Vladimir Nabokov: Lolita
Prevod Polona Glavan, spremna beseda Carlos Pascual. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2025 (Zbirka Veliki večni romani).
Rusko-ameriški pisatelj, pesnik, esejist, scenarist, književni prevajalec, predavatelj ruske in primerjalne književnosti na uglednih ameriških univerzah Stanford in Harvard ter dvakratni nominiranec za Nobelovo nagrado za književnost Vladimir Vladimirovič Nabokov (1899-1977) je vrhunski stilist tako v ruskem kot angleškem jeziku. Bil je tudi šahist ter entomolog in lepidopterolog (preučeval je hrošče in metulje). Od njegovih 17 romanov, petih zbirk kratke proze, treh dram oz. scenarijev in avtobiografije je v slovenskem literarnem prostoru zastopan z devetimi deli: Lolita (1955; Maribor: Obzorja, 1971), Ada ali strast (1969; CZ, 1985), Camera obscura (1932; MK, 1997), Lužinova obramba (1930; Ljubljana: Študentska založba, 1999), Vabilo na usmrtitev(1938; CZ, 2009), Govori, spomin: premlajena avtobiografija (1947-1967; Modrijan, 2010), Bledi ogenj (1962; MK, 2011), Kralj, dama, fant (1928; LUD Šerpa, 2023) in kratkoprozna Dober ducat (1958; MK, 2025).
Njegov najznamenitejši, najuspešnejši in najkontroverznejši roman Lolita je po zavrnitvah več ameriških založb prvič izšel v izvirni angleščini pri majhni pariški založbi Olympia Press septembra leta 1955, v dveh zvezkih značilne travnate barve in po avtorjevih navedbah »s številnimi grafičnimi napakami«. Pri nas je bil v prevodu Janka Modra iz ruščine – kamor ga je prevedel Nabokov – razen leta 1971 (Obzorja) izdan še leta 2005 (Sanje) in v Braillovi pisavi (v prilagoditvi v brajico Matjaža Srebrniča ter v izdaji Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije). Za letošnji prevod v izdaji Mladinske knjige, ki roman izdaja sedemdeset let po prvi izdaji, pa je roman prvič iz angleškega izvirnika in v sodobnem, tekočem slogu prevedla Polona Glavan. Obe izdaji prinašata avtorjevo spremno besedo k prvi ameriški izdaji leta 1958 (objavljeni v The Anchor Review, 1956), prevod iz ruskega jezika pa tudi avtorjev pripis k ruski izdaji iz leta 1963. Razen njegovega razmišljanja o pisanju v »fini nedorečenosti« in »poeziji misli« angleškega jezika ter zanj izginuli »čudoviti ruščini« besedili razkrivata pestro usodo romana od njegovega nastanka naprej; številne zavrnitve, vladne prepovedi, skrajno negativne kritike na eni strani in nenadejani tržni uspehi na drugi.
Nabokov, ki je z družino od leta 1919 živel v izgnanstvu v Angliji, Nemčiji, ZDA in Švici ter ob prestižni izobrazbi tekoče govoril rusko, angleško in francosko, je sprva pisal v ruščini, v Berlinu tudi pod psevdonimom Vladimir Sirin, kasneje pa v angleščini. Roman Lolita, ki ima tematske predhodnike v kar nekaj avtorjevih proznih in pesniških besedilih, na katere med drugim opozarja avtor spremnega besedila pričujoče izdaje Carlos Pascual, in naj bi po njegovih besedah odseval »njegovo ljubezensko razmerje z angleščino«, je nastajal med njegovim petletnim potovanjem po ZDA. Končal ga je konec leta 1953 oz. s popravki spomladi 1954. Po prepovedi knjige v Franciji – kmalu po izidu Lolite so bile vse knjige Olympie Press prepovedane, na stojnice se je vrnila šele po Gallimardovi francoski izdaji leta 1959 -, pa tudi Italiji in Angliji, kjer so roman označili za pornografskega, je leta 1958 izšel pri newyorški založbi G.P. Putnam’s Sons in s sto tisoč prodanimi izvodi v prvih treh tednih postal nesporna knjižna uspešnica. V Angliji je senzacionalistični roman izšel šele po vladni odobritvi njegovega izida novembra 1959 (založba Waydenfelda in Nicolsona) in bil s strani medijev označen za knjigo leta, pri čemer so bili prvi trije natisi prodani v rekordno kratkem času.
Kljub temu, da roman danes sodi med kanonska dela sodobnega romanopisja, je njegova osrednja tema prepovedane strasti glavnega protagonista Humberta do mladoletne deklice Dolores Haze še zmeraj tarča polemik o spornosti in nespodobnosti. K slednjemu sta razen pogostega enodimenzionalnega branja sicer kompleksnega, večplastnega romana in prezrtja avtorjeve pripovedne distance pripomogli tudi obe filmski priredbi romana. Leta 1962 ga je po zgolj v manjšem delu upoštevani scenaristični predlogi Nabokova (bila je močno predolga) na filmski trak prenesel Stanley Kubrick, kjer sta osrednji vlogi odigrala Sue Lion in James Mason. Pisatelj je po ogledu filma izrazil obžalovanje, da ni natančneje bdel nad (ne)upoštevanjem njegovega scenarija. Leta 1997 je Adrian Lyne posnel novo filmsko različico Lolite z Dominique Swain in Jeremyjem Ironsom. Obema prenosoma romana je skupno to, kar je v ospredju večine njegovih površnih bralcev: osredotočenje na prepovedano ljubezensko zgodbo, kar tako angleška kot ameriška filmska upodobitev podkrepi z naslovno protagonistko, ki je nekoliko starejša od literarne kolegice. K temu ju slednja najbrž napeljuje z dokaj zrelo, muhasto in v skladu s pragom pubertete nadpovprečno samosvojo dvanajstletnico, ki bi jo resnici na ljubo težko enačili z deklico Catherine Demongeot, ki jo je kot ustrezno vizualno upodobitev Dolores Haze izbral Nabokov. Njena nedolžna otroška podoba se opazno razlikuje od obeh filmskih, z ne več nedolžnim koketiranjem in odkritim zapeljevanjem obdarjenih Lolit, ki na ta način dodajata izvorni zgodbi dodatne seksualne konotacije. Slednje je enormno potencirala medijska propaganda seksualizirane podobe na pol razgaljenega dekletca, ki se od leta 1962 naprej – od prve filmske upodobitve torej – razen v promociji filmov pojavlja tudi na naslovnicah knjižnih izdaj romana. To je nenazadnje v nasprotju tudi z jasno opredelitvijo Nabokova o uporabi zgolj preprostih grafičnih podob ali tipografskih rešitev na naslovnicah romana.
Osrednja zgodba romana v ospredje postavlja sedemintridesetletnega profesorja književnosti, ki se v prvoosebni pripovedi predstavlja pod psevdonimom Humbert Humbert. Otroška izkušnja izgube ljubljene deklice Annabel Leigh (v romanu je razen na E. A. Poeja najti aluzije tudi na Flauberta, Shakespeara in Goldshmitha) je v njem kasneje sprožila posebno naklonjenost do mladih deklet, za katere je skoval izraz »nimfete«. Ko se kot odrasel preseli v Ramsdale, mestece v Novi Angliji in tam spozna vdovo Charlotte Haze, pri njej najame sobo, ker v njeni dvanajstletni hčerki Dolores prepozna svojo »nimfeto«. Po poroki s Charlotte z namenom zbližanja z njeno hčerko, ki jo skrivaj imenuje Lolita, in njeni nenadni smrti, Humbert prevzame neuradno skrbništvo nad Lolito, s čimer se prične njuno enoletno geografsko, intimno in obsceno potovanje, ki ju po več nepredvidljivih dogodkih za nekaj let loči ter se kmalu po ponovnem srečanju, ko je Dolores Schiller visoko noseča, za oba konča tragično.
Problematičnost romana tako pred sedmimi desetletji kot danes je intimni odnos odraslega moškega do deklice, ki je, da bi zadostil lastni, nepredelani travmatični izkušnji in posledični obsesiji, zlorabil položaj zaščitnika in zaupanje osirotelega dekletca, ki ima za seboj izkušnjo hladnega, disfunkcionalnega odnosa z materjo in ki se njegovega predatorstva ter lastne vloge žrtve še ni bila zmožna zavedati. Avtor nenehno premetava bralca po spolzkem robu vsiljujoče se etične sodbe in (literarnega) vrednotenja romana. Vseskozi se zaveda, da Humbertu v vlogi nezanesljivega pripovedovalca lahko verjame ali ne, da je to zgolj ena različica Humberta, a ima na voljo zgolj to. K prepričljivosti zapisanega ga nagovarja Humbertova homogena izpoved, prepletena s travmatičnimi spomini in kasnejšimi refleksijami lastnega odnosa do Lolite. »Ljubil sem te. Bil sem peteronoga pošast, a sem te ljubil. Bil sem zaničevanja vreden in brutalen, in podel, in kar pač že, mais je t’aimais, je t’aimais! In včasih sem vedel, kako se počutiš, in to je bilo peklensko vedeti, mala moja.« Ali: »Moja konvencionalna Lolita je med najinim neobičajnim in zverinskim sobivanjem postopoma ugotovila, da je tudi najbolj bedno družinsko življenje boljše od parodije incesta, ki je bila na dolgi rok najboljše, kar sem lahko ponudil zapuščenemu otroku.«
Kljub protagonistovi provenienci in sposobnosti distance, ki jo vzpostavi ob koncu, tako bralec kot Nabokov njegovega početja ne odobravata in zanj ne iščeta »razumevanja«. Bolj kot to se odpirata drugačnim branjem romana, pri čemer se s strani kritikov omenjena parodija romantične ljubezni ne zdi iz trte izvita. Na parodijo, tudi »parodijo incesta«, ki jo omeni Humbert sam, napeljuje nekakšen podtalni (črni) humor, ki preveva roman in ki posredno odpira vrata (post)modernim pristopom k romanu.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
