Jurij Hudolin: Mediteranski vrt, KUD Apokalipsa 2025
Hudolin je pesnik, pisatelj, kritik, prevajalec, ki občasno piše tudi scenarije in kolumne. Njegova dela so bila prevedena v več jezikov, prejel pa je tudi nekaj nagrad – nazadnje je za nekatere pesmi iz pričujoče zbirke leta 2024 osvojil nagrado Fanny Haussmann za najboljši pesniški cikel napisan v slovenskem jeziku. Svojo prvo pesniško zbirko Če je laž kralj je izdal pri 18. letih, kasneje so ji sledile zbirke kot so Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993),Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1998), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in Pudak in Rosenmind (2018). Čeprav se je Hudolin v vmesnem obdobju izrazito posvetil pisanju romanov in esejev, je pred nami pesniška zbirka, ki slavi vsak trenutek, preživet na mediteranskem vrtu, kjer vladajo spokoj, mir in blagodejne vonjave zelišč, ki tolažijo pesnikovo utrujeno dušo. Hudolin skozi 51 pesmi – med zadnjimi trinajstimi prevladujejo večinoma enovrstičnice – natanko popisuje svoje doživljanje svojega vrta pa tudi filozofske utrinke, dvome in vprašanja, s katerimi se spopada.
Že na začetku zbirke, ki je izšla pri založbi Kud Apokalipsa, se svojemu bralcu odpre skozi različne perspektive, ki mu jih zrcalijo rastlinice, od tistih najbolj nežnih in aromatičnih do najbolj trdoživih in robatih. Skupaj z refleksijami o tem, kaj naj bi dobro življenje bilo, pa pridejo tudi številni pomisleki in dvomi glede dosedanjega življenja: “Kakšen smisel je to, da leta in leta tiskaš knjige in jih urejaš / in potem dvom, dvom in spet le dvomiti? / Sem zgrešil svoj poklic? / Zavidam bratu? / Mar ni bolje biti ribič? / Delavec v naravi in za naravo?” Kljub temu, da ljudje prihajajo in grejo, on sam ostaja na vrtu, ki ga ima za gibalo svoje eksistence, svojega učitelja, svoj izvor ljubezni, intime in tišine pa tudi za neideološki, netržni in nekrščanski izvor znanja – v pesmi št. 6 namreč zapiše: “Na vrtu ni krščanske morale, / na vrtu pozabim svoje laično in / liberalno poreklo. / Na vrtu stojim pravi jaz, osmukan / vsake filozofije in naukov. / Na vrtu ni možganoplazilcev, / vrt je rajski: / kam bi hodil, / kam bi potoval, / koga cukal za rokav / in katero banko obiskal? / Nič. / Ne. /Nič od tega. / Jaz sem vrt in vrt je jaz. / Nobene marže, / nobene blagajniške recipročnosti.” Medtem ko ljudje vidijo vrt kot nekaj objektivnega, materialnega, kot del časovne linearnosti, ki se bo nekoč (vsaj za njih) končala, ga pesnik uzre v luči neskončnosti, protislovij in subjektivnosti, ki osmišljujejo življenje in vanj vnašajo lepoto: “Vrtu ne postavljam / meja. / Vrt je brezmejen / in poln protislovij in / tako se naravno biva. / Ljudje ga vidijo objektivno, / kakor skušajo videti svoja / življenja, jaz pa gradim / najin odnos na popolni / subjektiviteti, / dvomih in razlikah: / le tako je mogoče kolikor toliko / zadovoljiti znosni smisel obstoja. / Le tako je mogoče graditi / skupnost v hiši iz ljubezni / in volji po razvoju lepega.”
Nekje na sredini pesniške zbirke položi bralcu na srce misel, da je vrt “osnovna izobrazba čakanja” in da kdor ni potrpežljiv, naj se ga nik(d)ar ne loti, saj se z vrtom počasi razvijaš tudi sam, razvija se volja do dela, pozornost, premišljenost, taktnost in čuječnost. Gre za nekakšno meditativno izkušnjo, ki je možna zgolj z dojemanjem časovne distance in življenjskega dejstva, da vsa živa bitja za dozorenje svojih plodov in zamisli potrebujejo veliko tednov, mesecev, let in desetletij: “… Z vrtom rasteš. / Z vrtom govoriš počasi in / iz dneva v dan, / iz tedna v teden, / iz meseca v mesec, / iz leta v leto, / iz desetletja v desetletje / sestavljaš nove slike in ideje. / Drugače ne imej vrta. / Vrt je za trpežne in potrpežljive. / Vrt potrebuje zvestega prijatelja, / ki je v enaki meri vreden sebe in njega …” V pesmi št. 16 zapiše, da je vrt pričel pisati njega in ne obratno ter v naslednji pesmi doda, da mu vrt govori tudi, kadar sam ni prisoten – s tem bralcu med drugim odgovori na večno filozofsko vprašanje, ali drevo sredi gozda v resnici pade, če ga nihče ne vidi in ne sliši. V pesmih št. 18 in 19 se Hudolin dotakne krize pisanja pesmi in opozori na dejstvo, da nikoli ni pisal iz gibala tesnobe, saj se zaveda, da je bila “Beseda pred Bogom / in da mi lahko le ona / osvetljuje pot v mir, / ki se vije iz meditacije med pticami, / prežete z vonjem po / mediteranskem vrtu.” Pesnik prekipeva od ekstatičnega zanosa in sreče, ko ugleda svoj vrt, na katerem se v ljubezenskem sožitju prepletajo pomarančevec, sivka, rožmarin, žajbelj, origano, agava, bazilika, timijan, meta in ingver – vsi skupaj ne potrebujejo nobenih kemikalij in gnojiv, le vodo, rdečo zemljo in veliko ljubezni, ki nima ničesar skupnega s človeškim egom: “To je smisel lepote v času / in prostoru, velika skupnost, / človeški ego pa prazen nič, fičfirič.”
V pesmih, št. 25 in 26 se obrača k ljubljeni ženski in ji prigovarja, naj pride k njemu na vrt, saj “eno telo nikoli ne more / biti namenjeno zgolj / posodi za sprejetje / toplega semena / drugega človeka”, medtem ko v pesmi št. 28 dodaja, da se med opazovanjem vrta počuti kot devica, “… ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede …” V naslednji pesmi gre še nekoliko dlje in opisuje pogovor med njim in vrtom, ki vznikne kot nekakšen očitajoč dialog s strani pridigajočega vrta, ki mu v zaključku navrže, da ga čaka trdo delo in naj se znebi samovšečne provokacije. V pesmi št. 32 pesnik jasno pokaže, zakaj mu je ljubezen do vrta veliko bolj blizu kot ljubezen do ljudi, saj “vrt ne pozna spekulacij / s katerimi se človek že vso / zgodovino hrani in oplaja in oplaja / in omamlja. / Zato mu vedno lahko rečem, da / ga imam rad in da uživam / v najinem sobivanju.” ter pomenljivo dodaja: “Kadar sem ljubljenemu človeku / rekel, da uživam v najinem / sobivanju, so se kmalu v / odnosu pojavili problemi, / kakor da bi s tem pokazal svojo / šibkost in kakor da je graditi odnos / v prijaznosti kaka tretjerazredna tekma. / Spekulacije, spekulacije, gorje spekulacije!” Tudi med zadnjimi trinajstimi minimalističnimi pesniškimi utrinki, ki še najbolj spominjajo na zenovske koane, najdemo filozofske prebliske, ki podpirajo to misel – npr. pesem št 48, v kateri pesnik zapiše: “Med mano in vrtom ni bilo nikoli ničesar ambivalentnega. / Odnos med ljudmi na tak način ni mogoč.”
Na koncu lahko zatrdimo, da je Juriju Hudolinu po večletnem pesniškem premoru uspelo najti suveren in nepretenciozen poetičen izraz, ki variira med stanjem prizemljenosti in vzhičenja, pragmatične pobožnosti in panteističnega bogoslužja, čutnosti in čuječnosti, zeliščne erotike in zenovske filozofije, ki se zrcali v raznolikosti mediteranskega vrta, ki je vsak dan drugačnih barv, vonjav in ljubezenskih dotikov … Tudi risbe, ki jih najdemo v zbirki Mediteranski vrt, pričajo o prepletenosti vseh živih bitij, katerih deli vznikajo skozi visoke trave, grmovja in pokrajine slikarja Tilena Žbona, ki je z enajstimi ilustracijami zaokrožil svojo vizijo naravnega cikla in se podal v dialog s pesnikom, ki zagotovo še ni rekel zadnje …
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
