(lz gostilnice Kantor in župnik.)
Kantor Steklenico, Hana, in predvečerek!
Župnik Dober dan, gospa Kantorjeva!
Hana Gospod župnik, dolgo vas že nismo videli! (Si obriše usta s predpasnikom in poljubi župniku roko; mu pomaga sleči suknjo.)
Župnik (smehljaje). Časi so se spremenili, gospa … prav od srca me veseli, da sem spet prestopil prag te hiše … (Hana odhiti na levo.)
Kantor (je bil odložil suknjo, ponudi župniku stol spredaj na sredi) Izvolite, gospod župnik!
Župnik (séde) Ne veste, kako mi je prijetno, da sva se tako nekako zbližala, in nič ne želim tako prisrčno, kakor da bi bilo to zbližanje kolikor mogoče trajno in tesno.
Kantor Tudi jaz želim to. (Hana prinese steklenico in kozarca ter šunke.)
Hana Ne zamerite, da vam ne morem postreči boljše …
Župnik Preveč ste prijazni, gospa.
Hana Ne recite mi gospa, gospod župnik, saj me poznate, ko sem bila še dekla …
Kantor No, no, že dobro! — (Hana umolkne in odide.)
Kantor Hana je še zmerom dekla, to mi je časih prav sitno.
Župnik Dà … seveda … kdo pa bi si bil mislil, da se boste povzpeli tako visoko …
Kantor No, da!
Župnik Ali s pridnostjo in vztrajnostjo doseže človek mnogo in le pozabiti ne sme, da ni dosegel vsega samó in edino s svojo močjo …
Kantor Jaz nisem tega nikoli pozabil. Rekli ste včeraj, da naj bo vse pozabljeno med nama. Jaz nisem razumel teh besed, gospod župnik. Mislim, da ni bilo med nama ničesar, kar bi bilo treba pozabiti.
Župnik Oprostite, jaz sem le mislil … da ste bili ves čas tako blizu našim nasprotnikom in da …
Kantor Tudi danes sem jim še blizu, kakor pač občuje človek kakor jaz z ljudmi različne sorte. Ali drugače nisem imel opravka nikoli z nasprotniki vere in duhovnikov …
Župnik Zelo me veseli, da ste to tako naravnost povedali … Nasprotniki vere in duhovnikov, dà … Toda ne zamerite, dragi gospod Kantor — slabo je odkrito nasprotstvo, ali tudi mlačnost je slaba. Tako se mi je zdelo, kakor da bi bili kolebali na to in na ono stran in kakor da bi si ne upali na glas povedati: »Tak sem in to mislim!« —
Kantor Dobra je odkritosrčnost, gospod župnik, ali še boljša je previdnost. Kaj sem bil prej in kaj sem imel? Ko bi se bil rinil v sprednjo vrsto, bi me prva sapica odpihnila. Danes je moja vsa Betajnova — pol fare je v moji službi —
Župnik Veliko ste dosegli!
Kantor In zdaj, glejte, sem lahko, kar hočem! — Kaj bi vam bil mogel dati prej? Zdaj dajem lahko z obema rokama …
Župnik O, gospod Kantor!
Kantor In dajal bom! Na vaše zdravje, gospod župnik. (Pijeta.)
Kantor Najpoprej bova govorila zaradi farovža …
Župnik (pazljivo, iztegne roko) Le govorite, gospod Kantor, le govorite …
Kantor Stvar se vleče celih dvanajst let in tista stara koliba stoji še zmerom. Če bi čakali na darove, bi čakali pač, da bi se vam streha podrla nad glavo.
Župnik Res je, gospod Kantor, res je! Fara je uboga in bogatini so brezverci — razen vas, gospod Kantor!
Kantor Zato sem se bil namenil, da Vam sezidam farovž na svoje stroške.
Župnik (prime kozarec, vstane nekoliko) O, gospod Kantor! (Postavi kozarec na mizo, poseže po njegovi roki:) O, katoliški mož! In tisto, kar smo bili nabrali za farovž tako polagoma, po soldih —?
Kantor Dejal sem, da vam sezidam farovž na svoje stroške.
Župnik O, hvala vam, gospod Kantor! — Kako zelo sem se motil nad vami, oprostite mi! In ne veselim se samo zategadelj, gospod Kantor, ker ste ustregli meni in moji fari, temveč veliko bolj še zategadelj, ker ste se postavili tako odločno v vrsto katoliških mož! Pridobili smo celo vojsko, ko smo pridobili tako vplivnega, vztrajnega, značajnega moža … O, gospod Kantor! Zanašajte se na našo hvaležnost, gospod Kantor!
Kantor Jaz se zanašam nanjo.
Župnik (vstane nekoliko, poseže po njegovi roki) O, gospod Kantor, — kar recite!
Kantor Prejšnji teden sem bil v mestu in sem govoril z nekaterimi gospodi zaradi državnozborskih volitev —
Župnik (sloni z rokama na mizi) Dà, dà!
Kantor Nisem jih pridobil vseh. Saj veste — tista neumnost pred šestimi leti …
Župnik Ko ste kandidirali proti nam —
Kantor Kdo? Jaz ne! Kandidiral nisem, — kandidirali so me. So itak vedeli, da propadem, drugače bi si bili izbrali koga drugega, kakšno mlado pisunče, kakšnega advokata. Jaz se nisem brigal za vso reč …
Župnik O, dà, saj verjamem, gospod Kantor!
Kantor No, nekatere sem pridobil, ker sem jim dokazal, da rad podpiram narodove ustanove, ali narodnih ustanov je toliko, gospod župnik!
Župnik O da, gospod Kantor!
Kantor In na poti mi stoji tudi prejšnji poslanec. Saj nič ne rečem — pošten in dober človek je, toda za poslanca —
Župnik (hitro, ga potrka po roki) Ni, ni! Tudi jaz bi rekel …
Kantor Vsa stvar je zdaj odvisna od vas, gospod župnik. Vaša beseda je tehtna, ker imate faro takorekoč v roki: vi duše, jaz telesa. Če namignete vi tja dol: ta človek je znan v teh krajih, priljubljen in tako dalje …
Župnik O, znan, o, priljubljen! …
Kantor Torej?
Župnik O, jaz …! Ampak, gospod Kantor, tisti hlev zraven farovža, ki se že podira —
Kantor Seveda, tudi hlev spada zraven. Rekel sem, da bom dajal z obema rokama.
Župnik (vstane, mu da roko, slovesno) Brez nadaljnjih besed! —
Kantor Hvala, gospod župnik! — Pa nikar ne mislite, da mi je toliko ležeče na poslanstvu; saj imam doma skrbi in dela čez glavo. Toda glejte, gospod župnik, da govorim odkritosrčno:
vse bogastvo, ki sem ga pridobil, in vsa oblast, ki sem jo dosegel, me nič posebno ne veseli. To je navsezadnje tako majhno. V svoji fari sem kralj, ali moje kraljestvo je tako tesno omejeno; onkraj plota ne vedo o meni ničesar.
Župnik O, prosim —
Kantor Rodil sem se v nesrečni hiši. O, — da bi bil začel drugje in drugače svojo pot! Drugo in večje bi bilo moje kraljestvo. Kar sem napravil dobrega v svoji fari, mi samemu preseda; rad bi bil dobrotnik svojega naroda, vsega naroda.
Župnik O blagi mož! Toda verjemite mi, gospod Kantor, najmanjša dobrota, ki ste jo storili — in koliko ste jih storili, — je zapisana —
Kantor No, da — Hana! (Hana pride iz domače sobe.) Še steklenico! (Hana odide.)
Župnik Saj ni treba, gospod Kantor, zaradi mene —
‘Kantor E, vino je dobro!
Krnec (pogleda iz gostilniške sobe, se odkrije)
Kantor Kaj pa je?
Krnec (se smehlja v zadregi)
Jaz bi vas prosil —
Kantor Le malo počakajte! (Hana prinese steklenico.) Daj staremu tam zunaj četrtinko.
Hana Saj je že pil.
Kantor Četrtinko bo še prenesel. (Hana odide.)
Župnik Kako ste blagi! Vsak kozarec vina, ki ga darujete siromaku, vam bo nekdaj stotero povrnjen.
Kantor Vedro za kozarec. (Trčita s kozarcema:) Na vaše zdravje!
Župnik Na vaše, naš poslanec!
Kantor V suknji ga še nimam, poslanstva. — (Vstane.) Jaz ne vem, da je meni vsaka stvar tako strahovito težka, pot do najbližjega cilja tako dolga! Kar se drugim ljudem, ki so slabši in bojazljivejši od mene, kar tako posreči, je zame skoro nedosežno: razmakniti moram prej devetero zidov … Nekaj ostudnega, strašnega je med mano in med zadnjim ciljem … kakor velika senca hodi pred mano. Jaz ne morem svobodno, brezskrbno poseči po stvari, ki bi jo rad; pravijo, da kradem, da sem brutalen … In tako je naposled res treba, da je človek okruten, ko mu je potlej žal; ali česar zlepa ne doseže, to je pač treba, da doseže zgrda. Jaz vem, da nisem bil zmerom blag in oblizan in obziren — ali kakšni so drugi? Kdor kaj pridobi, oškoduje svojega soseda. Na cesti ne leži ne bogastvo, ne oblast, vse to je v suknjah drugih ljudi. Pravijo, da sem bil obogatil na brutalen način, — rad bi vedel, kako bogaté drugi!
Župnik Je že taka božja volja, da so na eni strani premožni, na drugi pa siromašni ljudje! Ničesar vam ne morejo očitati.
Kantor Ničesar ne, da! To je samo odločnost in moč: kdor je močan, hodi navzgor, bojazljivci in slabiči drsajo navzdol. Ničesar mi ne morejo očitati, ali vendar mi očitajo, — to je tista senca, ki hodi pred mano. — Pri tejle priči Vam dam svoje kraljestvo, če mi pokažete človeka, ki bi dejal za mojim hrbtom, da sem pošten, da nisem ne kradel ne ubijal.
Župnik Gospod Kantor! —
Kantor Glejte, spravil sem Vas v zadrego. Ko sem bil v mestu in sem govoril z ljudmi zaradi volitev, ali veste, kako so me gledali? Kakor da bi bil prišel naravnost izpod vislic. Ne vem, če bi mi bil kdo ponudil roko, da bi je ne bil iztegnil sam …
Župnik (obotavljaje, neodločno) Vsak človek ima sovražnikov, vsak človek …
Kantor Povejte mi naravnost: kadar vas poprašajo, ali boste odgovorili z lahko vestjó: »Kantor je poštenjak in nobene pege ni na njegovem življenju?«
‘Župnik (vstane, iztegne roko) Od danes naprej, gospod Kantor, z lahko vestjó.
Kantor (ne prime roke, toči; pomolči nekoliko, potem hladno, s komaj vidnim nasmehom na ustnicah) Hvala! —
Župnik (hitro) Ne … gospod Kantor … ne … nisem mislil tako … Prepričan sem bil zmerom.
Kantor Mislili ste to, kar je v zraku, kar mislijo vsi: da sem si bil prisleparil, skradel svoje bogastvo. To ste mislili.
Župnik O … ne, ne, gospod Kantor … ne, ne! Kako bi mogel potem zahtevati od vas, da bi mi postavili farovž na svoje stroške … in hlev … Da povem po pravici … tudi do mene so že prišle tiste govorice …
Kantor (sede, pazljivo, srepo). Katere?
Župnik Jaz se nisem menil zanje —
Kantor Katere govorice?
Župnik (séda, tišje, obotavljaje) Zaradi Martina Kantorja, vašega bratranca …
Kantor (nestrpno, se skloni naprej) No? Kaj pa je bilo z njim?
Župnik (počasi zamahne) I … no … da ste se polastili njegovega premoženja … da ste oškodovali njegovo hčer …
Kantor In kaj še?
Župnik (začuden) Nič drugega …
Kantor (kakor da bi se oddahnil, mirnejše, skoro veselo) Da sem se polastil njegovega premoženja! Saj se pač spominjate, kakšno je bilo to premoženje … Treba je bilo čisto znova začeti … Opekarnica, pivovarnica in vse skupaj ni bilo takrat pol solda vredno. Naj počiva v miru, — pijanec je bil in le sreča za njegovo hčer, da je umrl … Nič drugega mi ne očitajo, pravite?
Župnik (v zadregi, začuden) O — nič!
Kantor No, na vaše zdravje, gospod župnik. — (Pije.) Da bi le vsak tako kradel, kakor jaz! Pijanec je bil, in ko bi začasa ne bil umrl, bi bila njegova hči danes bosa in naga.
Župnik (se nasloni, z drugim glasom, da bi prekinil razgovor). Pravijo, da mislite v klošter z njo.
Kantor Bolehna je, tišči se v kotu in premišljuje, čisto kakor njen oče. In če jo vidijo tako bledo, suhotno, plašljivo — precej kažejo name, jeroba: »Okradel jo je in zdaj jo sovraži!« Povem vam naravnost, da se je skoro bojim.
Župnik Ljudje so hudobni.
Vir: https://sl.wikisource.org/wiki/Kralj_na_Betajnovi
