Mateja Ratej – Foltrefer: instinkt preživetja v Mariboru v štiridesetih letih 20. stoletja (Beletrina, 2025)
Najnovejša knjiga zgodovinarke Mateje Ratej nadaljuje njeno zelo plodovito preiskovanje zgodovine 20. stoletja, predvsem v severovzhodni Sloveniji. Slednje se praviloma osredotoča na manj znane in preiskane razsežnosti naše bližnje preteklosti s posebnim fokusom na razredni bedi nekdanjega večinskega prebivalstva, pretežno kmetskega prekariata oziroma bajtarstva, torej revnih kmetovalcev in včasih tudi lastnikov malih zemljišč, ki so se za zelo skromno preživetje morali udinjati pri bogatejših slojih, veleposestnikih in kapitalu, ter ženskah kot zatiranih in brezpravnih državljankah, ki so šele po drugi svetovni vojni v družbo vstopile kot bolj ali manj enakovredni subjekti in katerih boj za enakopravnost se marsikje še nadaljuje. Njena prejšnja knjiga Rožengrunt (Beletrina, 2023) je tako na podlagi sodnih spisov obravnavala življenja bajtarskih žensk, obsojenih umora svojih mož in partnerjev, iz birokratske pravniške literature pa očrtuje širši družbeni kontekst, v katerem je bilo toliko revnejšega sloja prignano do zločina: revščino, brezperspektivnost, alkoholizem, nevprašljivo lastninjenje ženske in njenega premoženja, katoliško romantiziranje bednega kmetstva, odsotnost resnih socialnih politik, nešteto samoumevnih resnic o najstvu žensk in tako dalje. Vse te razsežnosti ostajajo zelo aktualne in se pravzaprav še ojačajo v Foltreferju, kolikor jih je vzpon nacizma oziroma hitlerizma ter začetek druge svetovne vojne prignal do katastrofalnih skrajnosti.
Osnovno nit knjige najboljše opiše avtorica v njenem zaključku: “Po drugi svetovni vojni je jugoslovanski in slovenski socialistični sistem enako kot druge evropske družbe gradil imaginarij nove epohe na temelju antifašizma in vojni zmagi zaveznikov. Predstavil je zmagoviti potek vojnega dogajanja in ovrednotil pojave, v zgodovinopisnih pripovedih pa heroiziral in pretirano osvetlil tisti del prebivalstva, ki se je proslavil v odporniškem gibanju; na drugi strani je zaničeval ali zatemnil prebivalstvo, ki je propadlo zaradi zavezniških vojaških operacij – okrog 500 žrtev mariborskega bombardiranja ni nikoli dobilo javnega pomnika – oziroma iz različnih razlogov ni stopilo na stran odpora, Osvobodilne fronte, socialne revolucije in komunističnega gibanja. A če želimo razumeti slovenska štirideseta 20. stoletja, moramo poslušati celoten spekter glasov, ki so nastali v edinstvenem antagonističnem prepletu družbenih okoliščin.” Ta pristop je v današnjem času toliko bolj dobrodošel, predvsem ker kot toliko drugih tako imenovanih zgodovinopisij ne negira vrednot, veličine in ključnosti upora med drugo svetovno vojno s komunisti na čelu kot ključnega dogodka za preživetje slovenstva, temveč ga sprejme kot dejstvo, a spet ne s slepim poveličevanjem ali mitologiziranjem neke državotvorne ideologije, ampak v vsej njegovi človeški sivini ter konstantno prisotni ambivalentnosti.
In prav ta spekter avtorici omogoča izpisati fascinantne, herojske, problematične in protislovne osebnosti, delovanja, situacije, posledice in preobrate, ki se jih ne bi branil noben roman. Obdobje narodnoosvobodilne vojne je polno takšnih likov in pripovedi, fokus na Maribor pa že tako kompleksne in redkokdaj enoznačne usode in situacije našega odpora še dodatno zaplete. Upor pigmejskega naroda brez prave državnosti in politično dominantnim nazadnjaškim katolicizmom proti najmočnejšim vojskam in državam na svetu seveda nikoli ni bil lahka stvar, a če je sprotno dokumentiranje aktivnosti Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte v Ljubljani in njeni pokrajini povsem pravilno beležilo široko razširjeno antifašistično koalicijo s podporo večinskega prebivalstva, pa na Štajerskem in posebej v Mariboru stvari niso tako preproste. No, oborožen upor najbrž nikoli ni. Ne le, ker se je nacistični okupacijski stroj za razliko od denimo začetne lažne italijanske naklonjenosti v ohranjanju slovenskega jezika in kulture ter njenega mehkega pristopa takoj lotil dela, torej implementacije brutalne genocidne politike ponemčevanja, množičnega izseljevanja, zapiranja in pobijanja, katere cilj je bil narediti deželo spet nemško, ampak ker posebej mesto Maribor ni bilo nikoli tako ali drugače enoznačno. Takrat je šlo za zgodovinski spoj kultur, nacij, jezika, bilo je v temelju multikulturno, najjužnejše urbano središče avstrijskega nemštva ter hkrati najsevernejši slovanski center. Zaradi svoje velikosti oziroma majhnosti– tedaj tam živelo približno trideset tisoč ljudi – pa ni nikoli postalo samostojno središče, niti se zaradi premešanega prebivalstva ni v celoti umestilo na to ali ono stran. Odpor proti nemški okupaciji pa zaradi široko razvejanega hitlerizma ni bil zelo samoumeven kot denimo v italijansko okupirani Ljubljani. Ljudje različnih ozadij so pač od vedno živeli drugi ob drugem in šele etnični fanatizem fašistične ideologije je v njih vzbudil najzverinskejša ravnanja.
Vsako gospostvo lahko funkcionira le, če ima podporo večinskega prebivalstva. Situacijo v Mariboru, kakršno v knjigi razgalja Ratej, nam morda lahko pomaga osvetliti drugačna situacija v Ljubljani; kot se podučimo na primer v Pregledu zgodovine NOB v Sloveniji Metoda Mikuža, temeljnemu zgodovinskemu delu o slovenskemu odporu med 2. svetovno vojno, so denimo italijanski oblastniki drug drugemu neprestano bentili, kako lokalnemu prebivalstvu ni za zaupati in jih morajo tako rekoč vse smatrati za tihe podpornike Osvobodilne fronte; vojaški poveljnik Robotti je bil zaradi tega v stalnem sporu s civilnim upraviteljem Graziolijem. Ker zaradi raznorodnosti v naši štajerski prestolnici ni vladala takšna enovitost odpora, se stvari na terenu neznansko zapletejo; simpatizerji okupacije tako živijo ob nasprotnikih, kolikor jih nacisti seveda niso izselili ali pobili; vsak skuša v nemogočih razmerah predvsem preživeti in zagotoviti varnost svojim bližnjim, kar je posledično privedlo do nenavadnih kohezij, vzajemnega prelisičevanja in vseskozi nelagodnega sobivanja. Seveda so bili v Mariboru tudi močni in zaslužni organizatorji odpora, a prva generacija s Slavkom Šlandrom na čelu je bila na primer v celoti likvidirana. Drugi val vodstva odpora in njihovih sodelavcev – Dušan Špindler – Kovač, Maks Gašparič – Jernej, Jadviga Golež – Špela, Terezija Vajgerl – Tetka; prav njihovim zgodbam se posveča knjiga – so zaradi slabih zvez z vodstvom Partije in Osvobodilne fronte neprestano tavali v špijunski megli in bili prepuščeni lastnim slabo obveščenim instinktom … Zveze in kurirke odpora so tako delovale ob sodelavcih Gestapa; ključna oseba upora je lahko po zaslišanju postala obveščevalec okupatorja. Uslužbenci nacistov so storili marsikatero uslugo kakšnemu zaporniku in njihovim družinam, posebej pa so bile največje žrtve spet ženske, ki so jih po in tudi že med vojno zaradi intimnih stikov z Nemci ožigosali za gestapovske vlačuge … Življenje odporniškega gibanja je tako potekalo v stalni anksioznosti, živčnosti, strahu in negotovosti, hkrati pa so tudi njegovi akterji zakrivili marsikatero lahkomiselnost in napako. Kot zelo adekvatno piše Ratej: “Vsebina pojmov OKUPATOR in OSVOBODITELJ je v mestu vseskozi nihala, to pa je v ljudeh povzročalo neznosno kolektivno vrtoglavico, ki je generirala vratolomne odločitve, docela nerazumljive zunanjim opazovalcem.”
Tako ambivalentno okolje je utrjevanju povojne oblasti gotovo povzročalo še dodatno paranojo; veliko agonijo odpora v mestu in okolici ter težkih trenj, nerazumevanj, medsebojnih obtožb med partizani in mestnimi aktivisti so nadaljevale povojne obtožbe in obsodbe glavnih akterjev mariborskega odpora, predvsem Dušana Špindlerja in Maksa Gašpariča, ki sta bila oba aretirana in zaprta, četudi z zelo skrajšanima kaznima. Sodstvo Socialistične republike Slovenije je njuni obsodbi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi zavrglo in ju rehabilitiralo. Žrtev v teh procesih je bila tudi Terezija Vajgerl, ki je bila na tnalu predvsem zaradi odnosa s kolaborantom, nemškim prevajalcem in ženskarjem Gerniakom; sodnikom je morala natančno popisovati slike iz svoje intime … čeprav je bila, kot dokazuje knjiga, izjemna kurirka, partizanka in ena od najzaslužnejših v ohranjanju in vzdrževanju upora. Dobra plat knjige je v tem, da se ne zateka k običajnemu moraliziranju o komunističnem totalitarizmu in oblastniškemu krvosestvu, temveč skuša razumeti okoliščine in motive, v katerih so nove oblasti obsojale dovčerajšnje tovariše. Ne da jih brani in legitimira, kajti marsikateri tedanji sodni proces je jasno vreden obsodbe, jim pa daje digniteto subjekta in sledi njihovi notranji logiki, tudi jim prek navajanja sodnega arhiva daje spregovoriti, namesto da bi jih zgolj moralizirajoče odpravila kot zgolj nekakšno totalitarno zlo črnobelega ožigosanja; tako kot tudi vsako sodelovanje s Gestapom v Mariboru zaradi opisanih okoliščin ni bilo vedno satansko početje. Usode vseh akterjev in predvsem hlapljivi in tesno prepleteni konteksti aktivizma za Osvobodilno fronto ter gestapovske kontraobveščevalne službe so v knjigi popisani zelo natančno in so tudi nevsiljivo ter etično senzibilno komentirani, predvsem z gledišča ženske in vojne. Tukaj nimamo prostora za podrobnejši vpogled v te usode, lahko smo le ponosni na borce in borke ter človeške tipe, ki si jih še izmisliti ne bi mogli, medtem ko dostikrat jamramo, kako dolgočasni so slovenska zgodovina, vsakdan, imaginacija nasploh.
Dramaturgija knjige ima tudi lep pozitivni zaključek; zbere in eksplicira namreč pričevanja pred ljubljanskim sodiščem v prid kurirke Tetke med njenim procesom v Ljubljani z najvplivnejšim Ele Letonje Ulrih – Atene, pomembne povojne političarke ter njene medvojne prijateljice in soborke na čelu; uporniška skupnost v Mariboru in okolici ter njihova tovarišija doseže dvakratno oprostilno sodbo … Foltrefer Mateje Ratej je zgodovinopisje, ki je nemara končno osvobojeno zgodovinskih bremen; ne mitologizira naše najfinejše ure, torej upora proti genocidni politiki med drugo svetovno vojno, kot takega ga sprejema, a slika v vseh kompleksnih odtenkih včasih komaj vidljive sivine, subjektiviteto daje tudi kolaborantom, poražencem, izdajalcem, nacistom. A obenem ne rehabilitira bednih narativov, ki ves naš odpor zvajajo na komunistični avanturizem, brez katerega bi slovenstvo kar čudežno stalo in obstalo. V njenem delu je morda naša še živa preteklost končno postala zgodovina. Slednjič pa Ratej ne pozablja, da je zgodovina konstanten proces, da nekdanjost ni mrtev monolit, nenezadnje nam njena proza izčrtuje tudi prve obrise nove epohe, v kateri pravkar začenjamo živeti – postopno rahljanje globalnega antifašističnega konsenza in vzpon novih šovinizmov …
