Matematika
Rečem, da imam domačo nalogo pri matematiki in se zaprem v svojo sobo. Odprem matematični zvezek in vse, kar sem napisal prej, se mi zazdi bedasto. Iztrgam list s stolpcem »srce« in »glava« in ga stisnem v kepo. In tudi ta kepa me spominja na O. Povsod v sobi vidim same O-je, ki izhajajo iz tistega O-ja, ki ga jaz nimam in ga tudi nočem imeti.
Nočem dedkovega O-ja, hočem njega, njega in oba njegova spomina, hočem najine pogovore in hočem jih za vedno. Hočem, da si še naprej prizadeva popraviti kukavico in da se mami in babi zaradi tega ne bi zapirali v kuhinjo. Hočem, da bi bil oblaček babičinega parfuma vedno svež in sladek. In da bi bila očka in mami vedno kralj in kraljica, da bi vsi ohranili svoje prestole.
Naredim seznam vsega, kar si želim. Preberem ga in pripišem še nekaj stvari. Karirast zvezek me spodbuja k naštevanju.
Nato vse skupaj seštejem in seštevek je Joan.
Spet ta O. S kemičnim svinčnikom ga močno počečkam, da naredim luknjo v list, odtis O-ja pa se vidi še na naslednjih listih. Ta O bo moj, ne morem ga izbrisati.
***
Srce ne pozabi
Stopim iz svoje sobe in doma je vse kot običajno. Se pravi, kot je običajno po novem. Babi v kuhinji pripravlja večerjo, ki zahteva čas, dedek sedi v naslanjaču. Stopim k njemu in vidim, da počiva z zaprtimi očmi in dlanjo na prsnem košu. Pomislim, da čuva dobre spomine. Odpre oči. Ni spal.
»Kaj si počel, dedek?«
»Premišljeval o stvareh.«
»Katerih stvareh?«
»Tistih, ki bi ti jih rad povedal, preden jih pozabim.«
»Ampak ali nisi rekel, da pomembne stvari hraniš v srcu?«
Dedek me pogleda in se nasmehne z novim nasmeškom, ob katerem se mi zadrgne grlo.
»Mogoče sem ti pa že vse povedal?«
Nekaj časa potrebujem, da razumem, kaj hoče reči. Ne gre za to, da mi noče ničesar več povedati ali pa da ne bova imela več najinih pogovorov. Tako mi je hotel povedati, da je vesel, ker tega, kar mi je že povedal, ne pozabim.
»Ne, nisi mi še vsega povedal. Še neka zgodba je …«
»O moji vrbi. Vem, da sem ti jo dolžan. Toda ob spominu nanjo postanem žalosten, toda da ne bo izginila z menoj …«
»Ti ne boš izgin…«
»Jan!«
Molčiva, dokler tišina ni več tako glasna in dedek ponovno lahko spregovori.
»Tudi za mojo vrbo je ostal O, ko so jo posekali.«
»Kakšen O?«
»O, ki je pozneje prav tako izginil.«
»Kako?«
»Vrbo so posekali, da je ostal le njen štor. Ampak le nekaj dni. Nato so tudi štor izruvali in trg prekrili z betonsko ploščo.«
»Mami tudi pozna zgodbo o vrbi, kajne?«
»Ja, pripovedoval sem ji jo, ko je bila še majhna, ona pa mi je s kredo narisala vrbo na beton na trgu, da je ne bi tako močno pogrešal.«
»To sem videl na neki fotografiji!«
»Fotografije nam pomagajo ohranjati spomin …«
»Vendar pa nimaš nobene fotografije svoje vrbe, ali pač?«
»Ne. Saj je tako še bolje.«
»Bolje?«
»Da se je lahko spominjam tako, kot želim.«
Prevedla Simona Škrabec
Podoba: Pixabay
