Mira Furlan, človek, ki je znal nositi breme prelomnih dni življenja, ko le le malo ljudi. Tako bi najkrajše opisala to lepo človeško dušo, ki se od nas poslovila pred nekaj leti, natančneje 20. januarja 2021.
Kdo iz generacij šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih in celo devetdesetih, se ne spomni Mire v ikoničnem “Tata na službenom putu” ( Oče na službenem potovanju ), še prej v seriji Velo misto, do sodobnejših, posnetih onstran luže, Babylon 5 (Babilon 5) in Lost (Izgubljeni). Skoraj ironično bi bilo, če ne bi imelo priokus tragičnega dejstvo, da se je ob koncu življenja borila z virusom Zahodnega Nila. V njeno telo ga je vnesel okuženi komar. Komarka pravzaprav. Žal se je ob številnih pridruženih komplikacijah, to izkazalo za usodno. Mira Furlan, neizprosna borka, humanistka s zakladnico znanj in talentov, ki je skupaj z možem, prijateljem in režiserjem, Goranom Gajičem, v začetku devetdesetih morala najti novi dom V ZDA, ker so jo takrat naši najbližji južni sosedje, zaradi njenega grobo utišanega glasu miru, dobesedno vrgli iz službe, njenega doma in končno njene države, je morala svoj zadnji boj boriti z virusom.
Mira Furlan je bila Igralka, pisateljica, angažirana feministka in mnogostranska umetnica, ustvarjalka, ki bi ji v tem delu vesolja težko našli ustrezno primerjavo. Morda zato, ker je ni. Mira Furlan je namreč nosila elementarni zapis miru v svojem imenu. In ne zaman. Vrhunska intelektualka in večplastna pripovedovalka zgodb, nam v knjigi Totalna Razprodaja, skozi kolumne izhajajoče v zagrebškem tedniku Feral Tribune v letih 2004 in 2006, govori v prvi osebi ednine in v vseh osebah ednin, dvojin, množin. Besede, ki jih zapisuje si rade vzamejo čas. Čas za premislek, dvom, globok vpogled v svojo dušo, v dušo sočloveka. In tu se ne ustavi.
Skozi knjigo nas vodi z mojstrskim občutkom za jezik in dramo, ki se nenehno prepletata in vstopata iz polja intimnosti, do najplemenitejših idej človeka, kot bitja svetlobe in dobrohotnosti. Kolumne zbrane v petih sklopih; Povsem običajen dan, Dobre zgodbe, Slabe zgodbe, Razglednice in “Politik Kills”, se berejo v sijajnem prevodu Tanje Bulajič. Kljub dejstvu, da je knjiga izšla že davnega leta 2010, smo morali na prevod čakati (pre)dolgo. A se je izplačalo.
Avtorici Miri Furlan, se je ob izdaji knjige, v predgovoru, ki ga je poimenovala: “Pisati o Ameriki v Ameriki”, med drugim zapisalo:”Ta besedila sem pisala za svoj najljubši časopis Feral Tribune med letoma 04 in 06, večinoma v Los Angelesu. Feral je bil resnično feral – svetloba v tem, dokaz da nismo popolnoma nori in sami sredi splošne histerije. Zasnovana so bila kot tedenska kolumna z naslovom Pisma iz Amerike….Med pripravo knjige se je bilo zanimivo vrniti nazaj in se spomniti sebe izpred nekaj let. Kot vedno sem se spraševala o smiselnosti tega projekta: zakaj, čemu? To je dokument o tem, kaj sem bila, kaj sem mislila in čutila v določenem obdobju svojega življenja….Knjigo posvečam tudi vsem razkropljenim nekdanjim Jugoslovanom, na vseh celinah planeta. Zelo bi me razveselilo, če bi kdo med njimi našel vsaj en stavek, ki bi ga prepoznal in bi mu nekaj pomenil. To prepoznavanje bi dalo mojim besedam smisel.”
In smisel najdemo v sleherni zgodbi, ki jo je avtorica v polju časa, ki ji je bil dan, vtkala v večnost s pečatom mojstrstva. Osebno se nagibam k temu, da njena dela raje kot kolumne imenujem zbirko časopisnih esejev in literarnih zapisov. Še raje jo imenujem kot zbirko srčnih zgodb ljudi iz vsega sveta. In ne samo ljudi. V zbirki nenehno srečujemo knjige, ki jih medtem prebira in nam odpirajo zgodbe znotraj zgodb. Že v uvodnem zapisu najdemo roman Nicka Hornbyja “Kako biti dober”. V istem zapisu se postavi v kožo njene generacije, za katero nevede:” da jo je staranje presenetilo…Zateka se k new agu, jogi, budizmu, okultizmu, se oprijema vsake bilke, iščoč odrešitev v nepotrebnih, nazadovoljivih ljubezenskih aferah, dvomljivih umetniških in humanitarnih projektov, nenehno išče nov vrhunec in vztrajno pada na neizogibno dno, kot odvisniki najhujše vrste …” Opisi krajev, ki jih je spoznala, predvsem Amerike, nam naredijo zgodbe še bolj zgoščene v napet dokumentarni film, skoraj vseh žanrov.
Še pogosteje je v zgodbe pripeljala glasbo in glasbenice, glasbenike. Pa razlićne mojstrice in mojstre joge, mimogrede srečamo Borgesa, ki navrže modrost ali dve, Kafka ji je blizu, ker v Pismih očetu piše, kako vse življenje pričakuje, da ga bodo zasačili v prevari. Že kakšni. Ker ni “njihov”. Tako kot se Mira ni počutila več “njihova”, potem ko so jo pregnali iz doma. Čakala je več kot 10 let, da se je lahko vrnila. Da so rane zacelile toliko, da niso več krvavele. Če se vrnemo k Mirinim junakom Totalne razprodaje, lahko mimogrede srečamo Ry Cooderja, človeka, ki je ponižno in genialno služil bogu glasbe. Kmalu nas pozdravi Nietsche, z roko v roki z Jalal ali-Din Balkhijem (Rumi). John Densmore ( legendarni bobnar skupine The Doors ) skozi Mirine besede pove, da ni vse v denarju (ali pač) in pri trem ga podprejo Springsteen, Neil Young, Tom Waits …
Vmes so zgodbe. Zgodba o dveh starejših gospodih, ki so ju aretirali na sodišču, ker sta govorila opolzke vice. Vice o odvetnikih. Zgodba o igralcu Timu, ki je tragično in prehitro zapustil planetarno bazo. Mira piše o mestih, v katerih jo je ustavilo življenje. Razpre jih kot razglednice. London, Benetke, Pulj, Motovun, Zagreb, Los Angeles, Honolulu, Beograd, Prijedor, Odžak, Ljubljana. Piše tudi o sosedih, prijateljicah, o lepih rečeh in lepih ljudeh in o tistih, ki ne poznajo lepote in ljubezni. Ki tehtajo življenja z debelino denarnice in neizrekljivo krutostjo.
Knjiga Totalna razprodaja je literarni dokument, ki razgalja totalni razpad kultur, skupnosti, posameznika, sistemov enega in drugega sveta, ekologije planeta.
Kot je bila Mira Furlan unikatna in nepozabna igralka na obeh straneh oceana, v popolnoma različnih govornih formah, ki jih je odlično obvladala, se je s pričujočo knjigo Totalna razprodaja in kasnejšo (izšla je posthumno leta 2022) Imej me raje od vsega na svetu, predstavila kot mojstrica peresa. In to še ni vse. Tudi pela je. Naj z glasbo, tokrat z njeno izvedbo “As time goes by” (iz filma Casablanca).
Naj sama zaključi ta zapis. Z njenim glasom. In našim spominom na človeka. Na velikega človeka.
