Miša Gams: Kdo se boji črnega moža? (Založba Litera, 2025)
Roman Miše Gams Kdo se boji črnega moža? (Založba Litera, 2025) je izjemno avtentičen, prvinski, aktualen in prepričljiv roman, ki daje glas ponižanim, razosebljenim in nemočnim ter izžareva avtoričin globoko empatičen odnos do tistih, ki iz daljnih dežel prihajajo na evropska tla z željo po dostojnejšem življenju. Roman se bere kot pričevanje, pristna in verodostojna izpoved iz prve roke in iz neposredne perspektive, in prav po tej pristnosti se poglavitno loči od številnih kabinetnih romanov na to temo, ki skušajo biti aktualni in angažirani, a večinoma delujejo medlo in neprepričljivo. Miša Gams je po izobrazbi sociologinja kulture in filozofinja, magistrirala je iz antropologije vsakdanjega življenja, kar je bilo temu romanu z izrazito socialno in družbeno tematiko še kako v prid, saj se je avtorica izkazala za izjemno pronicljivo in kritično opazovalko ter poročevalko v živo, iz terena.
Kdo se boji črnega moža? je torej eden redkih slovenskih migrantskih romanov z resničnim insajderskim vpogledom, ki skozi intimno pripoved tematizira pereč socialno-družbeni fenomen t. i. evropske begunske krize, humanitarne in politične katastrofe velikega formata, s katero se Evropska unija in njene članice spopadajo od njenega izbruha leta 2015. Delo, ki je po svoji vsebini izjemno aktualno, se osredotoča na dogajanje v letih 2018 in 2019 v Bosni in Hercegovini, ki je bila zaradi geografske lege med begunsko krizo pod precejšnjim pritiskom, zaradi nezavidljive ekonomske situacije pa so razmere v tamkajšnjih begunskih centrih bile še toliko bolj pereče, nečloveške, alarmantne in katastrofalne.
Kdo se boji črnega moža? je izjemno berljiv in razgiban roman. Odlikuje ga hiter tempo dogajanja, ki beročega kar posrka vase, avtorici uspeva z navidez preprostim literarnim slogom v obliki dnevniških zapisov ves čas vzdrževati skrajno napetost. Dogajanje je polno nepričakovanih preobratov, ki jih določajo življenjske okoliščine in impulzivnost glavnih dveh protagonistov, ženske v srednjih letih iz Slovenije, ki je tik pred razpadom dolgoletnega zakona in mladega migranta iz Alžirije, ki se je znašal v Bosni in Hercegovini, kjer živi na ulicah raznih bosanskih mest, saj ne želi biti v razčlovečenih begunskih centrih, polnih nasilja in ponižujočih razmer. Protagonista se znajdeta v nezdravem soodvisnem odnosu, polnem psihopatologij, ob stiskah in bedi so tu še alkoholizem, brezposelnost, denarne težave in agresivnost, zato se ob vsem tem še kako zavedata, da njuna ljubezen ne more prosperirati in da bo njuna zgodba tragična.
Pisateljici uspe izpisati izrazito kritičen družbeni roman in se pri tem izogniti največji čeri tovrstnih knjižnih projektov, namreč moralističnim komponentam, zaradi katerih večini knjig, ki si prizadevajo biti socialno in družbeno angažirane, že v osnovi spodleti. Ker dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za oba protagonista fizično in psihično ekstremnih in izjemno zahtevnih okoliščinah, je njun odnos zaznamovan z nasprotujočimi si čustvi in dejanji, vendar je kljub orkanu čustev (ki ga sprožata strast in ljubezen, a v njem ne manjka tudi zlobe, ljubosumja, nezaupanja in nasilja) njuna zgodba tudi zgodba najbolj elementarnega človeškega sočutja, poguma, prijateljstva, solidarnosti, življenjske volje – se pravi tega, kar naj bi bil človek v pravem pomenu besede.
Iz dela seva izjemen posluh avtorice za ljudi iz družbenega dna, pa tudi sicer do vsega šibkega, ranljivega in drugačnega (alžirski migrant Samir je otrok iz številčne, po vseh koncih Evrope razseljene družine, prvoosebna protagonistka je podplačana in podcenjena prekarka). Avtorica opisuje krhke človeške vezi, sodobno družinsko dinamiko, zapletene medsebojne odnose, nevralgične točke družbe in predvsem bližino, ki zaradi pritiska sodobnega časa, bolehnega družbenega tkiva in specifik življenja na začetku 21. stoletja postaja vse bolj nemogoča; lucidno analizira vpliv institucionalne državne politike, birokratskega aparata in brutalnega turbokapitalizma zahodnega sveta na posameznika, skupnost in intimo.
Ob osnovni premisi zgodbe, ki je v osnovi tragična in skrajno resna, avtorici uspe še en presežek; v roman vnese provokativno humorno dimenzijo, ki je rezultat ironije, samoironije in mestoma celo satire, ki izhajajo predvsem iz komentarjev, opazk, introspekcije in razmišljanja glavne protagonistke, ki je včasih pretirano idealistična, naivna, morda celo infantilna. Roman je zato šokantno duhovit tudi na mestih, ko nam gre pravzaprav na jok.
Miši Gams uspe z romanom Kdo se boji črnega moža? z neposrednim, skorajda asketskim literarnim slogom, očiščenim vsega odvečnega, in s pretresljivo, iz prve roke podano tragično usodo dveh posameznikov, ki sta poskusila biti za hip zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja, izpisati živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv roman, ob tem pa narediti še mnogo več od tega: zada nam takšen literarni udarec v pleksus, dušo in srce, da po njem še dolgo težko dihamo!
