Selma Skenderović: In če vsi pozabijo, Cankarjeva založba, 2024
O molku je Selma Skenderović pisala že v svojem kratkoproznem prvencu Zakaj molčiš, Hava?, ki ga je leta 2021 izdala revija Mentor (JSKD), potem, ko je pri 19-letih kot najmlajša avtorica zmagala na Festivalu mlade literature Urška 2020. V njem protagonistka Hava v petnajstih zgodbah preisprašuje svoj položaj priseljenke v Sloveniji, kjer jo vsi nenehno opozarjajo, da je “le” tujka, drugorazredna državljanka, ki se mora vsaki situaciji ustrezno prilagoditi, sploh znotraj rigidnega šolskega sistema, kjer najpogosteje vznikajo neprimerna vprašanja in diskriminatorni komentarji. Tudi v svojem romanesknem prvencu In če vsi pozabijo, ki je lansko leto izšel pri Cankarjevi založbi, nadaljuje s tematiko priseljenstva, le da je v prvem planu družinski krog, ki vključuje ožjo družino s sestro Azro, in širši krog sorodnikov, ki se nahaja v Kosovski Mitrovici in Prizrenu, in ki nekako ne razume protagonistkine razcepljenosti med spomine na odraščanje na Kosovu ter njeno borbo za preživetje v Sloveniji. Za nameček Zineta oz. Zina, kakor je glavni junakinji ime, zaradi družinskega nasilja razvije pravo pravcato posttravmatsko stresno motnjo, ki jo ovira pri vsakdanjem življenju. Tako se med bivanjem v študentskem domu iz svoje sobe le redko kdaj pojavi, v družbi Slovencev je introvertirana in nesamozavestna, medtem ko si le v času počitniškega dela med “južnjaki” upa predočiti svoja razmišljanja in poglede na svet. Vseskozi pa nad njo lebdi vprašanje, kako naj si zamišlja prihodnost v državi, ki ji je še vedno tuja, jezik nedomač, ljudje pa razumevajoči le, dokler je pripravljena prisluhniti njihovim težavam: “Njihovo sočustvovanje je trajalo kakšnih pet minut. Rekli so mi nekaj spodbudnih besed. Niso mogli verjeti, da se to nekomu dogaja. Še posebej pa ne meni. Potem so izgubili zanimanje. Hej, življenje gre naprej. Vsi imamo svoje skrbi. Žoga je okrogla. Stvari se spreminjajo. Treba je razmišljati pozitivno.” Kako si zamisliti prihodnost, če nad njo lebdi družinsko pričakovanje, da si bo za ženina izbrala muslimana (po možnosti iz Sandžaka ali Bosne), s katerim naj bi imela tudi otroke, po možnosti vsaj dva sinova, sama pa zaradi slabih izkušenj z očetom zelo težko naveže stike z moškimi.
Molk, kateremu se “zapiše”, ni običajen molk, temveč molk žrtve večletnega družinskega nasilja, ki ga izvajata tako oče kot mati, ki ji poleg vsega očitata še nehvaležnost in previsoka pričakovanja. Zato ju ne naslavlja z očetom in materjo, temveč zgolj z “on” in “ona”, o različnih strategijah njunega nasilja, ki zajema cel spekter od uporabe usnjenega pasu pa do pishične manipulacije, pa zapiše naslednje: “Ko naju je mlatil, je molčala. Ni naju branila. Ravno obratno. Grozila nama je, da naju bo zatožila, če ne bova pridni. Kdo ve, kolikokrat naju je pretepel zaradi nje. Uživala sta v tem, kar sta počela. Njegova metoda je bila vseeno bolj dodelana, to moram priznati. Discipliniral naju je s pasom. Njen pristop so sestavljale bolj klofute, brce, vlečenje za lase in kar je še tega. Ni bolelo. Nič ni bolelo. Ni me bolelo. Pozneje nama je z Azro pogosto pripovedovala o tem, kaj vse ji je delal. Nikoli vpričo njega. Kako jo je silil, da mu je strigla nohte. Jo brcal pod mizo, ker se mu je zdelo, da preglasno diha. Kaj vse ji je govoril, ker mu ni rodila sina. Da me je zaprl v klet in vrgel gramofon vame, ko sem bila stara eno leto, ker sem jokala.” V sebi se nenehno spopada z ambivalentnimi čustvi do staršev, od jeze in nemoči pa do žalosti in občutkov krivde, ker je prisiljena ponotranjiti njuno sovraštvo, čeprav v osnovi ves čas hrepeni po njunem priznanju in ljubezni: “Dobra manipulatorja sta. Še posebej ona. Dovolj je, da se mi zjoče na telefonu, reče, da me pogreša, da me ni videla že dva meseca. In jaz potem ves teden razmišljam o tem, kako slaba oseba sem. Da bi ju morala obiskovati vsak teden. Da nista tako slaba. Da sta se mi zamerila zaradi ene napake. Dejansko grem k njima. In? In??? Sta se čudežno spremenila?”Najhuje je, ko protagonistka ugotovi, da so jo prepiri zaznamovali do te mere, da tudi sama postane do drugih nehote neusmiljena in ponižujoča, saj sta jo starša skozi udarce naučila, da je treba v življenju čim prej dobiti trdo kožo:”Ti prepiri so me naučili, kako manipulirati z drugimi, jih ponižati, užaliti, prizadeti, medtem ko jih gledaš v oči. Kako se nikoli ne smem bati, ne smem jokati, dovoliti, da me nekdo užali. In najpomembnejše, da mi ne sme biti mar za nikogar. Za nikogar. V trenutku, ko ti postane mar, nisi več odločen in grob.”
Roman In če vsi pozabijo je sestavljen iz osemnajstih poglavij, pred katerimi se občasno pojavijo odseki, v katerih avtorica oriše ulično vzdušje (in razdeljenost na srbski in albanski del) v mestih kot sta Prizren in Kosovska Mitrovica ter študentsko vzdušje v Ljubljani. Sedanji čas je umeščen v leto 2018, vendar se protagonistka ves čas vrača v bližnjo in daljno preteklost, ki jo detaljno popiše skozi številne obiske pri stricu, dedku, babici, bratrancih in sestričnah, ki na Kosovu živijo povsem drugačno življenje, zaznamovano s pogovori o “discipliniranju” žensk, potepuških psov in otrok: “Če bi komu povedala, kaj se mi je dogajalo doma, bi s tem samo potrdila, da smo vsi muslimani isti. Od nas se vse to pričakuje. Moški silijo ženske, naj nosijo ruto, pretepajo svoje žene in svoje otroke. Ženske so podrejene, ne znajo se zavzeti zase. Mi smo neizobraženi, nekulturni, skrajni. Koga briga za nas? Za svojimi štirimi stenami lahko delamo, kar hočemo.” Pod obravnavo je zlasti žensko telo, katerega največja naloga je rojevanje in kasneje hranjenje potomcev. V enem izmed pogovorov z ženskimi sorodnicami, se eni izmed njih pred Zineto zareče: “Ova ti je muškobanjasta, me je še enkrat premerila, kot da me že ne bi takoj, ko smo vstopili. Žensko treba da ima široke kukove, je dodala in se še pozorneje zazrla v moje boke. Kako ćeš da rodiš dijete tako sitna, me je resno spraševala, kot da bi imela v žepu rešitev za svoje preozke, očitno moškaste boke.” Tisto, kar je v Evropi predmet diskriminacije, je na predpražniku Evrope predmet vsakdanjih razprav – brez trohice sramu se namesto hčerk omenja besedno zvezo “žensko dete”: “Nekaj veljaš samo, če rodiš sina. Nihadina mama jih je rodila pet in niti en ni ostal v Črni gori. Ves čas pogovora so vsi uporabljali dvojico sin in žensko dete namesto sin in hčerka, toda med razpravljanjem si jih nisem upala prekiniti, da bi jih na to opozorila.” Zina se znajde v situaciji, ko trpi tako v Sloveniji, ko se mora pred Slovenci čim bolj pretvarjati, da je ena izmed njih, da bi se s čim manjšimi komplikacijami prebila čez šolanje in iskanje zaposlitve, kot tudi na Kosovu, ko mora prisostvovati pretvarjanju njenih staršev, da so normalna in uglajena družina, ki v tujini uživa blagostanje, doma pa privoščljivost sorodnikov: “Pri nas smo vsi normalni. Delamo, kar bi morali delati. Mi v družini nimamo kriminalcev, homoseksualcev, ločencev, samskih žensk, debelih, neumnih. Kot zgledna družina se mi o tem ne pogovarjamo. Če nam kdo poskusi preusmeriti pozornost na tisto, kar ne štima, se združimo proti njemu in ga prepričamo, da je nor. Ker nimamo težav. In seveda tudi nikogar, h komur bi se lahko zatekli, če bi jih slučajno imeli. In kar je še huje, nikogar nimamo, s komer bi lahko delili vse dobre stvari, ki se nam dogajajo. Ja, naša družina ni podobna drugim.”
Selmi Skenderović je tako v romanu In če vsi pozabijo uspelo opozoriti na obe plati izseljenstva – domotožje in občutek nepripadnosti v tuji deželi. Ne glede na to ali gre za odraslo ali mladoletno osebo, je občutek tujosti enako prisoten tako v deželi, v katero se družina priseli, kot ob občasnem obisku sorodnikov v domovini, ki je več ne prepoznavajo za “svojo”. Pri Kosovu pa gre še za specifičen problem, saj so Bošnjaki, ki tam živijo, v manjšini, razpeti na eni strani med Srbe, na druge pa med Albance. Četudi živijo pomešani med njimi, obiskujejo lastno šolo, v kateri poteka pouk v bošnjaškem jeziku, z Albanci in Srbi pa se videvajo na daleč zgolj med šolskimi odmori, ko odidejo ven na malico. Glavni junakinji se ob zadnjem obisku Kosova sonarodnjaki močno zasmilijo, saj se zaveda, da “v tujini trpijo diskriminacijo in domotožje, tu bi pa trpeli revščino in brezposelnost. Pa tudi diskriminacijo. In to z dveh strani, srbske in albanske.” Ko primerja svoje ostarele babice in tete s poskočnimi 60-letnimi slovenskimi profesorji, ki že vrsto desetletij prejemajo mesečno plačo, o kateri lahko na Kosovem tudi na letni ravni komajda sanjajo, jo presune misel o tem, ali ne bi pri istih pogojih tudi njeni siromašni sorodniki hodili v gledališče in na literarne večere: “Znova me je prebodla misel o surovosti življenja, ki da enim vse, drugim nič. Če bi moji stari starši z obeh strani imeli v življenju enake možnosti, kot so jih imeli in jih še vedno imajo moji profesorji in profesorice, mogoče tudi oni ne bi čakali na smrt pri šestdesetih. Če bi jih kdorkoli od teh ljudi imel, bi tudi oni na svet gledali drugače, mogoče podobno kot jaz. Namesto da bi od jutra do večera garali za golo preživetje, bi tudi oni hodili v gledališče, na koncerte in literarne večere. Tudi oni bi potovali, šolali svoje otroke, se zgražali nad tistimi, do katerih življenje ni bilo tako prizanesljivo kot do njih.” Po drugi strani pa priznava, da ji gre na živce hinavščina Slovencev, ki na zabavah pod vplivom alkohola prepevajo srbske, hrvaške in bošnjaške pesmi, ko pa zaslišijo v trgovini “južnjaški” dialekt trgovke, si o njej mislijo le najhujše. Čeprav večina z veseljem praznuje Božič in Veliko noč, nihče ne vidi v ramazanu ekvivalent krščanskega posta, kaj šele, da bi se potrudil razumeti razliko med konceptom haram in halal v muslimanskem svetu. Najbolj pa se zdi, da glavno junakinjo moti, da se ne more nikomur izpovedati glede katastrofalnih družinskih razmer in da so ljudje tako zaverovani sami vase, da so prepričani, da svet brez njih ne bi funkcioniral: “Ne razumem, zakaj so vsi tako obsedeni s tem, da ne smejo biti niti za trenutek sami. Mene ljudje večinoma dušijo. S svojim razmišljanjem, s tem, da mislijo, da so zelo pomembni, da svet brez njih sploh ne bi funkcioniral. S tem, kako se lotevajo vsakdanjih opravil. Zdaj bo kao vse propadlo, če oni ne bodo šli v soboto na tržnico. Naj propade, kaj vas briga! Jaz samo ležim s slušalkami v ušesih in razmišljam. Včasih naredim tisto, čemur se ne morem izogniti, in še vedno sem živa. Diham. Okej? Tudi taki obstajamo.” Protagonistka, ki se skozi ves roman počuti prikrajšano, saj jo pravzaprav “določa” tako socialni status staršev (mati je sobarica in čistilka, oče gradbeni delavec) kot tudi njun nasilen zakon in zgodnja selitev v povsem drugo kulturo (pri njenih osmih letih), se zaveda, da je potrebno “vložiti veliko več napora in moči, da se kljub vsemu slabemu, kar se ti je zgodilo, čisto sam postaviš ob bok tistim, ki so imeli srečo, da so se rodili dobrim staršem.”
Roman In če vsi pozabijo ni samo pripoved o posledicah družinskega nasilja, ki hodi z roko v roko z nasiljem, ki ga na vsakem koraku zaznavamo v družbi, temveč je osebna zgodba priseljenke, ki je razpeta med dve državi in kulturi, med dve viziji svoje prihodnosti (življenje intelektualke in življenje gospodinje/matere), dve veri in dve filozofsko-sociološki paradigmi, ki sta si v temelju kljub sorodnostim precej kontradiktorni. Kdo ve – če bi prekinila svoj molk, s katerim na nek način vzdržuje obljubo, ki jo je nekoč dala sami sebi, pa tudi nezavedno zavezo do družine, ali bi lahko izpovedala vse, kar se ji je zgodilo? Bi lahko kdaj do konca opisala svoja čustva? Prišla do zadoščenja, opravičila, katarze? Ali je možno kdaj v resnici odložiti podedovano breme prednikov, ki na nas pritiska, ne da bi se tega v resnici zavedali?
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
