Sharon Dodua Otoo: Adina soba
Prevedla Sara Virk. Ljubljana: Beletrina, 2025. (Knjižna zbirka Beletrina. Literature sveta)
Pisateljica, publicistka, urednica, aktivistka, migrantka, mati, kot se Sharon Dodua Otoo (1972), Britanka ganskega porekla označuje, je s svojima marčevskima nastopoma v Slovenskem ljudskem gledališču Celje in dan kasneje v Klubu Cankarjevega doma otvorila letošnji, dvaindvajseti Festival literature sveta Fabula.
Romaneskni prvenec iz leta 2021 Adina soba ima svoje zametke v avtoričini kratki zgodbi Herr Gröttrup setzte sich hin (Gospod Gröttrup je sédel, prev. J.L.) iz leta 2016, ki problematizira transgeneracijski vpliv travmatičnih dogodkov in za katero je Otto prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Tematiko feminizma, etničnih in kulturnih vprašanj, ki jih razčlenjuje v svojem publicističnem in novinarskem delu, je na tematsko večplasten, odprt in naratološko specifičen način izpisala v romanu, ki z izvirnim naslovom Adas Raum sugerira širši idejno-tematski prostor od prevodne, feministično naravnane Adine sobe. Gre za idejo širšega (zgodovinskega in geografskega) prostora sprejetosti, varnosti, razumljenosti, pa tudi mobilnosti.
V romanu pisateljice, ki od leta 2006 živi s štirimi otroki v Berlinu, se v gostem ritmu prepletajo štiri zgodbe v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih, katerih vsakokratna osrednja protagonistka je Ada. Pripoved uvede dogodek ob smrti že drugega novorojenčka in Adinega poskusa žalovanja, ki leta 1459 v ganskem tradicionalnem okolju tik pred prihodom portugalskih kolonizatorjev ni mogoč in kljub širši ženski prisotnosti pušča nesojeno mater sámo v njeni fizični in čustveni bolečini. Sledi ji zgodba angleške pisateljice, matematičarke in predhodnice računalniškega programiranja Ade Lovelace leta 1848, njenega razmerja s Charlesom Dickensom in protislovij viktorijanske Anglije, ki temelji na resnični zgodovinski osebnosti, edinem zakonitem otroku pesnika in politika lorda Byrona, hčerki Augusti Adi King, po poroki grofici Lovelace. Zadnji stavek njene uvodne zgodbe se izteče v prvi stavek pekla, ki ga leta 1945 v nacističnem taborišču Mittelbau-Dora blizu Nordhausna v Nemčiji, zadnjem večjem taborišču Tretjega rajha, tik preden so vanj vkorakale ameriške čete in ga osvobodile, preživlja Ada, razen na taborišče prisiljena tudi na prostitucijo v njem.
Trem okoljem, vselej postavljenih v marec, mesec pomladnega prebujenja, razcveta, plodnosti in lepote, ki s poudarjenim nasprotjem dogajanja podčrtujejo tragično usodo protagonistk, hkrati pa subtilno nakazujejo tudi avtoričin svetlejši vidik, je dodana v leto 2019 postavljena zgodba mlade temnopolte Britanke, ki se, samska in noseča, preseli v Berlin, kjer se sooča z eksistencialno krizo in družbenimi predsodki. Dejstvo, da se roman zaključi v kratek epilog, v katerem se mlada mama razveseli rojstva otroka, ki za razliko od fantka ob začetku romana preživi, podčrtuje moto celotnega dogajanja romana. Četudi so protagonistke prepuščene na nemilost kolonizatorjev, nacistov ali migrantom nenaklonjenemu okolju, avtorice ne zanima dualnost rabelj-žrtev, ampak v Adah kot ne zgolj simbolu žensk, pač pa vseh zatiranih, utišanih in marginaliziranih glasov v zgodovini, poudarja njihovo pokončno, individualno držo, ki jo vzdržujejo kljub izpostavljanju nemogočim razmeram. V tem smislu je najreprezentativnejša Ada v nemškem koncentracijskem taborišču, ki je ob nacističnemu razčlovečenju podvržena tudi seksualnemu nasilju, ob katerem je s pomočjo domišljije razvila samoohranitveni način »izstopa« iz lastnega telesa in nekakšne kritične distance do dogajanja, ki je kljub težko razumljivi sposobnosti izpisana na bralcu prepričljiv način.
Ob štirih Adah v romanu predstavlja enakovredni narativni glas tudi pet predmetov oz. prostorov, od katerih štirje prihajajo iz vsakokratnega okolja, peti, zapestnica z biseri, pa je prisoten v vsakem od njih. Afriška metla, angleška kljuka na vratih, soba nacističnega taborišča za opravljanje skozi zgodovinski spomin pozabljene specifične dolžnosti taboriščnic in potni list noseče Londončanke s prvoosebnimi glasovi delujejo kot nenehna, četudi spregledana prisotnost zgodovinskega spomina, kot nema, a hkrati še kako glasna priča zgodovine. Njihova »enakovredna« prisotnost ter ciklična struktura časa, ki jo vzpostavlja gost preplet štirih okolij in zgodb, razprostirajoč se čez več kot pol tisočletja, nekatere kritike nagovarja k magičnorealističnim prijemom avtoričine pisave, ki resonirajo s tradicijo afrofuturizma.
Medtem ko prisotnost afriških kulturnih tradicij, med katere sodi ciklično pojmovanje časa, zgodovine, ki ne potuje linearno, ampak se ciklično ponavlja, in elementi fantastike v Adini sobi potrjujejo afrofuturističen diskurz, je o magičnem realizmu v tem delu težko govoriti. Preprosto povedano zato, ker so elementi, ki naj bi veljali kot magičnorealistični, premalo ontološko vraščeni v samo dogajanje, ampak delujejo ločeno, kot samostojni, četudi znotraj fiktivnega sveta »neproblematični« glasovi, zaradi česar delujejo bolj kot elementi fantastičnega.
Če za natančnejšo ponazoritev gornje navedbe sledimo formalnim kriterijem magičnega realizma Beatrice Amaryll Chanady – ki magični realizem podobno kot fantastiko ne pojmuje kot zgodovinsko določljivo literarno smer, temveč kot način pisanja – ki jih je vzpostavila na osnovi vzporejanja oz. odmika od teorije fantastičnega, kot jo je v Uvodu v fantastično književnost razdelal Tzvetan Todorov, je treba omeniti njene tri vidike. Prisotnost naravnega in nadnaravnega, ki ga v Adini sobi reprezentirajo oživljeni predmeti in prostor, ni integrirano znotraj zaznavnih norm pripovedovalca in oseb fiktivnega sveta, kot je na primer značilno za pripovedni svet Márquezovega Maconda. Ti predmeti in soba kljub neposredni povezanosti s protagonistkami živijo kot »subjekti« zase, ki dodatno plastijo pripoved, niso pa zraščeni z glasovi protagonistk, ampak so od njih ločeni. Zato ostaja antinomija naravnega in nadnaravnega tudi na ravni tekstne reprezentacije, saj bralec, izobražen v skladu s konvencionalnimi normami razuma in logike, ki na semantični ravni prepozna dva nasprotujoča si logična koda, ohranja dualnost racionalnega in iracionalnega v fiktivnem svetu, pri čemer slednjemu ne odvzema vloge, ki mu jo pridaja avtorica. Zato avtorski molk izhaja iz premise, značilne za fantastičnost, da mora nadnaravno ostati skrivnost, s čimer se ohranja tudi omenjena antinomija med naravnim in nadnaravnim.
Vendar za literarno vrednost romana Adina soba niti ni pomembno, čému se pripisuje avtoričina narativna struktura. Pomembno je njeno idejno-tematsko sporočilo o zgodovini oziroma nasilju, ki se ponavlja, razpršenem času oziroma prepletu preteklosti in sedanjosti, (ne)vidni povezanosti ljudi med seboj, medgeneracijskem in medprostorskem prenosu travm in še čem. Vse to razen večplastne, nepredvidljive, na trenutke bizarne in izvirno oblikovane pripovedi, ki potuje od predkolonialne Afrike, viktorijanske Anglije, nacistične Nemčije do sodobne Evrope, simbolno uteleša tudi zapestnica z biseri, ki se pojavlja, izgublja in ohranja skozi vse čase in vse prostore pripovedi in ki razen evociranja restitucije ponazarja življenje, ki se tragičnim usodam navkljub ohranja iz roda v rod.
