Ian Tretjak: Odmevi v solzah, Kulturni Center Maribor, zbirka Frontier 252, 2023
Kdaj je kljub minljivosti čas, da vstopimo nazaj v življenje, nam je Ian Tretjak povedal že v njegovem prvencu Moments caught in Time and Space v letu 2021. Čeprav je takrat večino pesmi pisal v angleškem jeziku, pa je že v Moments podtaknil tudi nekaj slovenskih pesnitev. Tokrat se je v zbirki Odmevi v solzah dve leti po izidu Moments odpravil na popotovanje odkrivanja lastnih čustev in se posvetil pisanju zbirke izključno slovenskih pesnitev in proznega spisa o dopolnjujočih se lučeh. Ontogenetično, priložnostno čutenje adolescenta priča o intenzivnem spektru doživljanj v obdobjih življenjsko negativnih in pozitivnih konotacij, ki jih zbirka zajame z roko v roki še z ilustracijami umetnice Vanese Erjavec.
Zbirko tokrat posveča svoji babici: »Upam, da bodo tudi te popeljane.« (9).
Odmevi v solzah je skupek bojev za tisto nekaj, kar ima vrednost, za tisto, kar je vredno boja in odpovedovanja. Nekajkrat se razgali; se totalitarno drži bogastva svoje lastne identitete, kljub temu da mu trpljenje predstavlja izsiljeno samoregulacijo v procesu iskanja smisla. Kar nam v jedru Tretjakove antologije ruminacije postanega glede neizrečenega jasno, je sporočilo in homage samemu sebi, pripravljenosti na vojno samoidentitet(e) ter poklon lastnim odločitvam v preteklosti: » … nikoli pojasnil, kako pobegnil je ven iz obzorja drog; kako močan za to je bil v njegovi krvi tok, ki omogočil mu je, da podal se je v morje ognja brez rok in nog.« (33).
V zbirki se različice samoiniciativnega diskurza prepletajo s prejšnjimi verzijami sebstva, katerega bistvo se je ohranilo z vzorci podkrepljenega čutenja tukaj in sedaj. Tako denimo Tretjak omenja čustveno kompaktne situacije, ki jih ni moč spremeniti, lahko si spremembe predstavlja in o razpravlja o njih. Priča smo razlagam, da zatiranje otroštva nastane zaradi selektivnih spominov, nostalgije in krivde v zakoreninjenih prepričanjih ter priznanjih o želji po preseganju zastarelih vedenjskih vzorcev in prizadevanju za doživljanje ljubezni v večji polnosti: »Ne morem vzeti nazaj tega, kar sem naredil – nikoli nočem več postati to, kar sem bil. Danes za pero bom zgrabil in krivdo večno v zadnji kelih bom izlil./Danes te soočim, ti zaupam in te poljubim, oh, ti mlada pošast obžalovanja.« (45)/ » … da si pomagava temna pastirja skupaj iz najinih glav izgnati, gledati ju, kako naju preklinjata, ter se jima od srca nasmejati.« (85). Pove izjemno misel o pomenu teh pesmi, in sicer da so skupek želja, ki so zdaj šle v eter.
Tematika zbirke Odmevi v solzah je ruminacija v neizrečenem in minljivost, ki poganja ruminacijo. Poudarja, da je edino kreativnost uma tista, ki ne mine. Takšna, ki si izmišlja rešitve, čeprav ne udejanjene in fantazmatske. Ne mine tudi skrb za odraslost, v katerega prehajajo mladi ljudje. Tako denimo v pesnitvah predstavi raznolike družbenokritične tematike, kot so obžalovanje preteklosti, nenavadne (a primerljive) družinske situacije in koncept prevzemanja vloge žrtve: »Za moje počutje samo oni odgovarjajo …« (52), »Se ti sploh sanja, koliko sem žrtvoval!? …/Tako se živi v svetu brez krivcev.« (50), kjer poudarja absurdnost v prepričanju, da brez bolečine nekoga drugega ni zabave. Če je krivda znana, je svet lepši, zdaj je prisotna pa zmeda, ker krivca ni, oz. tisti, ki je odgovoren za nekaj, niti ne ve, kaj je storil. Zanimivo je, da v pesmi v skrajnem začetku zbirke omenja: »Zabodli smo srce, z dvomi razdrli svet in bili priča koncu teh fars.«/« … Zdaj v mrazu lebdijo koščki drobni; delci nas, ki smo ranjeni, ampak končno svobodni.« (28).
Žrtev bo žrtev vedno, razen, če bo v trenutku odločitve in nadaljnje doslednosti sama zase postala rešitelj. In kot pravi sam, vodnjak, ki sam ustvarja vodo, je ne rabi: »Ni bilo življenja, samo počastitve, ki bilo jih je preveč. Nisem se trudil te zalivati, ker moja voda bila bi ti odveč.« (30).
Morda je tukaj izpostavljena pomembna omemba problematike samozadostnosti v odnosih, ki ne terjajo od drugega nič, kar bi izzvalo karakter, temveč ohranja status quo in škodljiva pričakovanja ter zahtevek emocialnih »povratkov«. Stanje krivde in zdravega narcisizma se zanimivo stikata v jedru zbirke, kjer piše o sintezi zdravega, razvijajočega se ega oz. izogibajoči navezanosti, naloga bralca pa je, da sam ugotovi, katera izmed teh stanj prevladuje: » … pognana ljubezen samega sebe še mi je dala vedeti, da lahko vse pustim.« (45).
Stvari želi opazovati na daleč, noče se pa (znova) znajti točno sredi njih, čeprav morda ne bi bilo druge možnosti. S situacijami je pokazal sebi in drugim, kdo je. Sporoča nam, da lahko, dokler je tukaj, naredi marsikaj. Lahko si nadene vse sprejemljive maske, ali pa začne tam, kjer ve, da mora biti nekaj končano in kaj lahko stori, ko ob njem ne bo več oseb, s katerimi bi lahko delil rezultat. »Tudi če napake bodo na obalo nasedle, tudi če njihov prihod del mene stane, kljubujem tebi in njim, zato ker moram slišati hurikane.« (42). Zbirka tukaj preide v samodiskurz o poglavitnem spraševanju »Kdo sem jaz?«, o drobtinjenju (breadcrumbingu), kjer se Tretjak drži nazaj, in razlaga, kako to, da se ne zmore še prepustiti sedanjosti: »Zaljubljen sem v siroto veselje in drobce, ki jih pušča, v vašem kraljestvu sem poskušal spustiti meč, a korenine gozdov preteklosti ljubijo me preveč.« (51).
Obžalovanje je v zbirki skoraj neposredno izraženo, kajti v veliko pesmih da vedeti, kako obžaluje, da je bil s prejemanjem jalovih »drobtin« nekoč zadovoljen.
Z vidika socialne kognicije bi se Tretjakov stil razporeditve pesmi zdel kot valovanje ponavljajočih vzorcev in miselnosti, zbranih iz vseh prejšnjih izkušenj. A vendar, kako so spleti okoliščin in odločitev spridili ne zgolj pozitivno prihodnost ampak tudi preteklost?
»Brezdomci v imenu vsega, kar so prodali, isti berači v tem raju, ki navadili so se, da vrhovi mrtvega ostanejo prižgani – ti isti berači brezobrazni popolnoma izdani.« (52). Sprašuje se, kdo je on sam, ker še vedno upa na določene izide in kako mu je ob tem, ko si upa vedeti te odgovore: »Mi je tako usojeno; biti brez poti, brez vpliva? Biti morje plitko ali pa reka brez izliva?
Oh, upanje …
Poglej, kaj si mi naredila.«(67).
Sprejemanje omejitev za razrešitev dane situacije je vedno pokazatelj, kdo je oseba kot posameznik. Od tu izhaja tudi vprašanje: Kaj naj storim zase, ko ne bom več ob ljubljeni osebi? Izpovedi v pesmih ohranjajo misterioznost identitete oseb, ki jih omenja. Do neke mere bi se lahko brale kot bi namesto oseb opisoval sebe.
Sporoča, da je nepopoln človek, nekdo, ki je trpel in domala trpi še zdaj, a pusti čutiti, ne reagira in ne dela starih napak, saj je našel način, kako se jim ogniti. Doživetja in izkušnje in rešitve v le-teh za preseganje škodljivih vzorcev in išče rešitve za težave, ko se pojavijo – veliko stvari se namreč je zaključilo v sklenjenem krogu. Pove nam, kakšen je on kot posameznik in hkrati v pesmih ohranja misterioznost dogodkov (npr. identitete oseb so skrite), a lahko si predstavljamo, da pri omembi oseb velja pravilo razočaranja nad bližnjim oz. nad seboj: »Zakaj bi se na laži ubil, če, bedak, lahko bi s polnim srcem ljubil? Začuti. združi delca skupaj, počakaj, in ne obupaj.« (71).
Tretjak nam tako predstavi cel retrospekt zgodovine izkušenj, ki se zdijo zelo primerljive in izredno čuteče. Še posebej se večkrat dotakne tematike pesmi, da otroci plačujejo grehe svojih staršev. Pove nam, da so se časi sicer spremenili in da smo se kot človeštvo modernizirali z metodami umirjanja, a kljub vsem inovacijam se otroci še vedno obnašajo kot odrasli, le da imajo ohranjeno upanje in misel na premoženjsko zapuščino: »Kjer danes si boste zapomnili drug drugega, se boste jutri le še sanjali; melanholija zapuščene mladosti z vizijami.« (56)./«Ni obžalovanj, ko švignil bo jok staršev okoli naših glav neumnih, saj spodaj so pozabili na resnične pravljice, ki visijo na konicah naših prstov pogumnih.« (57).
Osvežujoče je prebirati pesmi, v katerih ohrani anahronistično delovanje: »Vlakec vsakemu dolguje delež. Zdaj poti je konec in nekdo drug potrebuje tvoj sedež.« (54). Kaj bo torej po moji smrti? Komu bom lahko JAZ kaj zapustil? Zakaj smo ljudje tako sebični: » … njihove glave potuhnjene med rameni, nekoč polne in glasne; zdaj tihe in votle.« (58). Ne upamo in ne znamo več sanjati; soočamo se z večno dilemo, ali delamo nekaj zase ali pa v tem delujemo nesebično. In ali s tem razdajamo sami sebe, popuščamo usodi v nedogled in se izdamo.
Potem pa nas preseneti s kontrastom:
»Toda preveč je vsega; preveč zlomov in strahu – preveč lukenj in globin;
Morem – hočem nazaj!
Nazaj v maternico, da postanem spet nerojen sin,
Brž, pa le hitro nazaj,
Kjer ni juter in ne večerov – spet v ta topel in varen kraj.« (65).
Če avtorja tukaj vzamemo za učbeniški primer puer aeternusa, smo ga ocenili napačno. V kontekstu pesnitve se namreč izkaže, da gre za enega izmed mnogih svežih začetkov formiranja perspektive hrepenenja po odkritju novega upanja. Tako nam denimo sporoča tudi na naslednjih straneh (Hočeš – nočeš), ki bi jo lahko poimenovali tudi »Želim.«
Želja, hrepenenje se tukaj združi s tematiko ljubezni, ki jo avtor podarja, ne več zgolj prejema. Še posebej ni naključje, da je med stranmi 75 – 81 fokus tematike na novih začetkih, kar bi lahko primerjali željo po preseganju nezdravega egoizma, če je ta sploh obstajal (in ni bil zgolj faza v odraščanju), in prehajanju v nesebično, skoraj katarzično željo po skrbi za druge, željo po otroškem videnju sveta in spokojnostjo, ki jo v okviru višjega smisla ponuja prav biološki otrok.
Tretjak zaključuje z anahronizmom rušenja zastaranih zidov, s preseganjem preteklost in spuščanjem starih navad, medtem ko se jih bomo še vedno spominjali in pustili, da pričajo o skušnjavah nostalgije; na kar smo se dolgo pripravljali, a ne udejanjili. Prostori so prostori, četudi nosijo veliko zgodovine; ljudje še vedno obstajajo, čeprav so zdaj spomin in naenkrat smo večji del množice, četudi jo ocenimo za iracionalno; tukaj in sedaj, v kraju, ki ga hrani preteklost, saj ga sedanjost še ni požrla, ker jo v tem nekaj zadržuje: » …osamljena grobnica, že prevečkrat narisana, za nekatere le postojanka – a v mojem srcu težko izbrisana.« (89).
Zbirka Odmevi v solzah se konča s pozitivnim sporočilom nihilizma in poklanja globok pomen misli, da vsako razočaranje, vsaka situacija pripelje do sklenjenega kroga in da posledice tega niso dobre ali slabe, temveč da stvari preprosto niso več enake, kot so bile prej. Nostalgično dojemanje preteklosti nakazuje na strahove in v tem je hrepenenje in bol.
A dovolj je, da sebi in svojim bližnjim prinesemo toliko, kolikor lahko. In Tretjak morda tukaj res zaključuje z mislijo, da o tem, kaj je prav in narobe, odločimo sami.
