Šel ribe lovit je Brežan
pod večer na morsko plan.
Čoln plava z razpetimi jadri.
Čoln plava po morju naprej . . .
Lov lepa to danes bo, hej!
Vesel Brežan žvižga si pesem.
Umolkne pa gleda . . . Hoho!
Križ božji! I, kaj pa je to?!
Na morju je srečal mrliča.
Pa gleda ga ribič Brežan:
Utópljenec plava neznan
v obleki raztrgani mimo.
Zabuhel obraz in očí
zaprte . . . Na hrbtu leží
mož mrtvi pa plava tik čolna.
In gleda ga ribič, in strah
ga zgrabi in groza. Namah
obrne svoj čoln od mrliča.
Z razpetimi jadri letí,
veslá na vso moč in beži —
utópljenec plava za čolnom!
In kamor obrne Brežan
svoj čolnič po morju na stran —
utópljenca vidi za sabo!
„Pojedel si, mrlič, mi lov!”
In jezen odpelje domov
se s praznimi mrežami ribič.
Po noči pa vidi Brežan,
ko spava v kolibi, pust san:
Prikaže se mrlič mu z morja!
Pri pósteli tujec stoji
z zabuhlim obrazom, z očmí
zaprtimi — strašna prikazen!
In voda mu morska curljá
z obleke beraške na tla . . .
In ribič ga vpraša boječe :
„Kaj hočeš od mene? Povej!” . . .
„„Če srečaš mrliča poslej
na morju, pred njim mi ne beži!
„„V čoln vzemi nesrečnika svoj!
Na suho ga pelji takoj
in v sveti pokoplji ga zemlji!””
