Meje tranzicije

Martha C. Nussbaum – Jeza in odpuščanje, Slovenska matica, 2025

Prva v celoti prevedena knjiga ameriške akademske filozofinje Marthe C. Nussbaum gotovo nudi precej izhodišč za premislek, saj se že od daleč dotika tako rekoč vseh ključnih razsežnosti naših življenj; čustvovanja, filozofskega in religijskega izročila, intime, partnerskih odnosov, vsakdanjosti in nenazadnje politične akcije. Preden pa se opredelimo glede njenih izvajanj, jih na kratko povzemimo.

Izhodišče dela, katerega glavna nit je razmislek o jezi na več ravneh, njenih vrednotenjih ter potencialu za politične spremembe, je Ajshilova Oresteja, predvsem prehod od furijskega maščevanja do državne pravičnosti oziroma pravnega sistema. Jezo je opredeljena kot normativno vedno problematično čustvo, zgrešeno v iracionalni želji po povračilu, saj jezni čustveni odziv z gonom po maščevanju nikoli ne povrne povzročene škode oziroma, konkretneje, posilstvo posiljevalca ne odpravi posilstva in ne zaceli njegovih ran in travm, temveč v nekakšnem magičnem mišljenju daje iluzijo o poravnavi zla, dejansko pa ob iztreznjenem vpogledu ne poravna absolutno ničesar. Dalje se jeza manifestira ob tako imenovani statusni škodi, ko storilec z dejanjem degradira družbeni položaj žrtve; to ima lahko resne posledice, lahko vpliva na denimo objavljivost prizadetega in razvrednotenega avtorja, a pot povračila je tudi tukaj nerazumna in neprimerna, saj tudi kontra degradacija nikoli ne povrne storjenih posledic. Kot individui v dobro urejeni družbi naj bi bili vendar nagnjeni k izboljšanju stanja, izogibanjem napakam in dobrobiti v prihodnosti, trmasto vztrajanje pri jezi pa je nemogoča zahteva po poplačilu in obstanek v slepi ulice preteklosti, kajti nobena še tako močna emocija ter tudi najtemeljitejša vendeta ne bo prekrška nikoli izbrisana. Jeza je tako vedno neupravičena.

Skoraj vedno; Nussbaum poda in artikulira edini primer, ko je jeza upravičena, kar poimenuje tranzicijska jeza. Ta služi predvsem kot vzpodbuda bodisi v privatni sferi ali političnem življenju in je usmerjena v prihodnost; je neposreden odziv na storjeno krivico – to je treba seveda vedno jasno in nedvoumno priznati –, hkrati pa ne vztraja pri povračilnosti, temveč preide v aktivno držo in prakso za izboljšanje sedanjega stanja in preprečevanje podobnih nepravičnost za naprej. Njena formula je: “To ni prav!, nekaj moramo spremeniti.” Tako lahko deluje kot prva iskra pri spreminjanju stvari na bolje, izboljšanju odnosov z bližnjimi, razmer na delovnem mestu, odpravljanje socialnih krivic. Emocionalna stanja, ki to najbolje omogočita, sta dobrodušnost in humor, predvsem do samega sebe. Politiki oziroma voditelji na tej liniji so po Nussbaum Mahtma Ghandi, Martin Luther King in predvsem Nelson Mandela.

Avtorica izhaja iz svojih običajnih virov; antične filozofije, v prvi vrsti iz Aristotela ter stoikov s Seneko na čelu. Načeloma podpira stoiško idejo o nesmiselnosti jeze, ne strinja pa se z njihovim celovitim razvrednotenjem čustev, saj se denimo žalovanje in ljubezen izkažeta za instrumentalna pri zdravljenju nepravičnosti ter tudi tranzicijski jezi. Slednja prav tako ne sme biti transakcijska in temeljiti na kakršnemkoli povračilu – to velja tudi za odpuščanje, v katerem je praviloma vedno prisoten menjalni moment; če že, je treba odpustiti brezpogojno. Na tej poti poda tudi nekoliko podrobnejši pregled iz judeo-krščanskega izročila; judovski koncept tešuve, torej kesanja za povzročene krivice ter nujen žrtvin odpustek skesancu, kar je precej učinkovito, a se v zadnji instanci osredotoča na odnos do boga, ne človeka. Krščanski oziroma cerkveni nauk o sprejetju Kristusa in odpuščanju našim sovražnikom, žalilcem in zločincem proti nam pa ima v praksi prek stroge pokore še vedno vključeno menjalni moment; kot dober zgled avtorica izpostavi Jezusovo priliko o izgubljenem sinu iz Lukovega evangelija – oče propadlemu in žaljivemu sinu odpusti na prvi pogled, brez pogojev in očitkov, edino na sledi brezpogojne ljubezen. In prav ta je najboljše tranzicijsko sredstvo.

Dalje knjiga poda podrobnejše opredelitve in primere vsakega omenjenega momenta, v katerih se pojavlja jeza; od intimnih odnosov, nastrojenj med starši in otroki, partnerskega življenja, prek tako imenovanega srednjega kraljestva, torej večinskega življenja z nebližnjimi, sodelavci, sopotniki, med nakupovanjem in tako dalje, kjer stresamo najbrž največ nepotrebne jeze, pa do jeze kot tranzicijskega momenta v političnih bojih. Nekatere kritike Nussbauminih izpeljav v spremni besedi navaja prevajalka in avtorica spremne besede Katarina Majerhold, ki je med našimi filozofinjami in filozofi ena od največjih strokovnjakinj za delo Nussbaum: da denimo jeza ni nujno povračilna ali da nejeza ni nujno izbira, ampak v Mandelovem primeru nujnost. Kljub temu pa so njeni zgledi pozitivnih političnih sprememb, na primer apropriacije tranzicijske jeze, kot jo je denimo izvajala južnoafriška Komisija za resnico in spravo, dobri, četudi je vprašanje, koliko so prenosljivi na druge politične okoliščine. Zato lahko na tem mestu podamo kritiko samega horizonta, znotraj katerega Nussbaum izvaja svoje ugotovitve in izpeljave.

Najprej je treba poudariti našo dobronamernost in tudi temeljno dobronamernost avtorice; njeno akademsko filozofsko delo očitno stremi k izboljšanju razmer, pomoči pri medčloveških odnosih, prav tako je zelo na mestu denimo njena kritika predvsem ameriškega zaporniškega sistema, vzgoje otrok, klene moškosti, ki se mora kleno jeziti in tako naprej. V duhu knjige se tudi ne bomo jezili na nekatere malenkosti, saj so slednje slejkoprej bolj stvar anglosaksonskega oziroma ameriškega sentimenta; avtorica je denimo hvalevredno napisala predgovor k slovenski izdaji, ki pa deluje nekoliko turistično oziroma paternistično ter omenja njeno popotovanje od Trsta do Pulja pred nekaj desetletji čez, tega takrat ni vedela, ‘Slovenijo, tedaj delom komunistične Jugoslavije’. Prav tako ne bomo preveč hranili določenega razrednega sentimenta oziroma resentimenta, ko prebiramo, kako se njen alter ego, tako kot ona prominentna akademska filozofinja, na frankfurtskem letališču jezi na sopotnike ali kako jo ob živce spravljajo nedosledni kolegi akademiki na avstralskih konferencah. Delavski razred in prekarci imamo vendarle nekatere druge skrbi, njene problematične jeze pa so v tem pogledu vendarle sladke težave privilegiranih …

Prva kritika bi bila usmerjena v fenomen čustev in njihovega preučevanja; ali so lahko čustva osnova za kakršenkoli emancipatorni boj? Kot sredstvo že, nenazadnje sama Nussbaum vzpostavi jezo kot pot tranzicije, jo pa denimo povsem izloči iz pravičnega pravnega sistema. Njeno operiranje s čustvi diši po esencializmu – in slabe sodobne teorije kognicije z vso znanstvenostjo vred to slejkoprej še podčrtujejo –; tretira jih kot del tako imenovanega človeškega bistva, univerzalnosti, nespremenljivosti, na sledi kognitivnih raziskovanj jih opredeljuje tudi kot evolucijska. A obstaja tudi drugačna konceptualizacija, ki jo med prvimi izpostavlja Marx v Očrtih za kritiko politčne ekonomije: naša samoobčutenja so niz večplastnih in kompleksnih součinkovanj, tako emocionalna kot racionalna zavest, občutek osamljenega individua, njegovi upi in strahovi ter vsa ostala čustva izhaja iz njegovega podružbljenja – družba ne izhaja iz človeka, temveč človek iz družbe. In tudi na čisto osebni ravni vsak kolikor toliko emocionalno inteligenten človek jasno spozna, kako brezveze se je jeziti za brezvezne malenkosti, da se itak jezimo pretežno na brezvezne malenkosti, za te ugotovitve in opredelitve ne rabimo filozofskih knjig niti filozofov. Na politični ravni pa emocije pač ne smejo biti faktor za kakršenkoli resen premislek, da ne omejamo, kako so masovna čustva praviloma vedno sredstvo za manipulacijo, nikoli neka čista in samonamembna razsežnost. Trump recimo vse spravlja ob živce, sam se neprestano živcira, a za njegovimi mahinacijami jasno tiči zelo konkretna, pragmatična politična agenda – opolnomočenje milijarderjev in kastracija delavskih gibanj, na hitro in nekoliko površno rečeno –, katere agent je; v tem smislu je precej podoben svojim liberalnim kritikom na pozicijah moči, kot bi bil tudi njihovo sredstvo onemogočenja razrednega boja … Ker smo se dotaknili roba antikapitalizma, bi bil namesto analize tradicionalnih, evolucijskih in univerzalnih človeških čustev morda bolj na mestu premislek o povsem novih emocijah, ki jih sproža sodobni kapitalizem: neprestana anksioznost, stalna nezadostnost, konstantni občutki krivde, sramota revščine, groza pred uničenjem in tako dalje.

Izpostavimo še tri možne kritike: kritiko racionalizma, kritiko liberalizma in kritiko altruizma. Nussbaum v svojih izvajanjih pravilno in dosledno dopolnjuje denimo religijske etične pomanjkljivosti, a hkrati jih nevede sama nadaljuje. Ena od njenih referenc je denimo Nietzsche, a hkrati lahko varno rečemo, da je večina njegove filozofije temeljno nezdružljiva z današnjim vseobsegajočim altruizmom, kakršnega razbiramo tudi iz Nussbaumovih izvajanj. Ta so, vede ali ne, nevprašljivo strukturirana kot moraličnost; ne le, da je treba neprestano biti dober, temveč se je treba varovati vsakršnega odstopanja od norme dobrosti, biti sumničav, ali slučajno ne deluješ transakcijsko. Tukaj hitro zapademo v moralizme, nenazadnje jih beremo tudi v knjigi: čutiti je treba tako in tako, takšno čutenje je slabo, tako ne smemo čutiti, to čustvo je primerno, to ne. Kar je le zelo dosledno nadaljevanje nekdanjih verskih, danes nevidnih, ideologiziranih dogem. Namesto tega je bi morda predlagali nasprotno: vsak lahko čuti karkoli, kakorkoli, kadarkoli, nobenega čustva se ni treba sramovati ali se ga izogibati – sadistična zahteva altruizma, če na hitro povzamemo Freuda: ‘ljubi svojega bližnjega kot samega sebe’, je prevečkrat povsem nečloveška in s svojo ambivalenco vir neštetih nesporazumov in nepotrebnih samotrpinčenj. Nekaj takega je med drugim večkrat izpostavil Žižek. Ne gre za dobro ali zlo te ali one emocije, šteti mora edino naš osebni in odziv in operiranje z našo emocionalnostjo tako na osebni kot družbeni ravni. Ponudimo tako rekoč antičustveno rešitev: temeljno spoštovanje in opolnomočenje drugega, ne glede na to, kaj in kako čuti. Tega spoštovanja niti ni treba čutiti, le dosledno izvajati. To slepoto za emocije na pravni ravni predlaga tudi Nussbaum. Kar pa ima seveda spet svoje jasne meje, na primer fašizem in ostale šovinizme.

Iz tega sledi liberalistična utopija: Nussbaum svoja politična razmišljanja tako imenovane dobrobitnosti (welfarism) izvaja v obzorju liberalne demokracije in političnega ter filozofskega liberalizma, ki na praktičnem in političnem nivoju vse bolj deluje kot slab idealizem – njegova predpostavka je to, da je kot ideja tako rekoč brezmadežen, šlepa le njegova nezadostna implementacija, onemogočajo ga slabi politični liki, korupcija in tako dalje. Kar hecno spominja na samokritike nekega drugega sistema naše polpretekle zgodovine. A v luči nedavnega političnega razvoja v Združenih državah Amerike in ostalih zibelkah liberalizma, je treba vendarle izpostaviti neko nelagodno dejstvo, da je namreč vedno liberalizem tisti, ki omogoči fašizem; njegovo tiho paktiranje s skrajno desnico, ob kateri praviloma ostane zgolj pri kakšni ostri besedi, vedno onemogoči dejanske socialne spremembe. Trump ne bi bil mogoč brez Hillary Clinton in Khamale Harris. Ker se to kronično ponavlja, je morda čas, da se malo podvomi v samo idejo … Nussbaum svoje sicer hvalevredne pozive k pozitivnim spremembam, ki so očitno tudi intenca njenega dela, predvideva v tem razkrajajočem se obzorju.

Še kritika racionalizma; racionalen posameznik naj bi odpustil, ljubil, se trudil za prihodnost in šel dalje. Nussbaum v slovenskem predgovoru omeni vojno v Ukrajini; odpor Ukrajincev naj bi bil primer dobre, tranzicijske jeze, Putinova vojna pa obratno, primer nekoristne, slabe, mračnjaške jeze. Premislimo z velikim ruskim mislecem to še dlje, do samih meja tranzicije. Upor Ivana Karamazova proti božjemu stvarstvu je sledeč: zaradi otroškega trpljenja zavrača vstopnico vanj – božje kraljestvo ni vredno niti ene otroške solze. Otrok svojemu mučitelju nima pravice odpustiti.

Za konec to mejo tranzicijske jeze aplicirajmo na genocid v Gazi; za projekt sprave in sožitja v prihodnosti sta potrebna predvsem dva enakovredna partnerja. Palestinci v apartheidu to nikoli niso bilo, v tem trenutku, ko v resničnem svetu pred našimi očmi trpi veliko več otrok kot v Bratih Karamazovih – trpijo tudi precej bolj –, je tranzicija nemogoča; Karamazova argumentacija morda ni tranzicijska, gotovo ni liberalna, najmanj pa altruistična, je pa, trdimo, edina etična. Zdravniki pričajo o nenavadnih primerih strelnih ran na otrocih: en dan so prihajali, večinoma mrtvi, s streli v glavo, naslednji dan s streli v trup, tretji dan s streli v moda. Ja, resničnost je hujša od fikcije. Ljudem, ki sestradane otroke v vrsti za hrano uporabljajo kot tarče za strelske vaje, ne smemo nikoli odpustiti. Dokler se fašistični Izrael ne razpusti, ne bo možnosti za kakršnokoli tranzicijo.