Sedel sem v parku v bližini svojega stanovanja.
Prišla je ženska z zelo majhnim otrokom.
Igrali sta se.
Smejali sta se.
Ne spomnim se, kako sva se začela pogovarjati,
a sva se!
»Iz Ukrajine sem,« je rekla,
»in ime mi je Saša.
Živim blizu tebe …«
»Jaz pa sem iz Iraka.«
Njena država je sodelovala pri invaziji na Irak,
ki jo je vodila Amerika.
A kakšna je krivda Saše in njenega otroka?
In kakšna je krivda Sameerja?
In morda zato, da bi se ne pogovarjala več o krivdi in begu,
je rekla: »Ali praznuješ veliko noč?«
Rekel sem:
»Kako naj karkoli praznujem,
ko pa sem sam?!«
In rekla je, nekolikanj otožno, a z nasmeškom:
»Oba sva begunca!«
Morda je, da bi razblinila in izničila mojo samoto, hotela reči:
»Tudi jaz ne praznujem, ker sem sama z otrokom.
Skoraj vsak dan pridem sem.
Srečujva se!«
