Wilhelm Reich: Množična psihologija fašizma, Sanje 2025, prevod Vid S. Žigon
»Hitlerizem pa ni omejen na nacistično stranko ali na nemške meje; infiltrira se v delavske organizacije kot tudi v liberarne in demokratične kroge. Fašizem ni politična stranka, temveč poseben način življenja ter odnos do človeka, ljubezni in dela.« S temi besedami nemški filozof Wilhelm Reich v svoji izjemno kontroverzni knjigi Množična psihologija fašizma – ta je izšla že davnega leta 1933, da bi bil deset let kasneje objavljen avtorsko revidirani angleški prevod, po katerem je nastal pričujoči slovenski prevod pod okriljem Založbe Sanje – naredi fašizem planetaren in brezčasen oz. nadčasoven pojav, proti kateremu ni imun noben človek, kot nekakšna bomba, ki se lahko detonira v vsakem od nas. (Tudi pisec spremne besede, slovenski filozof dr. Božidar Debenjak, poudarja, da fašizem po Reichu ni »neka historična zadeva, od katere se je človeštvo poslovilo s koncem druge svetovne vojne, temveč je ves čas aktualna latentna sila«.) Reichovo veliko odkritje je namreč bilo, da je fašizem kot »vsota vsega iracionalnega v človeku« odvisen ne samo od svojih ekonomskih pogojev, kot bi dejal marksizem, temveč tudi od človekove značajske strukture, ki je v bistvu struktura spolno zavrtega človeka v še vedno hudo patriarhalnem svetu, podprtem z monogamno družino in monoteistično religijo. Enaka povezava, s katero se ukvarja disciplina, ki jo Reich poimenuje spolno-ekonomska sociologija, velja tudi za vse družbene razrede. »Spolno-ekonomska sociologija odpravlja protislovje, zaradi katerega je psihoanaliza pozabila na družbeni dejavnik, marksizem pa na živalsko poreklo človeka,« zapiše Reich in se s tem metodološkim pristopom loti obravnave velike ekonomske krize med letoma 1929 in 1932, ko bi moralo priti do kritične mase revolucionarne delavske razredne zavesti, pa so namesto tega prevladale reakcionarne sile v podobi hitlerizma, nacizma oz. fašizma. Reich v tem kontekstu opozarja na prevladujočo vlogo srednjega razreda v post-industrijski dobi, ki močno zavira, da bi se delavski razred realiziral. »Srednji razred ima zaradi svoje značajske strukture družbeno moč, ki močno presega njegov gospodarski pomen. To je razred, ki ohranja nič manj kot več tisoč let patriarhata in ga drži pri življenju z vsemi njegovimi protislovji,« opozarja Reich. Problem torej ni bil v tem, da delavci ne bi imeli dovolj razredne zavesti, ampak v značajski strukturi srednjega razreda, o kateri Reich nekoliko kasneje v knjigi pravi: »Srednji razred je bil in je še naprej ostal steber svastike. In prav ta razred, ki se je zavzemal za nacionalsocializem, je stopil na politično tribuno in ustavil revolucionarno obnovo družbe v času najhujšega gospodarskega pretresa, ki ga je doživel kapitalistični sistem (1929–1932).«
Naslednja pomembna značilnost Reichovega monumentalnega dela o fašistični psihologiji je njegova kontroverznost, saj je padlo oz. bilo doživeto kot bomba tako na levem kot desnem političnem polu, predvsem zato, ker se na podlagi Freudovih spoznanj usmerja na družbeno še vedno (na obeh polih!) nesprejemljivo področje spolne ekonomije, kar pa je bilo po njegovem ključno za marksistično nerazumevanje situacije, saj so marksisti izhajali zgolj iz ekonomskega vpliva, na vpliv značajske strukture na množičnega posameznika pa so usodno pozabili; usodno zato, ker so zgrešili moment, ko bi lahko zmobilizirali ljudstvo k revolucionarnemu preboju razredne zavesti, namesto tega pa so tudi pri revolucionarno razpoloženih delavcih naleteli na poskus asimilacije z ekonomsko uspešnejšim razredom, privzemanja njegovih navad in načina oblačenja. Pojavi se ključni »razkol med družbenim položajem delavskih množic in njihovim zavedanjem trga položaja«, zaradi česar je sploh lahko prišlo do anahronističnega povratka nazaj v skrajno politično reakcijo. »Ravno nesrečne množice,« opozarja Reich, »so pomagale na oblast pripeljati fašizem, skrajno politično reakcijo.« Naslednja pomembna kritika vulgarnega marksizma je njegovo podcenjevanje odmeva ideologije na ekonomsko osnovo, glede na to, da je bil prepričan samo o enosmernem vplivu ekonomije na ideologijo, ni pa upošteval zgodovinskega momenta, ko »ideologija postane materialna sila«, ki je sposobna zdramiti množice, in Reich je prepričan, da si na primer vprašanja reakcionarne psihologije množic ne moremo razložiti zgolj s »Hitlerjevo psihozo«, ampak »gre za to, da vsak družbeni red v množicah svojih članov ustvarja takšno strukturo, kot jo potrebuje za doseganje svojih ciljev«. »Brez te psihološke strukture množic ne bi bila mogoča nobena vojna,« povzame bistveni element množične psihologije Reich.
Ko berem Reicha, kako piše o matriarhatu kot mnogo boljši družbeni ureditvi od kasnejše patriarhalne, se spomnim nekega štosa, ki sem ga slišal med nekim pogovorom, zgodbo o tem, kako je v času matriarhata bila stroga hierarhija med moškimi, kdo je bolj vreden svoje gospodarice, tisti, ki so iz te hierarhije odpadli, ker niso zadostili pogojem, pa so ustanovili svoj, patriarhalni red, ki je skozi svojo večtisočletno zgodovino zatiral žensko in otroško spolno energijo, s tem pa postal spolno zavrt tudi sam. Ni naključje, da se je Reichova vsebinska opredelitev patriarhata, v katerem je glavni vladar družine oče kot »padre di famiglia«, ostali pa so njegovi poslušni podaniki, sprepletla z mojim štosom; včasih kak štos nosi v sebi več resnice kot marsikatera razprava. Bistveno pri vsem skupaj je, da se tako zavrta spolna energija sublimira v religijo oz. metafiziko, ki hrepeni po »spolni čistosti« z razločnimi momenti rasizma ali »čistosti rase«, fenomenu, ki je v tej knjigi tudi temeljito obdelan. »Strah pred ’spolno svobodo’« je na tem mestu kategoričen Reich, »ki jo reakcionarni mislec pojmuje kot spolni kaos in spolno razpršenost, bolj kot karkoli drugega zavira željo po osvoboditvi izpod jarma ekonomskega izkoriščanja.« Na zunaj se zdi, da je Reich na družbeno polje potegnil Freuda in pokazal, kako Marx ne more brez temeljnih Freudovih predpostavk, zlasti tam, kjer govori o »sekundarnih nagonih«, ki preprečujejo človeku, da bi se razvijal iz svojega notranjega, naravnega jedra. Poseben pomen ima Reichovo odkritje tako imenovane orgonske energije ali orgona, v skladu s katerim je bil deset let po izidu revidiran angleški prevod in s katerim sta sociologija in psihologija pridobili »trdne biološke temelje« in hkrati svoj odgovor na fašizem. (»Odkritje naravne biološke demokracije v mednarodnih človeških odnosih je torej odgovor na fašizem.«) Slovar pomembnejših izrazov, ki ga najdemo v knjigi, opredeljuje »orgonsko energijo« kot »vsesplošno prisotno in izmerljivo bioenergijo, življenjsko energijo v živem organizmu«, ki jo je odkril Wilhelm Reich med letoma 1936 in 1949, torej nekaj let po prvi izdaji Množične psihologije fašizma.
V tem kontekstu je Reichova definicija fašizma zelo jasna: »Fašizem je ideološko upor spolno in gospodarsko na smrt bolne družbe proti težavnim, a odločnim revolucionarnim težnjam po spolni in gospodarski svobodi, svobodi, ki reakcionarja že ob sami misli nanjo navdaja s smrtnim strahom.« Spolna inhibicija namreč »spremeni strukturo ekonomsko zatiranega človeka tako, da deluje, čuti in misli v nasprotju s svojimi materialnimi interesi«; in velika napaka marksizma je bila, ker je podcenjeval posledice spolne zavrtosti, ki je sublimirana v ideologijo postala velika materialna sila, vendar na veliko žalost človeštva v napačnih rokah. Ali kot pravi dr. Božidar Debenjak: »Situacija, ko le napačna stran odpira prava vprašanja, je pot v katastrofo. Pot v katastrofo je tudi, če prava stran odpira prava vprašanja na napačen način.« O povezavi med spolno potlačitvijo in sublimacijo na religiozno raven Reich odkrito pove: »Z omejevanjem inzatiranjem spolnosti se narava človeških čustev spremeni; pojavi se religija, ki zaničuje spol, in postopomarazvija svojo spolno-politično organizacijo – cerkev z vsemi svojimi predhodnicami, katerih cilj ni nič drugegakot izkoreninjenje človekovih spolnih želja in s tem še tisto malo sreče, ki je na zemlji. Za vse to obstajadober razlog, če gledamo z vidika zdaj cvetočega izkoriščanja človeškega dela.« In zdi se, da je ravno seksualna revolucija znamenitega leta 1969 ponujala Reichove odgovore na vprašanje seksualno osvobojenega posameznika, ki se obnaša in deluje iz svojega notranjega jedra, ne pa na podlagi sekundarnih nagonov, ki mu preprečujejo pot do njega. Zadeva postane še bolj pomenljiva, če se spomnimo, da se je seksualna revolucija končala v osemdesetih letih ravno z vzponom prav tako reakcionarnih sil v družbi, še vedno v službi patriarhata, le da tokrat v preobleki neoliberalizma, ki prikazuje groteskno podobo seksualnosti, ki ni ponosna na svoj spol, ampak ga postavlja v kontekst spolne zavrtosti in sramovanja lastnega telesa. In če vzamemo, da zgodovina ni neko linearno zaporedje dogodkov, ki vodijo k nekemu določenemu cilju, ampak je večno vračanje enakega, kot bi rekel Nietzsche, v skladu z znano trditvijo, da se zgodovina ponavlja, potem nam je bolj razumljivo, zakaj so družbene okoliščine v tridesetih letih prejšnjega stoletja tako podobne našim skoraj natanko sto let kasneje; enako bi lahko rekli za umetniške struje, kjer se prav tako vračajo ideje dekadence, simbolizma in fin de siecla, da o puritanski – reakcionarni morali, ki je s svojo politično korektnostjo postala edino merilo v tem svetohlinskem svetu, sploh ne govorimo. Človek kot bitje protislovij je ujet tudi v protislovje med reakcionarnimi in revolucionarnimi težnjami in neredko se zgodi da revolucionarne težnje kompenzira s konservativnimi, in ravno današnji vzpon politične desnice, desničarskih populističnih teženj in patološke želje po novem vodju med večino prebivalstva kažejo pot v nepravo smer – proti spolni in ekonomski realizaciji vedno že internacionalnega delavskega razreda, kjer se človek zaveda pomena svoje spolnosti in deluje v skladu z njo. Na drugi strani »fašizem podpira religioznost, ki izhaja iz spolne perverzije, in spreminja mazohistični značaj stare patriarhalne religije trpljenja v sadistično religijo. Skratka, religijo iz ’drugega sveta’ filozofije trpljenja prenese v ’ta svet’ sadističnega umora.«
Reichova knjiga nas popelje na izjemno intrigantno pot, ki ne odpira samo pravih vprašanj, ampak prinaša tudi ustrezne odgovore in možnosti njihove realizacije; njena nevarnost je bila v direktni, neposredni, boleče odkriti in izjemno jasni dikciji, ki ruši sodobne mite o spolnosti in razgalja perverzne težnje patriarhata (zanimiva je Reichova primerjava med avtoritarno državo in patriarhalno družino) po oblasti, predvsem pa opozarja, da je fašizem vedno na tem, da se infiltrira v vse pore družbe, seveda če mu bomo mi s svojo značajsko strukturo to dopustili. In ravno tako, kot je Bog v bistvu odvisen od moči naše vere vanj, je od nas odvisno, ali se bomo ravnali kot spolno osvobojeni in ekonomsko neodvisni posamezniki, pripravljeni na preboj v družbeni zavesti, ali pa bomo še naprej podpihovali sovraštvo v imenu nekih sublimiranih idej o spolni in rasni čistosti, ki nas bodo še naprej držale v ekonomski in duševni odvisnosti.
