Maja Gračner ni zgolj pisateljica. Je pripovedovalka sveta. Ženska, ki zna tišino narave prevesti v zgodbo, utrip otroškega srca ujeti v pesem in znanstveno resnico položiti v nežne roke domišljije.
Njena pot se je začela na Planini pri Sevnici, sredi travnikov, kjer se je otroški svet širil z vsakim polžem, vsako kapljico rose, vsakim listom, ki je tiho padal z drevesa. Tam, med visoko travo in šelestenjem vetra, je spoznala, da ima narava glas. In da ga želi poslušati. Pozneje ga je raziskovala z mikroskopom, beležko in znanstveno natančnostjo, saj jo je radovednost znanstvenice vodila do doktorata iz biologije. A v njej je zorelo še nekaj drugega – potreba po pripovedovanju. Po tem, da znanje ne ostane le v laboratorijih in skriptih, temveč da dobi krila, barve, rime.
Zato ni presenetljivo, da so iz njenega življenja pognale otroške knjige – slikanice, kjer se znanost in domišljijaobjameta. V središču njenih pripovedi je kužek Madu, čisto pravi pasji sopotnik, s katerim je Maja že vrsto let neločljivo povezana. Ob njem pa je še Ota, deklica, ki ima srce radovedno kot sončnica in razum oster kot jasen zimski zrak. Skupaj odkrivata svet: naj bo to podzemna jama, onesnaženo morje, bolšje gledališče ali skrivnostni svet mikroorganizmov. Vsaka pustolovščina je nežna, a pogumna popotnica v svet znanja – brez podcenjevanja otrok, brez zapovedi. Le z odprtim srcem in iskrivimi vprašanji.
Serija slikanic bralce popelje tja, kjer otroška radovednost sreča znanost – in skupaj odkrivata svet. V knjigi Madu in njegovi prijatelji pomagajo rešiti morje se Madu skupaj z morskimi prebivalci bori proti plastiki in uči, zakaj morje ne potrebuje slamic, ampak spoštovanje. V zgodbi Madu in bolšja družina se poda na razburljivo pot, ki pokaže, da so tudi najmanjši svetovi lahko zanimivi – če jih znaš prav opazovati. Madu spozna koronavirus pa nežno, a jasno razlaga, zakaj si je v času pandemije ves svet umival roke in zakaj so virusi precej bolj zapleteni kot zlikovci iz risank. V najnovejši zgodbi, Madu obišče jamo, pa se Madu spusti pod zemljo, med kapnike in drobcena bitja brez oči, kjer spozna krhko ravnovesje podzemnega sveta. Vsaka slikanica je preplet znanja, igre, čustev in pesmic, ki mlade bralce spodbudijo, da razmišljajo – in predvsem: sprašujejo.
Maja piše tako, da otroci ne čutijo, da se učijo – a se učijo. In to z veseljem. Njene zgodbe tečejo kot potoček: naravno, lahkotno, s presenečenji za vsakim ovinkom. Tu in tam jih spremlja pesem, ob kateri lahko zapoješ ali jo uporabiš pripouku biologije, glasbe ali čuječnosti. Kajti Maja ne vidi znanja kot škatlo, zamejeno s stranicami in dokončno, temveč kot prostran, neskončen travnik, kjer se čuječnost, umetnost, znanost in igra prepletajo kot cvetlice v naravni simfoniji.
In tudi ko zapremo platnice, njene zgodbe še živijo. Oživijo na šolskih odrih, na glasbenih nastopih, v zvočnih knjigah, in v obliki igrivih in poučnih izdelkov. Ne čudi, da so jih za didaktične pripomočke uporabili tudi v osnovnošolskem in srednješolskem programu.
Za njo je pestra življenjska pot: iz Slovenije jo je odneslo v Čile, kjer je poleg raziskovanja narave končala še gledališki program in se učila španskega jezika skozi igro in improvizacijo. Tam je nastala in bila izdana prva knjiga o Maduju. Potem pa, kot to pri pravih zgodbah gre, se je v njej nekaj premaknilo. S svojimi knjigami se je vrnila k slovenskemu knjižnemu trgu, k otrokom v domovini, čeprav je njeno telo živelo na drugem koncu sveta.
Danes živi v ZDA, piše knjige za otroke, ki jih obogati tudi s pesmimi in se posveča prostovoljnemu delu. Njen glas najdemo celo v dokumentarnem filmu Her Shark Story, kjer je skupaj z možem – skladateljem – podprla naravovarstveno zgodbo o morskih velikanih. Vedno tam, kjer se stikata umetnost in narava. Kjer srce zasliši, kar uho pogosto presliši.
V njeni notranjosti pa je še vedno tista deklica, ki v visoki travi grizlja kislico in se čudi, kako lepo je življenje. Morda jo zato otroci tako radi berejo. Ker njene knjige niso narejene – so doživete. Ker znanje ni le naučeno – je predano. In ker pesmi niso le lepe – so resnične.
Dr. Maja Gračner nas uči, da lepota sveta ni samoumevna. In da si vsaka zgodba zasluži, da jo kdo sliši. Tudi tista o čebelah, metuljih in hotelu za žuželke, ki že nastaja.
