Vstali z zemlje smo, kot vstane vihar,
strnili vrste tesneje za udar,
groženj nam tujčevih prav nič ni mar,
nosi na krilih sveta nas požar.
Dom naš razbit je in zemlja steptana,
polja uničena, žetev požgana.
Sreča je strta, svoboda izdana,
žena, družina v tujino izgnana.
Naše ravnine je kri orosila,
naše potoke je kri napojila.
Ogenj in meč nas ne bosta zlomila,
kletev nam srca je ojeklenila.
Dokler poslednji ne izgine sovrag,
znova posvečen domači ni prag;
dokler ni tujec uničen in strt,
iščemo boja, preziramo smrt.
Opomba: »Besedilo neznanega avtorja, ki se je podpisal z začetnicama M. M., je verjetno nastalo 29. 4. 1944. Objavljeno je bilo v Slovenki, glasilu protifašistične ženske zveze za Primorsko, I. II, št. 4, 1944, str. 27. Tipkopis z datumom hrani arhiv IZDG 289 b, v svojo rokopisno pesmarico si je besedilo prepisala Cvetka Koželj.« (Paternu 1987: 141)
