Kazalo je, da se je vojna po tem, ko je dosegla skrajni rob nasilja, končala. Na kratko, prišla je do vrhunca, in zdaj so tukaj vojaki pakirali svoje stvari in zbirali opremo, utrujeni, izčrpani, izmozgani, saj so vso svojo energijo porabili za boj. Stvari, ki so jim še ostale, in opremo so malomarno metali v torbe in vozila. To so bila vozila za prevoz vojakov, pa druga za prevoz opreme, za zaboje nabojev in granat, za prevoz tankov in za konzerve s hrano, od katerih je nekaterim že potekel rok trajanja. Do koder je segel pogled, je bilo to edino, kar je preživelo nepoškodovano. Stavbe povsod naokrog so bile zaradi obstreljevanja prerešetane, od njih so na pločnike in ulice odpadle opeke in popokale so fasade in omet na notranjih stenah, ki so še vedno obkrožale pohištvo, ki ga pobegli pred bombardiranjem niso mogli odnesti s seboj. Manj vidna so bila trupla vseh starosti, ki so raztresena ležala povsod okrog. Oziroma bolje, bila naj bi nevidna. Osredotočiti bi se namreč morali zgolj na njihovo število, in če bi bilo dovolj časa, morda omeniti njihova imena in starost, pa okoliščine njihove smrti, vključno s tem, kaj so počeli v trenutku, ko so bili ubiti, in česar ne bodo mogli početi nikoli več. Ampak to bi bila zahtevna naloga in dejansko bi bilo skoraj nemogoče zbrati vse te informacije, ki bodo ob prvi priliki bržkone pozabljene, ne glede na dobro mero sočutja, celo žalosti, ki ju utegnejo izzvati. A tukaj ne bomo počeli ničesar podobnega, in se tako izognili možnosti, da bi to besedilo tolmačili kot politično propagando saj bi to lahko zbudilo odpor pri določenih bralcih, predvsem pri intelektualcih srednjega razreda. Sicer pa, ta trupla razen tistim, katerih telesa so bila, nekaj pomenijo le njihovim najbližjim, pa morda še njihovim morilcem. Ne zdaj, pozneje. Najbrž šele veliko let pozneje, kajti zdaj so morilci utrjeni, izčrpani in izmozgani in vso energijo, ki jim je še ostala, usmerjajo v to, da poberejo svoje stvari in opremo, zapustijo bojišče in se brez odlašanja vrnejo domov. Tako morajo zdaj pobrati vse, kar je ostalo nepoškodovano ali ni bilo uporabljeno, in to pospraviti v svoje torbe ali na ustrezna vozil. Vse, kar pa ni preživelo ali je bilo uporabljeno, morajo stlačiti v velikanske vreče za smeti, naloga, ki jo opravljajo s še manj skrbi, kakor jo posvečajo svoji lastnini in opremi. A ko bodo končno odšli s tega kraja, bodo nekaj vendar pustili za sabo, in to ne bodo le vreče za smeti. Takrat bo slišati oddaljene glasove, ki trdijo, da bosta na koncu zmagala mir in ljubezen, zdravniške ekipe se bodo pripravljale, da bodo vstopile na teren, prav tako svetovni tisk, humanitarni konvoji pomoči in organizacije za človekove pravice, za njimi pa se bo noter izmuznila še skupina porednih, radovednih otrok. Takoj ko bodo notri, bo vsaka od skupin preiskala lokacijo in iskala kar koli, kar bi spadalo pod opis njihovih nalog. Ta opis je dobro znan, zato ne bomo izgubljali časa z njim. Tekst se bo posvetil direktno skupini porednih, radovednih otrok, ki jo tokrat sestavljajo Mohamed, Munira, Moneim, Mazen, Majsun, Muhlis in Maja, in katerih vsa imena se, po čistem naključju, začenjajo s črko M. Razen tega, in četudi so bili rojeni v družinah z različnih ekonomskim in družbenim statusom, jim je skupno še nekaj drugega, bistvenega: revščina. Munira je najstarejša, ampak Mohamed je najmočnejši, zato par vodi skupino po zapuščenem bojišču; Maja, najmlajša in najmanjša, je vedno zadnja.
Vsaka starost in velikost ima svoje prednosti in slabosti, ampak Maja je trenutno izkušala zgolj slednje. Medtem ko so drugi člani skupine v tistem, kar je ostalo za vojaki, odkrili čudovite, redke in dragocene stvari, je ona našla samo take, ki jih je bilo na tone in ki niso nikogar brigale, prazne konzerve sardin in ohišja krogel. Vseeno jih je pobirala – in odmetavala, kadar je našla kakšnega v boljšem stanju, obdržala je najbolj sijoče in najmanj obtolčene, dokler ni končno našla konzerve sardin s čisto malo odprtim pokrovom, čeprav je bila popolnoma prazna. Maja jo je nemudoma začela polniti z ohišji nabojev, ki jih nabrala. Počasi in skrbno jih je zlagala drugega poleg drugega, dokler ni bila konzerva polna ohišij, zloženih počez, pravokotno na smer, v katero so navadno pakirane sardine. Nenadoma pa je skupina spredaj začela presenečeno in navdušeno vzklikati, potem pa stekla. Maja je tekla za njimi, čeprav ni vedela, zakaj – jo je pa v danih okoliščinah, tako kakor vse druge, gnal nagon, da se vedno, kolikor je mogoče, držijo skupaj.
Tekli so, dokler niso prišli do nepozidane in neobljudene čistine, kjer so se v mirnem času igrali. Munira se je usedla, Mohamed tudi, drugi pa so se stoje nagnetli okoli njiju. Munira je v tišini potegnila ploščato okroglo konzervo izpod majice. Napisa na njej ni znal nihče razvozlati, natančno pa so vedeli, kaj je v njej, zaradi sličice pod njim. Slika zamolklo zelenih kumaric. Munira se je trudila s konzervo, Mohamed ji je dajal navodila, kako naj jo odpre, potem pa se je hitro vmešal in ji potegnil konzervo iz rok, ampak to ni nikakor pomenilo, da je Munira izgubila nadzor nad njo. Medtem se je v zalepljenih ustih začela nabirati slina, ki so jo požrli šele, ko se je je nabralo toliko, da niso mogli več dihati. O sebi zagotovo niso mislili kot o neverjetno revnih otrocih, ampak vložene kumarice so bile v njihovih cekarjih, in v njihovem vsakdanu, redkost. Včasih so jih opazili v hladilnikih mladoporočencev, na prazničnih kosilih ali slavnostnih večerjah. Ampak takole, med igro, to je bilo nepredstavljivo. Zdaj je bilo vprašanje le, koliko kumaric je v konzervi in koliko jih bo dobil vsak od njih. Vsaj sedem jih je zagotovo. Mogoče celo deset. Za vse bi bilo sprejemljivo, da Munira in Mohamed, ki sta našla konzervo, dobita največje in največ, potem ko bi vsak v skupini dobil pravičen delež, najmanjšega pa Maja, saj je bila najmlajša in najmanjša in njeno telesce res ni potrebovalo toliko vloženih kumaric. Take misli, vprašanja in podobe so se jim podile po glavicah, vse dokler ni bila konzerva končno odprta. Rezek začetni zvok odpiranja se je spremenil v hreščeče trganje kovine. Potem je njihove nosove dosegel vonj po slanici, in ko sta si Mohamed in Munira podajala konzervo, je postajal vse ostrejši. Pravzaprav si nista podajala konzerve, bolj z nelagodjem sta se ločevala od nje, dokler ni končno obstala v Mohamedovih rokah, Munira pa je iz nje jemala vsebino. Kumarico za kumarico je delila: najprej Majsun, nato Mazenu, pa Muhlisu, Moneimu in končno Maji. Dejansko so bile, če si dobro pogledal, kumarice bolj ali manj enako velike. Mohamed in Munira sta obdržala konzervo in vse, kar je ostalo v njej, in vsi so se spravili na kumarice. In četudi so se trudili jesti tako počasi, kakor je bilo mogoče, je večina svoje pojedla, Mohamed in Munira pa ne. Takrat se je začelo proseče mrmranje, enega ali drugega so prosili za grižljaj, čisto majhen. Mohamed in Munira sta karala prosilce, grižljaje pa sta vendarle delila, dokler ni kumaric zmanjkalo in je v konzervi ostala le slanica. Začeli so jo piti, lepo po vrsti in nihče več, kakor drugi – če je kdo poskusil, kakor na primer Moneim, mu je Munira izpulila konzervo. Pošteno, smo rekli!
Nato so se, razen Maje, razdelili v dve ekipi po tri in si začeli podajati konzervo sem in tja. In kadar koli je konzerva odletela predaleč, jo je Maja, ki je stala ob strani, premlada in premajhna, da bi znala igrati nogomet, stekla iskat.
Bil je resnično čudovit dan, ki ga ne bo nihče od njih nikoli zlahka pozabil. Srečni so bili.
Kratke zgodbe drugih avtorjev in avtoric
Prevedla Barbara Skubic
Barbara Skubic se je po končanem študiju dramaturgije odpravila po svetu, prišla pa je do Kaira in tam ostala. Domov se je vrnila šele, ko je znala toliko arabsko, da je lahko začela prevajati. Leta 2006 je za prevod romana Pot med palačama (*cf. 2006) egiptovskega nobelovca Nagiba Mahfuza prejela nagrado za najboljšo mlado prevajalko. Leta 2108 je bila v žiriji za nagrado IPAF. Vmes je prevedla zajeten kupček knjig iz angleščine in arabščine. Živi in dela na več krajih, večinoma v Ljubljani.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: