Za mano vstani, o mesto!
Z veselo te dušo pustim;
Čez travnik, čez polje i cesto,
Od griča, do griča hitim.
Sijati pomlad je začela,
Gorkoti umiče se mraz,
Vsa zemlja je zopet vesela,
Vesel je človeški obraz.
Studenec i reka se taja,
Vsa rast iz zemljice hiti,
I tukaj i tam se sprehaja
Družina veselih ljudí.
V naj krasneji dobi nam leta,
Naj človek bo star ali mlad,
Veselja up naj več obeta,
Obeta še mnogi nam sad.
O kar je življenja po sveti,
I kar je na zemlji stvarí,
Ko pomlad začenja cveteti,
Vse giblje, in se veseli.
Tud’ meni serce se dviguje,
Skerbí pa umičejo se;
Iz misli se misel mi snuje,
Iz radosti radost cveté!
Veselje mi daja peruti.
Ko tiču, ko ječe je prost,
Zemlje skoraj noga ne čuti,
Navdaja me up in mladost.
