Lara Božak : Kap lje kap lje, Založba Pivec, 2025
rana je pop
kovina
popkovina je način obstajanja
Lara Božak je ime ob katerem marsikdo v zadnjem času pristriže z ušesi. Izhaja iz gnezda Črne skrinjice, pri kateri je izšel tudi njen odmeven prvenec z naslovom Z luknjami v prepihu, ki je bil v okviru 39. Slovenskega knjižnega sejma nominiran za najboljši literarni prvenec leta ter bil izbran za kritiško obravnavo na festivalu Pranger. Je magistrska študentka Humanističnih znanosti v Ljubljani in članica Slovenskega centra PEN. Kot pevka deluje v etno-jazzovskem duu Peta stran neba. Njene pesmi so bile objavljene v revijah Mentor, Spirala, portalih Vrabec Anarhist, Locutio, Koridor-Križišča umetnosti, Pesem.si, v zborniku bog si da grka na nas in dobile glas v radijski oddaji Literarni nokturno. Letos maja je izšla njena druga pesniška zbirka, ki nosi naslov Kap lje kap lje.
Če je za prvenec Z luknjami v prepihu bil značilen predvsem gostobeseden slog z bogatim naborom besed, izvirnimi in nenavadnimi podobami ter vsebinsko plastenje, v katerem smo po eni strani bili priča mojstrski in samosvoji uporabi jezika, po drugi pa smo ob nepazljivem branjem občasno zašli in padli skozi kako luknjo v vsebini – predstavlja pričujoča zbirka precej velik odmik od predhodnice, poetika je izčiščena, vabljiva in krhka. Vsekakor pa nam avtorica postreže z marsikaterim pesniškim eksperimentom, izzivom ali celo suspenzom.
Priča smo kapljanju in lomljenju črk, besed in nenazadnje tudi življenjem. To je v prvi vrsti zbirka o iskanju svojega doma “… ker človek nekaj ali nekoga mora imenovati dom”, v središče postavlja medgeneracijski odnos med ženskami, različnih nazorov, osebnih zgodovin a z isto krvjo, ki se preteka po njihovih žilah. Zbirko lahko razumemo kot dialog preteklosti in sedanjosti, a tudi kot dialog večih ženskih glasov, ki pripadajo različnim obdobjem in z njimi raznoterim doživljanjem lastne ženstvenosti. To je tudi glavni motiv, skupek in povezovalno sredstvo zbirke – ženstvenost, onkraj družbene vpetosti in naracije, temveč intimno čutenje lastne biti, okalupljene v telesu in mislih. Pesmi so prežete z izrazito bivanjsko tematiko. Bivanje, ki kaplja s strani in pada v neskončne prekate človečnosti, bo ga tam pričakala topla dlan, se bo lahko skrilo ”pod kap” ali pa se obeta večni limbo? Zaznati je močno željo po povezovanju in skupnosti, kaplja le redko pade v ednini. Lirska subjekta hrepeni po družini kapelj, s katerimi bi se lahko zlila v mehko reko sobivanja in za hip pozabila sama nase.
Naslov zbirke po eni strani simbolizira pretočnost in mehkobo dežja, po drugi pa lahko iz njega razberemo razkosanost in delitev. Sama zbirka obstaja prav v tej dvojnosti: nekatere pesmi so nežne kot pomladno jutro, ki tudi nekoliko težje teme odhajanja, družinskega nasilja in tujstva obravnavajo z materinsko ljubeznijo, spet druge pa v nepretrganem ritmu stakata, v sestavi tisočerih drobnih rezil bodejo tja kamor ne želimo pogledati, v rane katerih se ne želimo dotikati. V slednjih pesmih tako spremljamo lirsko subjektko, ki s skalpolom sicira svojo osebno zgodovino in brez zadržkov nagovarja travme in težje osebne preizkušnje, ki jo do neke mere definirajo, a ker se sama slednjega tudi zaveda, zna to subverzirati in obrniti sebi v prid.
Božak je znana kot virtuozna pesnica kar se tiče igre z besedami in njihovimi pomeni, s čimer tudi v slednji zbirki ne razočara. Besede kapljajo s strani, raznaša jih nežen a hkrati odločen veter, zaletavajo se v nove pomene in skovanke, tako tvorijo svojevrsten in iskren pesniški izraz, ki bralca zmeraj znova navduši in vabi k nadaljnemu branju. Pesmi imajo poudarjeno zunanjo obliko in na prefinjen način z vizualno komponento podkrepijo sporočilnost. Zaznamo črtanje, raznolike razmake med besedami, različne velikosti besed in postavitve pesmi. Kar se tiče strukture same zbirke, lahko rečemo, da jo v veliki meri narekuje vsebina, ki je precej ”kapljičasta”. Veliko pesmi je razporejenih v cikle, ki dajejo občutek povezanosti in skupnega kapljanja. Nekatere obsegajo samo nekaj vrstic, spet druge zaobjemajo daljše gostobesedne zajeme vode.
Večkrat se pojavi tudi beseda pianissimo, kot da bi nam pesnica šepetala na uho in sugerirala mehko in nežno branje. Ljubezen do glasbe se vsekakor opazi med branjem celotne zbirke, v kateri je zaznati močan notranji ritem in harmonijo sosledij črk in besed. Kristjan Koželj, ki je samo zbirko uredil in za njo zapisal tudi spremno besedo, zapiše: Jezik, v katerem obstaja poezija, se začne s črko, z glasom. Pri tem ne gre le za naučenost abecede, ampak za razumevanje zvena posamičnih glasov, za razumevanje zakonitosti, po katerih se povezujejo v nize, ki nosijo pomen. Tako nas tudi ne preseneti, da avtorica svoje pesniške recitale rada prepleta s svobodnimi koncepti improviziranega zvočenja. Ob izidu pesniške zbirke se je tudi oblikoval projekt “Kap lja bregove dere” (Kaplja vode izdolbe bregove), ki predstavlja poskus vzpostavitve dialoga med zvokom in poezijo skozi organizirano in eksperimentalno postavitev zvoka. S simbolično odmerjenimi povezavami in dvojno strukturo, kjer se prepletajo konceptualne in pripovedne pesmi, performans sledi toku oziroma kapljanju transgeneracijskosti ter stvarem, ki na takšen ali drugačen način odtekajo in se – skladno z zakonitostmi vode – vračajo na novih, včasih povsem nepričakovanih koncih.Performans smo lahko doživeli že na Plavajočem gradu in na festivalu Poezije in vina na Ptuju.
Zbirko Lare Božak razumem predvsem kot odo življenju in večnemu potovanju. Tako kot se ciklično ponavlja vodni krog: kaplje, ki jih rodi nebo potujejo proti zemlji, kjer nam dajejo življenje in se naposled združijo v curke, reke, jezera, se nato skozi proces izhlapevanja in izparevanja zopet vzdignejo v višave. Taka je tudi človeško narava, kri in praspomin v katerem tlijo neizpolnjene želje in strasti, modrost in travme zmeraj znova pronicajo iz roda v rod, skozi telo v telo, skozi kapljo v kapljo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
