ali za literarno obdelavo – vse je odvisno le od veščine pisanja.

***

Njuna hiša ni bila od zunaj nič posebnega. Običajna enodružinska dvokapnica iz šestdesetih let, kakršnih po predmestjih slovenskih mest mrgoli. Tudi njuna je bila kot ena mnogih: fasada je bila že zamazana, z okenskih okvirjev se je luščil oplesk, pozimi so bile šipe zarosene, korci na strehi pa so bili videti, kot da bodo vsak hip zleteli dol in da bi bilo treba podstaviti svarilo: »Nevarnost padajočih predmetov.« Pred vhodom in pod balkonom so se jima kopičile skladovnice starega časopisnega papirja, škatel iz valovite lepenke, lesenih gajbic, lesenih posod in plastičnih čebrov – ker nikoli ne veš, kdaj ti kaj prav pride. Če ne čez 7, pa čez 17 let. Ali 47.

In kako je bilo ime tema starima zakoncema, ki sta prebivala v tej stari hiši? Recimo jima Tereza in Vladimir. Ne, Reza in Lado! Manj črk je, pa hitreje se izgovori. Šparat je treba povsod, tudi pri glasilkah in času!

Reza in Lado sta res živela v skladu s tem reklom. Njuna hiša je bila muzej recikliranja, svetišče ponovne uporabe, zibelka principa zero waste. Tudi njun osebni imidž je bil tak: nosila sta ponošene majice, pošvedrane čevlje in raztrgane hlače. Nobeno oblačilo ni bilo dovolj zrabljeno, da se ga ne bi dalo še nadeti. In ko to res ni bilo več mogoče, sta ga namenila za krpo za brisanje prahu, cunjo za drgnjenje tal in trak za povezovanje paradižnikov na vrtu. V tem zaporedju.

Nič čudnega, da sta z leti tudi njuna obraza vse bolj zrcalila načela, po katerih sta živela: ustnice so tako pri Ladu kot pri Rezi postale vse tanjše in vse bolj stisnjene; spominjale so na režo hranilnika. Pa čedalje manj so se odpirale; zakonca skoraj nista več govorila. Ampak to po toliko letih zakona skorajda ni več moglo biti posebej tragično.

Proti vsem pričakovanjem pa sta zakonca iz predmestja imela avtomobil. Golf dvojka bele barve je večino časa resda prebil v garaži, a je bil, kot se spodobi, registriran in kasko zavarovan in tudi vinjeto sta mu zadnja leta vestno kupovala. Vozila pa sta se z njim bolj redko, je le ceneje zajahati kolo, tudi v trdi zimi, ko zmrzal vklešči pločnike in kolesarske steze. Sosedje so se bali, da bosta padla in se potolkla ali pa staknila pljučnico – za človeka, ki sta bila že čez osemdeset, bi karkoli od tega lahko bilo usodno. Tako sta stara, pa tako stiskaška, in res jima ne bi bilo treba, so si mrmrali, ko so ju opazovali izza svojih ograj. Onadva pa sta še naprej biciklirala po snegu in po ledu, v dežju in v soncu. Tudi s plastično vrečko na glavi, če je bilo treba. Te sta itak sušila na vrvi za sušenje perila na vrtu.

Golfa sta zapregla samo parkrat na leto, recimo za rojstni dan hčerke, ki se je omožila v nek drug manjši kraj. In tako sta se Lado in Reza na tisti konec tedna v prvem pomladnem mesecu podala na obisk k njej in njeni družini prav po gosposko: z lastnim avtom, ki ga je vozil Lado s klobukom na glavi. Reza je vsa ponosna sedela poleg.

Samo potem se takrat … nista več vrnila. Z avtom. Vsi sosedje so sloneli na svojih ograjah in privoščljivo opazovali vozilo avtovleke, na katerem se je pripeljal golf dvojka. Niti ni bil prav jako razbit, a očitno nevozen. Reza in Lado sta se izkobacala iz kabine tovornjačka, pokazala, kam je treba odložiti golfa, ter se malo zbegana in prestrašena opotekla v notranjost hiše.

Razbitina je bila na dvorišču nekaj tednov. Sosedje so se jima posmehovali, češ, rezervne dele bosta, varčna kot sta, vgradila v kolesi ali celo v hišo; Vlado je bil pred upokojitvijo namreč inženir. A se nič od tega ni zgodilo. Nekega dne je na obisk prišla vnukinja, ki je v mestu študirala ekonomijo, in jima predstavila svoj načrt: lastništvo avta je razsipna reč, edino pravilno je, da se ga znebita, nikar ne kupujta novega, raje prodajta razbitino za nekaj sto evrov, potem pa prostor, kjer je včasih bival avto, se pravi garažo, z minimalnim vložkom preuredita v študentsko sobico. Tekoča voda je, radiator je tudi, treba je le malo prepleskati in kupiti posteljo, omare, mizo in podobno – vse to jima ona lahko pripelje iz Ikee, pa bo sobica nared! Mogoče jo bo oddajati za vsaj dvesto, dvesto petdeset evrov na mesec, »vidva nimata pojma, kakšne so cene v tem mestu!« je sklenila vnukinja. Njej so starši kupili stanovanje, tako da tudi ona o tem v resnici ni imela pojma, je pa najbrž kaj slišala od kolegov s faksa.

Reza in Lado sta se spogledala in brez besed sporazumela. Saj ne, da bi potrebovala tistih nekaj sto dodatnih evrov na mesec, pa vendar ju je obet zaslužka veliko bolj razveselil kot zavedanje, da bo spet treba zapravljati denar. Kam ga dajeta – ker ne upokojeni inženir niti bivša računovodja nista imela slabih penzij – ni bilo znano niti vnukinji. Sprva je med svojimi obiski še malo spraševala in špegala okrog, če bi kje odkrila kakšen sef. Naposled se je morala sprijazniti, da babica in dedek denar najbrž spravljata v kak pisker, koder buhti kot kaša v pravljici Lonček, kuhaj!. In to jo je pomirjalo, navsezadnje bo nekoč vse njeno, samo potrpljenje imej, si je rekla.

Lado se je naslednji dan torej s težkim srcem odpravil zapravljat v bližnjo Mavrico. Kupil je barve, malto za maltanje in gips za flikanje sten, pa še mačke in druge čopice. Vse to je natovoril v košaro na krmilu in gajbico na prtljažniku bicikla Turist. Čistil pa tako nista uporabljala, domači kis in soda bikarbona delata čudeže!

Delovno-čistilna akcija, ki se ji je pridružila tudi vnukinja, je trajala tri dni. Na koncu je bilo vse prav lično preurejeno. V prostoru je resda še lebdel vonj po bencinu, značilen za garaže, ampak se bo že razdišalo. Ni razkošno, toda glavno, da je snažno, je rekla Reza. Seveda, je prikimala vnukinja, povpraševanje je prav zdaj poleti veliko večje od ponudbe. In sploh je za študenta glavno, da ima streho nad glavo in mizo za študij. No, pa tuš s toplo vodo – ki ga v garaži, hm, ni zares bilo, samo umivalnik je bil, ampak to se da dokaj elegantno rešiti. »Vesta, kaj?« je rekla vnukinja, ki sta jo dedek in babica že itak gledala kot preroka in čarovnico in direktorico, »najemnik se lahko hodi tuširat v vajino spodnjo kopalnico, pa mu bosta porabo vode pač računala posebej!«

Reza in Lado sta se strinjala in ni minil teden, ko je vnukinja pripeljala študenta, ki se je javil na oglas in je ustrezal vsem lastnostim idealnega najemnika: bil je fant, nekadilec, brez mačka ali psa in predvsem brez dekleta in prijateljev. In sploh kakršnekoli sposobnosti navezovanja človeških stikov, kot se je izkazalo.

Primož je študiral računalništvo in je vsako jutro že zgodaj odšel na predavanja, se popoldne vrnil, preostanek večer pa preždel doma za dvema ekranoma. Toliko sta Reza in Lado že videla skozi okno, ki je gledalo iz garaže na vrt, pa sta si enkrat tam podstavila lestev. Kar sta videla, ju je pomirilo, fant je bil priden, miren in tih. Edino, kar ju je motilo, je bila njegova pretirana skrb za osebno higieno.

Primož se ni hodil tuširat v njuno zgornjo kopalnico samo nekajkrat na teden, kakor je bilo povabilo mišljeno, temveč je to počel vsako jutro in vsak večer. Na začetku svojega bivanja, ko je bilo zunaj še skoraj poletje, pa kakšenkrat tudi vmes. Obup!

Reza in Lado sta ga kar naprej srečevala na hodniku z brisačo okoli ledij. Iz lastne kopalnice, ki je še sama nista obiskovala tako pogosto, sta bila malone izgnana. Prej je bilo tam samo nekaj spranih krp in brisač ter kos posušene žajfe, najemnik pa je tja prinesel kar celo toaletno torbico in tako markiral teritorij.

A to še ne bi bilo nič, tudi na tako invazivnost bi se Reza in Lado privadila. Saj sta bila vendar dobra človeka! In fant si res ni zaslužil, da bi ga vrgla ven le zato, ker je imel očitno neko bolezen.

Težava je bila drugje. Reza in Lado sta z grozo prisluškovala zvokom iz kopalnice, vsakič ko se je Primož za dolge četrt ure zaprl vanjo. Najprej se je slišalo nekakšno cviljenje, nato pa zamolklo bobnenje. In potem šumenje vode. Seveda: najprej je odpiral ročke za hladno in toplo vodo, ki so, ker so bile stare in dotrajane, cvilile. Potem pa se je razlegel zvok delovanja stare plinske peči, s katero se je segrevala voda.

Ob obojem se je Ladu in Rezi trgalo srce, saj je napovedovalo stroške. Sedela sta na kavču in v tišini, kot se za stare zakonce spodobi, vsak pri sebi preračunavala, kakšne. Povečala se bo poraba plina, to je jasno, in to bo plačal najemnik po števcu, ampak kaj, če bo treba tudi menjati armature? Te sta imela sicer že trideset let, a roko na srce, lahko bi jih imela še naslednjih trideset, ker sta doslej tako lepo skrbela zanje in jih čuvala. Ta današnja mladina pa … Bi najemniku lahko zaračunala obrabo armatur? Študent je odvil vsako ročko posebej, pri umivalniku in pri kadi, vsaj dvakrat na dan. To znese na teden in na mesec … je računala Reza. Lado pa se je poglobil v razmišljanje o inženirskem podvigu: vodovodni napeljavi, ki bi delovala na kovance in bi človek lahko sproti plačeval in si odmerjal količino vode za tuširanje. Čudilo ga je, da česa takega nihče doslej še ni sestavil.

Kaj si je o vsem tem mislil Primož, ni znano. Navsezadnje niti Primož ni vedel, kaj si mislita Reza in Lado. Bili so zapleteni v nerazrešljivi klobčič molka in zadrege. Srečevali so se na stopnicah, si pokimali in se nato razšli, olajšani, da jim ni treba govoriti.

Fant je bil sicer reden plačnik, kar je bil še en razlog, da sta se mu zakonca iz meseca v mesec odločila pogledati skozi prste. Kljub temu, da jima je bila njegova pišmevuhovska razsipnost zelo mrzka. S tako lahkoto je zlival vse tiste hektolitre vode po sebi! Za povrh tople, najbrž celo vroče, segrete s plinom, ki je v zimskih mesecih drag kot žafran! Kot da mu vse to preprosto – pripada. Niti malo ni razmišljal o stroških.

Zato pa je nanje mislila Reza. Vsak mesec mu je izdelala specifikacijo za znesek, ki ga je moral poravnati poleg najemnine. In če je bilo na začetku jeseni, ko so bile zunaj še poletne temperature, stroškov za gretje in vodo razmeroma malo, je številka s prvim jesenskim mrazom začela naglo rasti. Študent ni nikdar rekel ne bev ne mev, kuverto z računom, ki sta mu jo Reza in Lado potisnila skozi špranjo pod vrati, je iz meseca v mesec vračal, napolnjeno z bankovci.

Decembra je pritisnila zmrzal. Rezi in Ladu se je zdelo, da se mulc kar naprej tušira; plinska peč je nepretrgoma brnela, kar ju je tiralo v blaznost. Na starega leta dan – silvestrovega nista posebej praznovala, ker je to samo potrata – sta dopoldne posedala na kavču, oblečena vsak v po pet plasti puloverjev. Reza je imela na glavi še volneno kapo. Pomignila je z glavo, da je cof na kapi zanihal, skozi okno, ki je gledalo na ulico. Po njej je hodil Primož. Ves zadekan s šalom, to sta še utegnila videti, potem pa je izginil za velikim kupom snega.

Reza je vprašujoče pogledala Lada, češ, le kam neki gre fant? Lado je skomignil z rameni in zmajal z glavo, češ, pojma nimam, saj nima kam, revež ubogi, brez prijateljev in znancev. Reza je zavzdihnila; Primož se ji je v dno srca zasmilil.

      – Če bo prišel popoldne domov, ga bova povabila na večerjo, prav?

      – Ja, lahko, je prikimal Lado.

Pa ga ni bilo. Ne popoldne ne zvečer, ni se prišel niti tuširat. Niti en zvok ni ta večer prišel iz kopalnice.Tudi noč je minila mirno, izvzemši nekaj petard in ognjemeta, česar pa Lado in Reza, pokrita z desetinami dek v mrzli sobi, nista slišala.

Zjutraj sta se po zajtrku brez besed sporazumela, da je treba preveriti, kaj se dogaja. Lado je prinesel lestev, jo prislonil pod garažno okno, Reza se je vzpela po njej in nekaj dolgih trenutkov kukala v notranjost.

      –  Nič ne vidim, je nazadnje dahnila, pretemno je. A greva pogledat?

Lado se je strinjal, odpravila sta se dol po stopnicah do garaže. Reza je potrkala – nič. Pa še enkrat. Potem je pokljukala – vrata so bila odprta. Lado jo je nalahno odrinil, češ, bom jaz prvi vstopil. Prijel je za kljuko in iztegnil glavo kot žirafa. Potem je vstopil. Ter se zdrznil in kriknil.

      – Kaj pa je? je vzkliknila Reza. Kaj je?

Lado se je obrnil, njegov obraz je bil spačen od groze. Odkimal je, češ, bolje, da ne vidiš.

      – Kaj je, povej mi! je roteče dejala Reza.

Lado se je brez besed umaknil od vrat in dal Rezi prosto pot.

Kar je videla, jo je navdalo z grozo. Soba je bila izpraznjena, omara odprta, oblek ni bilo več, nikjer kovčka ali računalnikov. Samo na steni, na beli steni nad pisalno mizo je pisalo … Pisalo je … Z velikimi črnimi črkami je pisalo: POHLEP. Na mizi pa je ležala ovojnica, v kateri mu je izstavila račun za stroške s specifikacijo za ta mesec. Odprla jo je in preštela bankovce; vsota je bila točna. Zmajevala je z glavo, v šoku. Kar stala sta tam, oba precej pretresena.

Naposled je spregovoril Lado. Trudil se je, da bi govoril z bodrilnim glasom, čeprav se mu je malo tresel.

      – Še najmanj dvajset evrov za barvo bo treba, da bomo tole prebelili, je rekel.

      – Ja, je dahnila Reza. Dobrota je sirota. Jaz sem ga pa še na večerjo hotela povabiti! Kakšen nehvaležen mulec!

Obrnila se je k Ladu, češ, kako sva lahko bila tako naivna. In Lado jo je objel in močno stisnil k sebi.