Tom Veber: Plesen in druge ljubezni, Mariborska literarna družba, 2024
»sram se po tiho zapisuje
v majhne obrazke
strah v begajoča se telesa
ki se morajo ukloniti previdnosti …« (49).
Pesniška zbirka Plesen in druge ljubezni Toma Vebra se odlikuje s konstantno prisotnostjo tematike individualizacije in pomena telesnega spomina. Poudarja vživetost v prijetne trenutke življenja in neprijetne izkušnje z rezultati preboja v iskanje smisla in izluščanje modrosti iz izzivov. Zbirka je poskus primorane realizacije in potopis odnosov s težo, ki pa prav tako omogoča prebolevanje oziroma napredek in na trenutke predstavlja ter tolmači Freudov psihoanalitični pristop, ki pravi: »Tam, kjer ležim, sem pripravljen na korak.«
Veber v tej zbirki pokaže, da kljub poudarjanju iskanja smisla in poudarjanju samote, odkritja napredka v zdravem prepuščanju kontrole ni iznašel sam. V poglavjih je namreč opisano premišljevanje in diskurz o izkustvu telesa in vprašanju o količinskemu prepuščanju kontrole idealnemu Drugemu, na katerega odgovarja per se v tej pesniški zbirki. Plesen obstaja in se kopiči že dolgo – ujamemo jo na trpkih razmislekih o hrani in primerjavi hrane z življenjem. Lačen in vreden intimne bližine se sooča z dojemanjem lastne jeze in hrepenenjem po iskrenem, pristnem in vsekakor ljubezenskem odnosu, katerega je na trenutke čutno naveličan idealizirati ali pa si ga sploh predstavljati. Pa si ga kljub temu še zmeraj želi.
V prvih poglavjih nas predstavi dejstvu, da bo ta pesniška zbirka osvetlila pomen telesnega spomina, ki ob stiku z osebami in idealnimi Drugimi predstavi in se strne v enem samem stavku: »Pokazal ti bom, kaj sem dal skozi.«
Tako niha med iskanjem lastnega mesta v obiskanih mestih in iskanjem zadovoljstva v lastnem telesu. Razgaljeno in surovo se opisuje in v samem sebi išče odgovor na Jaz: » … da ostajam peresno lahek …/in zares sem se trudil in naprezal, da mi ne bi bili všeč samo skiniči francoskega videza …«
Plesen in druge ljubezni je predstava o prevzemanju kontrole s prepuščanjem kontrole. Zbirko je napisal brez uporabe vejic, brez poudarkov, vsaj na prvi polovici ne. A poudarjene so “dramske” osebe v ranljivosti opisanih spolnih aktov (“ … kako se je torej ljubiti s pesnikom? odgovor si zagrizel v moj vrat.”). Kar opazim v določenih pesmih je izdaja lastnega jaza – nadomestitev pravega jaza idealnim, zaželenim. Produkt tega se občuti kot zloraba mnenja: če se v nekem trenutku opisujem, se izpovem eni osebi, se dozdeva, da sem izpustil pomembne detajle. Če jih zadušim, bom prevaral samega sebe, če pa se izpustim, pa bom prevaral idealnega, ker go with the flow v bistvu ni moj stil: »… kaj pa je to nekaj poglavij iskanja odkrivanja in ponovnega izgubljanja en univerzum samote/ Tak dan je ko se spomini zabadajo globoko v meso ko se v notranjosti nekaj odpira …/…/« na trenutke telesni in čustveni spomin soupadata.
Ponekod tudi težave z zaupanjem, ker je v ozadju slutnja prihoda usodnega udarca izdajalstva: »… še preden bi lahko doumel kaj se dogaja si mi odsekal glavo.«
V poglavju Stuttgart spet zaznamo okvirno temo zbirke, ki pa se tokrat prelevi v klic obupa. Kajti raziskoval se je do te mere, da se ne prepozna več in to sporoča v opomin. Otroški glas pred Bergamom nam je bralcem v opomin: ne pozabimo na pomembnost prekletstva generacijske travme, pomena družine in odraslih otrok, ki zahtevajo nazaj svoje pravice: »… meja med tabo in mano poljub dveh svetov iste mame/… da bi lahko oprostil samemu sebi tebi ki si me dala na ta svet mi dala ime tiha prošnja da bi lahko bil spet otrok ko nisem vedel ničesar a sem vedel vse./…/«
V Mariboru, svojem rojstnem kraju, se čuti, da začenja vedno bolj ceniti čas sam s seboj. V verzih še zmeraj ni nobene vejice, stavki so tvorjeni in nizani v drugačnih oblikah pisave. Zanimivo je, da sta kaotičnost oblike pisanja in nekoliko umirjeno vzdušje v poglavju Maribor v krhkem kontrastu. Ni več izogibajoče navezanosti: zdaj se izogibanja boji: »jemlješ si me razpiraš razkolješ z grem.« V eksploziji, v bolečini (čeprav radikalizirani!!), je sveže emancipirana svoboda govora z mešanico ekstaze izrečenega, ki nas pripelje do neizrečenega, a iskreno razgaljenega spomina. S pomočjo ritmične, ponekod mejno mazohistične in verodostojne izogibajoče navezanosti, nas Tom v homoerotičnih zapisih potovanj po krajih in mestih, mentorsko in sočutno opominja, da je telo edini kraj, iz katerega se ne zmore izseliti. Sporoča nam, da ni (več) vajen ljubezni in se prepričuje, da je vajen uživati kot puer æternus. Šele takrat, ko se vrne (ali pa ostane) v Mariboru, v svojem rojstnem kraju, v verzih izbruhnejo sporočila vrnitve domov in oblikovanje dejstva, da nobeden ne sliši tega, kar s kretnjami razlagamo drugim, ampak da svoj napredek v samoizpovedi in s tem iskrenosti zapečatimo s povedanim.
» … ki ne smejo tekati kričati in brcati
odrasli otroki ponavljajo tisoč let stare mantre
a mi bi radi leteli.« (prav tam).
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
