Za pesniško zbirko Ena na ena je pesnica, literarna kritičarka in urednica Martina Potisk prejela nagrado za najboljši literarni prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu 2025. Doktorica literarnih ved, ki je leta 2022 pri Založbi knjig Kulturni center Maribor izdala znanstveno monografijo Medkulturnost in sodobni slovenski roman, je tudi svoj pesniški prvenec izdala pri tej založbi, sicer pa že vrsto let objavlja pesmi v revijah Apokalipsa, Dialogi, Spirala, Poetikon ter na raznih spletnih portalih. Posebnost zbirke Ena na ena, ki jo krasi naslovnica z rečnimi kamni, naloženimi drug na drugega po velikosti od največjega do najmanjšega, je v tem, da kaže na to, da lahko pesniški monolog poteka kot bolj ali manj razumljiv dialog zaradi same strukture jezika, ki nam je vsem podana ob vstopu v govorico kot način, na katerega je zasnovano naše nezavedno. Ali z drugimi besedami: naše nezavedno ni potisnjeno nekam stran od vsakdanje govorice, temveč je prepleteno z njo ena na ena, kot neke vrste rebus, ki ga lahko dešifriramo in razberemo še preden ga zavestno doumemo. Tudi pesmi Martine Potisk so napisane na način, da se bralcu oz. bralku zdi, da mu/ji med branjem ne bo uspel-a “priti do živega”, ob zaključku pa ga/jo spreleti očutek kognitivnega olajšanja, kot da bi prejel vednost, ki se je zavestno ne zaveda. Pesmi, ki imajo namesto naslova zapisano zaporedno številko, so dostikrat napisane v stilu avtoričinega dialoga z nekom tretjim, ki ga vnaprej zelo skopo opiše, vendar vseeno lahko iz njenih odgovorov na manjkajoče odgovore tretjega posredno razberemo, kaj se odvija v njeni duševnosti pa tudi v stvarnem okolju, ki se nahaja okoli nje. Tako v prvi pesmi zapiše: “ej gospod / vi z vodno trajno ja / prijazno prosim a sem / prav prišla / a ne stanuje pri vas / že od decembra lani taka sivkasta matrona / kaj pravite / kako ne veste / kako a ne bi radi videli / kdo vse se skriva v onihle sosedovih / kaki kantah hehe / potem pa prosim pejte tja / kar zdaj potavhat / pa vso srečo…”.
Manjkajoči povezovalni (stavčni) členi, ki jih v pesmi na določenih mestih le nakaže, pa so zastavljeni tako, da jih zapolni bralčeva možganska struktura, ki si gradi svoje videnje pesmi skozi besedne zveze, ki so sestavljene tako iz nenavadne zveze med samostalniki in pridevniki (protokolarna palmohidroza, avtoritarna tahikardija, kosmati kositrni zrak, kosmate karnivorne pelerine, premalo preznojene mravlje, pandorini pegavi gnus itd.) kot iz kombinacije slengovskih, pogovornih in narečnih glagolov (potauhat, premolkniti, kokodaknila, pripopano, knokavtirala, spolznem itd.), ki gradijo precej gosto, nasičeno pa tudi “žmohtno” kompozicijo, ki jo razbremenita šele manjkajoči predzadnji verz in udarni zadnji verz, ki tudi omogoča pesnici ustrezno prizemljitev, bralcu oz. bralki pa olajšanje, za katerega v prvem hipu ne ve izvora. Če uvod pesmi dostikrat vsebuje kak medmet (ej, aj, aa, pssst, ja, ne, argh itd.), se zaključki izkažejo kot del manjkajoče sestavljanke, ki ustrezno zaokroži pesem in ji doda tisti introspekcijski “punctum”, ki smo ga na nek način pogrešali že v jedru pesmi. Zaključki pesmi delujejo tako bodisi kot domiselni avtorski pečat, ki poda košček k mozaiku čustev lirske subjektke (“potem ostanem sama do neba”, “streznjena spolznem med meteorje”, “plavam rdečo krastačo” itd.) bodisi kot nekakšna zaključna misel, ki skozi svojevrstni basenski nauk združi racionalno in iracionalno komponento (“maščevanje je pač sladko”, “neprekosljivo lajat v luno”, “poštekaš da boš vedno bunca lunca”, “popolnoma prost prehod v stanje serijske opanke” itd.).
Pesnica ustvari strukturo pesmi z nizanjem zvočnih asociacij (“mar marsejski …”) in njihovim nadgrajevanjem (“ponavljala ponastavljala podnaslavljala…”) pa tudi z asociacijami, ki bazirajo na istem ali podobnem pomenu (“pasta, proteza, plomba s kariesom …”), tako da se nam med prebiranjem zdi, kot da bi se avtorica igrala bodisi otroško igro iskanja prvih asociacij bodisi igro, ki so se jo nekoč igrali nadrealisti, ludisti in dekonstuktivisti, ko so razrezali že obstoječe pesmi in vlekli iz klobuka posamične verze ter jih sestavljali v nove kompozicije, iz katerih so vznikali novi pomeni in smisli. V pesmi št. 8 tako zapiše: “(psst) / s poetične perspektive / so sanje zmeraj / zanesljivo zastonj / s patetične perspektive / pa gre predhodno posedovati / prekaljene / … / goreteks glušnike”. V pesmi št. 59 se poigrava z zvenom zena skozi vijuganje vej: “tresk / tidrom / tidreja / odkotaljena / koktejlna aleja / vija / vaja / veja / vereja / … / zen”. Omeniti velja tudi pesem št. 32, v kateri se obregne ob pojem poezije, ki v njenih očeh nastopa kot množinski samostalnik: “poezije / med drugim pomenijo / nanesti misel rezervirati / ponor poznojesenske medice / za nenehno kremenite ki nikdar / ne nanesejo jajca / … / za razbito tebe”.
V pesniški zbirki Ena na ena Martine Potisk je tudi veliko simbolike – pojavljajo se insekti kot so mravlje in komarji, ki so simbol preznojene marljivosti in vampirizma, zavibrirajo določena števila, zlasti ena, tri (trojni trojček 333), sedem (“sedemkrat sestreljene galaksije”, “sedem satanskih kron”) in osem (“osem / in osem in osem / in osem scmarjenih campbell’s condensed / in vendar z vrha vdihanega SiO2 / ne / ne zmorem /…/ scementirat sveta”), kar kaže na avtoričino iskanje vzporednic med simboliko števil, ustrojem vesolja in svetovnimi dogodki. Ustroj pesniškega sveta Martine Potisk je postmodernističen in čeprav se zdi, da je tovrstna lirika s Tomažem Šalamunom dosegla vrhunec, lahko rečemo, da je Potisk odprla novo poglavje v slovenski literarni zgodovini, ki v ospredje postavlja presečišča med hermenevtiko in hermetizmom, strukturalizmom in epistemologijo ter novodobnim gnosticizmom in gnoseologijo. Lahko bi govorili o specifični metafiziki pesmi, ki pobira tako iz banalnega vsakdana kot tudi iz ljudske mitologije, znanosti in psihoanalize. Upamo, da svoj unikatni izraz utrdi še v prihodnjih zbirkah, ki se bodo zagotovo ena na eno povezovale v mozaik asociacij, inspiracij in aspiracij …
35.
pravi pesniški panter
po moji presoji je razjarjena
prvoaprilska princeska loesje
in mogoče navpično še
na novo namočena
sandala slavnega 11. veceja
pod palmami mja povsem
pravokotno od lokalnega 5G
laboratorija pa
pika
