Ronči, večerjat grem. Ti me počakaj v sobi. Tvoj želodec ni še zrel za jed v tem mestu. Pes ga je gledal in molčal. Ni razumel, zakaj ga stalno nagovarja in se mu opravičuje. Zakaj mu ne privošči hrane in zraka.
Večerja ga je pomirila in potešila. Blizu Oberdankovega trga je kuhala prej naključno odkrita gostilna, ki je nudila joto, čeprav je bilo poletje. Privoščil si jo je. Potem golaž in radič s trdim jajcem, zraven kvartin malvazije, o kateri je natakar ponosno trdil, da prihaja iz Istre, nekoč je bila naša, mu je zaupno namignil, čista je kot solza, malvazija, namreč. Tudi Istra je bila čista, dokler je niso zasedli barbari, slavi. Leopoldu je bilo vseeno, od kod prihaja vino, Istra mu ni vzbujala pretiranega navdušenja, tudi radovednosti ne. Sam je imel raje piemontska vina, arneis ali barbero, še raje dolcetto, medtem ko barola ni maral, čeprav so ga krstili za svetovnega kralja rdečih. Natakar ga je motril in ugibal, če lahko nadaljuje s svojo razlago zgodovine istrskega polotoka, od koder so komunisti izgnali Italijane, to je nameraval povedati Leopoldu, a je raje molčal, ker ni vedel, kako bi gost reagiral. Goste je treba pustiti pri miru in ne jih nadlegovati z osebnimi pogledi na nekdanje in sedanje dogodke. Politiki se mora gostinec izogibati kot hudič žegnani vodi.
Pozdravljena, zbral sem veliko poguma in ti spet pišem. Hvala, da si mi vrnila pozdrav, mi odzdravila. Ne vem, kdo si, kje si, kaj si, upam, da te bom spoznal in da bova nadaljevala z dopisovanjem. Živim v velikem mestu, baje je prestolnica svetovne mode. Glede na cene oblačil je to brez dvoma res. A niso le oblačila draga, vse je drago, od hrane do javnega prevoza. Shajati je za prebivalstvo prava umetnost preživetja. Ne vem, kaj iščejo tu Japonci, Španci in Rusi. Rusov sicer ni več, po začetku vojne so izginili, je pa tudi veliko Ukrajincev z velikimi dragimi avtomobili in zlatimi zapestnicami. Tudi to je skrivnost našega časa: fronta tam, oni tu. Lepo pozdravljena. Komaj čakam na tvoj odgovor. Ime mi je Leopold.
Po nekaj minutah: Pozdravljen, Leopold. Ime mi je Irma. Tista s češnjo. Živim ob morju. Se še slišiva. Zagotovo. Bodi lepo!
Nasmehnil se je. Na pamet je znal vsebino vseh prvih stavkov vsakega stika, vse dopise je potem natisnil, jih večkrat prebiral. Shranil jih je v belo mapo z rdečim srcem na ovitku. Besede in črke drugače dišijo na papirju kot v računalniku. Toplejše so, nežne. Da, res je, res, se je prepričeval in z vilico nabodel govejo kocko v gosti temnordeči omaki ter jo mečkal z zobmi. Poln pričakovanja jutrišnjega dne je srknil požirek malvazije. Da bi spodbudil prebavne procese, je naročil šilce belega žganja, tistega, veste, vam bo natočil, ki ga ne ponujamo vsakomur, mu je konspirativno prišepnil natakar. Iz Istre prihaja. Erba luigia.
Najavil sem ji svoj prihod. Nisva sicer dorekla, kje naj bi se srečala in kdaj, najbrž pri njej doma, ali v okolici njenega doma, mislim, da bom našel kraj, kjer živi, saj mi ga je živo opisala. Blizu je lepa kavarna s slaščičarno. Tudi prenosni tablični računalnik imam, lahko ji vsak hip pišem, vprašam, da znova natančno določiva smer in točko. Google maps je tudi pri roki. Uživaj, Leopold, uživaj, tvoje življenje se vrača iz noči v svetlejše odtenke. Poglej, koliko ljudi je v tej gostilni, čeprav je ponedeljek in iz kuhinje diši po pogretem olju in cvrtju. Žganje mu je dobro delo. Naročil je še eno. Ob mizah se je mrežila govorica podobna beneški. Ali ni erba trava? Pijem travo?
Nekaj dni pred Nevijinim odhodom sta šla na izlet v Benetke. Ni dolgo od tega. Štiri leta. Koliko vode je v mestu na slavonskih in kraških kolih in koliko različnih obrazov. Mesto na slovanskem klenem lesu, zapičenim v morju! Mesto nekdanje veličine, gospodar dela Dalmacije in Kvarnera, mesto, katerega narečje še danes govorijo na hrvaških otokih. Z vsega sveta prihajajo ljudje in prodajalci kičastih gondol na mostu čez Canal Grande obvladajo vse svetovne jezike in še katerega več. Obiskala sta tudi v znameniti lokal, kjer je Hemingway neutrudno srkal bellini in razmišljal o novih romanih. Golobom na bližnjem trgu svetega Marka sta natrosila drobtin. Čudovito sta se imela. Benetke so mesto zaljubljencev in ljubezni, očitnih in skritih, ljubimcev in ljubimk, Casanova docet. Bil je eden tistih dnevov, ko pozabiš na vse, na bolezen, diagnozo, Damoklejev meč usode. Pozabiš na bolnišnico, ven in noter iz oddelka na oddelek, hormonsko in kemio terapijo, odvzeme krvi, analize, poskakujoče vrednosti, upanje in obup. Nevia je že trideset let gostila v svojem telesu raka, mu kljubovala, se z njim vojskovala. V zadnjih mesecih jo je močneje ugriznil. Od operacije dalje, ko so ji postrgali levo dojko, je bila pod stalnim nadzorom, prestajala cikluse zdravljenja on off, tudi radioterapijo, vseskozi se je hranila s tabletami. Breme je bilo večkrat neznosno, zavedala se je, da ji življenje visi na nitki, nitka pa se že trideset let ni pretrgala. Rak je teža, ki ti načne dušo, srce in možgane, telo je le orodje v njegovih hotenjih. Ko ne bi imela zraven Leopolda, bi jo že zdavnaj izsušil, Leopold je vsaj navidezno, na pogled, z nasmehom na ustnicah prenašal njene solze in krike, njene molke, osamitve in živčne zlome. Njene vesele trenutke, njeno lahkotnost in nezlomljivo voljo živeti. Veliko je zadrževal v sebi. Tudi dvome. In ko se je sprehajal po njunem mestu tam gor na severu in spomladi opazoval dekleta v prozornih bluzah in kratkih krilih, je bila njegova predanost na težki preizkušnji. Takrat ni vedel, zakaj vztraja ob njej. In tudi živci so bili večkrat zrahljani. Ko mu je potrpljenje popustilo, bi jo najraje zmečkal, sesekal na drobne koščke, odpihnil daleč stran, da je ne bi videl nikoli več, a se je zadržal, vedel je, da žena trpi neznosne notranje muke in on ji je edina opora, edina vez s svetom in z življenjem. Je ljubezen res tako vsemogočna? Nevia je čutila Leopoldovo ljubezen. Ta ji je dajala moč. Poučevala je rosa rosae, cum grano salis in podobno, se z dijaki navduševala ob Homerju in Aristotelu, Plautu in Petroniju. Vsi sodobni, vsi današnji. Vsi nesmrtni. Je nesmrtnost sploh možna? Je izpad las znak nesmrtnosti ali minevanja? Je imela Nefretetis lase ali lasuljo? Se je Dido res kopala v mleku kot Kleopatra? Hodila sta po Benetkah z roko v roki. Njune poti so bile kratke, Nevia se je hitro upehala, morala je počivati in takrat so na pomoč priskočile znamenite beneške kavarne. Nasmehnil se je. Spomin na več kot trideset let sobivanja ga je pomirjal. Je možno ljubiti toliko časa? Ni ljubezen tudi galerija izgubljenih priložnosti? Erotičnih pustolovščin? Kaj vem. Gotovo je bila v zvezi z Nevio na delu ljubezen, najbrž pomešana tudi s pieteto. Trpečega in umirajočega človeka ni mogoče pustiti na cedilu. Pa saj ni umirala, Nevia, življenje je zajemala z obema rokama in čeprav utrujena, shujšana in pod nepremično okamenelim velikim vprašajem, uživala vsak hip. Veš, Leopold, bolezen je tudi možnost. Je odgovornost. Zaveš se dragocenosti rojstva in bivanja na tem svetu. Zaveš se lepote, ki jo dajejo in nudijo drobci dnevov in noči. V vsakem zrnu je nekaj lepega. Škoda, da se mnogi ne zavedajo neprecenljivosti življenja in sprožajo vojne, so nasilni, kruti. Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe. Tako mu je govorila. Njene besede so bile zanj živa resnica. Ljubil jo je. Ali je po taki ljubezni možna nova?
Ronči, spat bova šla. Ugasnil je luč. Jutri bo z vzhoda na njegovo srce potrkal nov dan.
Roman je izšel leta 2025 pri založbi Pivec.
