Ozadje
Leta 2004 sva v Londonu pozirala za najin – prvi in zadnji – portret. A usoda je hotela, da sva ga pozabila v hotelski sobi. V enaindvajsetletni dobi sem večkrat pomislila na rosno mladi par brez maturitetnega spričevala in evropskega državljanstva, z drugačno perspektivo in objektivom. Pravzaprav ne vem več, kakšna sta bila, zato je ta pesem predvsem portret nekega minulega časa in njegovega duha.
Portret
Vsa sta iz drugega časa. Vzravnana, pri
miru; on ima v rokah The
Times, ona Shakespeara; protokolarno
molčeča strmita v daljavo; klop je kot
prestol za mladi, nekronani
glavi. Spremlja ju zemljevid mesta, turistični
canon in prenapolnjena vreča s knjižnim
izplenom. Na golo ramo ji pada njegov skodran
pramen, hlačnica pa se dotika krila
s ciklamo. Zdi se, da sta istočasno
budna in speča, da v svojem tihem
polsnu občutita srečo. In vse do danes sedita v londonskem
Sohu … kot na braniku neke
minule epohe.
Foto: Jernej Campelj
