Štiriindvajseti december leta 2003
V Saidíju so polja in nasadi na severni strani vasi. Pred dvajsetimi leti je bil ta predel obdelan, bilo je pravi užitek iti mimo. Napotim se po osrednji poti, da bi našel Majeeda. Gre za Alžirca, ki že leta živi tukaj. Nasedel je na čeri kot ladja blizu obale in vidno se na njem nabira rja. Ravno tam ga najdem, kjer sem ga zadnjič videl pred desetimi leti. Na istem mestu živi, v zasilno zgrajeni kolibi iz neometane opeke, v eni redkih, ki še stojijo pokonci. Starejše zgradbe so narejene iz nežganih, na soncu posušenih zidakov iz ilovice, pomešane s slamo. Če bi jih posnel na črno-belo fotografijo, bi bile videti kot razpadajoči ostanki zadnje vojne.
Koliko ur smo kot otroci preživeli na teh obronkih? To je bil zeleni rob mesteca, ki nam je nudil možnost, da smo dolge ure brez vsake namere podili na prostem. Nedaleč od domače hiše je obstajala ta mala svoboda, komaj omembe vredna. Lahko smo bili v stiku z živino v hlevih, z zelenjavnimi njivami, s sadovnjaki in s sosedi, ki so bili drugačni od tistih, ki smo jih poznali z ulice.
Včasih se mi zdi, da je Saidí laže razumeti – kakor tudi vse druge kraje v obeh sosednjih regijah, v Segrii in v Spodnji Cinci – če jo ubereš po teh poljskih stezah, namesto da bi hodil po ulicah. Vsenaokrog se je razprostirala arhitektura iz ilovice in kamenja, s podpornimi gredmi iz borovega lesa in s trsnimi strehami. Ti kolibe in polja so ohranjali skorajda popolno skladnost z razporeditvijo same vasi, tako da je bil prehod iz strnjenega dela s hišami na polja nejasen. Vseokrog sta se torej raztezala vas in njen mimetični dodatek, da so imeli vsi kraji svoje ime in se je vedelo, čemu je namenjen posamezen prostor. Zdaj pa tam ni bilo drugega kot ruševine, ilovnate stene, napol sesuti ali namerno uničeni kamniti zidovi. Nekatere kolibe ali skladišča so imeli okna zazidana z opeko. Niti sam lastnik ni mogel več stopiti noter. Od vsega, česar se spominjam, ni ostalo dosti, celotno območje so zasedli prišleki, ki prihajajo sem leto za letom, najprej so bili to Maročani, dve sezoni za njimi Alžirci. In potem so jim sledili Malijci, Senegalci, Gambijci, Litovci in Ukrajinci, Romuni in na koncu Bolgari. Priliv je bil stalen, že dvajset let vsako leto pride nov val, ki se razbije ob teh ilovnatih stenah, ki si najde pot pod trsne strehe, ki se dotika vsega in tako še bolj razje stavbe in zemljo. Kadar se sesuje kaka koliba, je, kot bi sama stavba hotela prositi odpuščanja, da je bila sploh kdaj zgrajena, les in trsje strohnita, ilovica, iz katere so bile narejene stene, pa se pomeša z okoliško zemljo. Te stavbe niso bile mišljene kot nekaj obstojnega. Veliko kolib je stalo pokonci le zato, ker jim je bil zob časa mil in ker ne potrebujejo veliko vzdrževanja, samo tesnost strehe je bilo treba tu in tam preveriti, drugega nič. Ampak potem so prišli prvi prišleki. Desetine prvega leta so se pomnožile, na poteh, v skladiščih, na cestah so se začele pojavljati stotine ljudi. Morali so nekje prenočevati, nekje jesti, nekje so morali shranjevati svojo obleko in stvari. Kot bi se ekološko ravnovesje porušilo, se je rob mesta začel razkrajati. Ekosistem, v katerem smo toliko časa lepo živeli, ni bil pripravljen na takšne pojave. Nekdanja celota je bila skladna, smiselna in trdna dediščina, za katero se je zdelo, da bo trajala večno. Svet je bil nepremičen, nič ni kazalo, da bi se moralo kaj spremeniti, ker je čas tekel z gotovostjo in varno. A potem se je vse tako hitro spremenilo, da je skorajda nemogoče verjeti, da so stvari okrog nas tako krhke. Do sedemdesetih let je Saidí pošiljal izseljence v Barcelono. V osemdesetih pa je bil plaz ljudi, ki so zasuli okolico, tako velik, tako močan, tako vztrajen, da smo dobili občutek, da se vsak dan spremeni nekaj bistvenega. Z vsako sezono je prišel nov val prišlekov. »Od kod bodo prišli letos?« Zdelo se nam je, da svet o tem premišljuje čez zimo, s pomladjo nam pa pošlje tiste, ki so bili izbrani to leto. Zdaj ni več mogoče razbrati, kje se končujejo ruševine in kje se začenja umazanija, kupi smeti, ki se nabirajo med podrtimi stenami, to je jasna slika tega, kaj nas še čaka. Zakoni ekologije, ki so uravnavali odnose med živino, rastlinjem in ljudmi, so se tako zelo spremenili, da tega še nihče ni mogel opisati. Takoj ko pomisliš, da si našel pravilo, da si prišel do kakšnega sklepa, se spet zgodi mutacija in prostor in odnosi med ljudmi se spet spremenijo. Edino, kar je gotovo, je nenehna sprememba, in ta povzroča obrabo. Minili sta dve desetletji od prihoda prvih prišlekov, pa ni več ničesar, kar je bilo, vse je zmleto. Erozija je tako močna in deluje tako hitro, da čez nekaj let ne bo stala pokonci več nobena stena. Če ne bomo teh krajev posneli na fotografije, bo v prihodnosti mogoče zanikati, da je ta mali zgodovinski trenutek v teh krajih sploh obstajal. Razlike v pogledu: nič tu ni bilo trdno ali vzdrževano, kot smo si mislili, da je bilo. Moj pogled je poln nejasnih podob in tresočih se prizorov. Tako uničeno je to okolje, da tisti, ki zdaj prihajajo, ne najdejo več strehe nad glavo, tako da namesto pod streho iščejo zatočišče pod razprtim krilom iz rafije. Kdor še vztraja v teh okoliščinah, ždi po kotih kot izgubljena živalca, ne vedo več, kako so sploh prispeli sem, ne vedo, kje so, ne vedo, kam hočejo sploh priti. Ne vedo, koliko časa so že na poti, in tudi tega ne, ali se bo pot zanje sploh kdaj končala. Mi si mislimo, da je vse trdno, da bo vse trajalo večno, ampak prihod vseh teh ljudi ni drugega kot opozorilo, kaj vse si je prihodnost že izmislila za nas. Ni zatočišča, vse strehe so porušene, rafija pa slabo ščiti pred vremenskimi nevšečnostmi.
Zapustim osrednjo stezo in se napotim po stezici, ki je nastala, ker ljudje tako pogosto hodijo po njej. Majeed živi tam, kjer je konec te črte. Tam so konzerve, plastenke in vreče, polne smeti. Pogled se odpira do zvonika in videti je tudi ostanek obzidja, ki je nekoč obdajalo mestece, iz megle se tu in tam zasveti polje, megla se bo danes kmalu dvignila. Na koncu stezice, poleg stene, počrnele od odprtega ognja, ki ga kurijo zraven skladišča, so vhodna vrata.
Vrata so odprta. Majeed je notri, sedi, pokrit z odejo. Vstane in me pozdravi. Majeeda se spomnim z začetka devetdesetih, ko je delal za kmeta, ki je živel blizu očetove hiše. Spomnim se ga, kako je sedel na robu prikolice ali v kombiju, ker so pridelek shranjevali v istem skladišču kot mi. Niti tega ne stori, da bi me vprašal, kaj delam tam. Mislim, da se boji, da bi mu potem jaz zastavil isto vprašanje. Poda mi roko in me povabi, naj sedem. Vedno je bil zadržan in lepo vzgojen, znal je dati prednost drugim pri vratih, rad je pomagal in tako si je zaslužil vsaj nekaj spoštovanja, kar sploh ni tako malo. Ampak ne ve, kdo sem, ne prepozna me. Zadnja leta nisem kaj dosti prihajal domov, zato ni prepričan, ali sem jaz ali moj brat. Ni edini, ki tega ne ve. Pred kratkim je soseda, ki me je videla na ulici s kovčkom, rekla prijateljici, ker je mislila, da je ne razumem: »Poglej si ga no, ta je prišel, da bo tukaj ostal.« V tistem trenutku sem bil jaz in tudi nisem bil jaz. Bil bi bolj neumen, kot sem v resnici, če bi si mislil, da je moja usoda drugačna od Majeedove: nekega drugega dne sem hodil ob robu njiv in sem šel mimo para iz vasi, ki sta pobirala pridelek. Vedel sem, kdo sta, ampak onadva me nista prepoznala. Moški je vprašal ženo, kdo je bil ta, ki je šel pravkar mimo. In ona mu je odgovorila, da je bil spet neki Maver.
Prevedla Simona Škrabec
