Katarina Keček: OKUPATORJEVA HČI, samozaložba, 2024
Katarina Keček, novinarka, publicistka in zadnje čase tudi TV voditeljica, je svojo pisateljsko pot začela z romanom Umetnost zavijanja z očmi, ki ji je pred tremi leti prinesel nagrado JSKD za najboljše prozno delo, izdano v samozaložbi. Tudi pričujoči roman je izšel lansko leto v samozaložbi, saj gre avtorici več kot očitno od rok tako urejanje besedil kot tudi marketing in distribucija, s katero ima marsikatera založba številne probleme. Tako smo lahko pisateljico nekaj časa spremljali na velikih jumbo plakatih po Ljubljani, na katerih je držala roman, oblečena v slovensko narodno nošo, v isti “opremi” pa je tudi tržila svoj roman na lanskem knjižnem sejmu, ki je potekal na Gospodarskem razstavišču. Za razliko od svojega romanesknega prvenca, v katerem spremljamo pot gospodinje, matere in uslužbenke v banki, ki je zaradi družbenih omejitev prisiljena razviti svoj “razuzdani” alter ego, nosi pričujoči roman precej bolj izraženo avtobiografsko noto, saj v njem Kečkova izpričuje obdobje od leta 1991 pa tja nekje do 1997, ko se je skupaj še z 25.671 ostalimi izbrisanimi znašla na drugi strani zakona. Rojena v družini srbskega oz. jugoslovanskega oficirja in medicinske sestre, se je z osamosvojitvijo Slovenije in vdorom JLA na njeno ozemlje, skupaj s staršema in mlajšim bratom praktično čez noč znašla v birokratski praznini, proglašena za okupatorjevo hči in sovražnico slovenskega ljudstva.
Roman Okupatorjeva hči je zasnovan kronološko – začne se v drugi polovici junija 1991, ko avtorica pri 17. letih opravlja šoferski izpit, medtem ko se v zraku čuti, da se pripravlja nekaj usodnega. Tako svojo prvo samostojno vožnjo že opravi mimo barikad, ki jih slovenska teritorialna vojska pripravi, da bi omejila vdor vojske jugoslovanske ljudske armade. Po očetovih navodilih pospremi brata z vlakom v južno Srbijo k babici in dedku, nato pa se vrne v Slovenijo, kjer se njena agonija v resnici šele začne. V februarju 1992 ji uradnica na upravni enoti osebno izkaznico razreže in jo z gnevom napoti “tja, od koder je prišla”, ne da bi ji razložila nov zakon, ki je stopil v veljavo in več kot 25.000 državljanov prikrajšal za številne človekove pravice, medtem ko ob vstopu v družinsko stanovanje v Mariboru doživi še večji šok, saj ji vrata pred nosom odpre in dokončno zapre vojak slovenske teritorialne vojske, ki se sklicuje na upravičeno prevzetje “okupatorjevega” stanovanja. Med 1992 in 1994 tako hodi od enega študentskega servisa do drugega, od enega študentskega bloka do naslednjega, da bi našla prenočišče za kak dan ali dva ter s priložnostnim delom privarčevala za najem sobe. Čeprav ji brez ustreznih dokumentov uspe opravljati delo natakarice, slikarskega modela, varuške v vrtcu, novinarke na POP TV in nekakšne stevardese na avtobusu, ki vozi srbske izseljence in njihove sorodnike do Madžarske, ima dostikrat (zlasti v gostinstvu) probleme z neizplačili, še večji izziv pa je najti prenočišče za dlje kot mesec ali dva. Tako ji edino varno mesto nekaj časa predstavlja le kavč v prostorih društva afriških študentov, ki se nahaja v enem izmed blokov študentskega naselja v Rožni dolini: “Lahko bi jim kar po resnici povedala, da nimam kje prati perila, ker nimam doma. Ker nimam staršev. Ker nimam denarja. Nič od tega pa nimam iz preprostega razloga, ker ne obstajam. Ni me. Sem, pa spet nisem. Obstajam, pa spet ne obstajam.”
Med iskanjem najemniške sobe ji preglavice povzročajo predsodki ljudi, ki odložijo telefonsko slušalko, ko izvejo njen priimek ali pa jo celo naknadno izvržejo iz že najete sobe: “Skrbno skrivam svoje ozadje, že moj priimek Stojanović pri marsikaterem politiku dvigne obrv. Po telefonu ob iskanju sobe svoj priimek ponavadi kar zamomljam, da potencialni sobodajalci niso pozorni nanj. Če ga povem razločno, mi večina klicanih kar odloži slušalko. Eden od stanodajalcev me vrže iz sobe, ko izve, kako se pišem.” Ko jo v klubu K4 nek večer popišejo policisti, ki ugotovijo, da nima nobenega veljavnega osebnega dokumenta, jo skupaj z ostalimi prebežniki pošljejo čez južno državno mejo, kjer z ilegalnimi migranti išče načine za prebeg čez gozd nazaj v Slovenijo. Nad avtorico visi možnost nenehnega soočanja s smrtjo, ki se zaradi birokratskega izbrisa zdi toliko bolj verjetna, saj je njena eksistenca praktično izbrisana iz vseh seznamov – ker ni več državljanka Slovenije, ne more priti niti do redne zaposlitve niti do socialne podpore; počuti se kot slon v trgovini s porcelanom: “Nočem umreti na ulici kot navadna klošarka. Kaj bo država z mojim truplom, če ne obstajam? Če nimam imena? Kam me bodo zagrebli? Bolje, da ne razmišljam o tem. Morda bi me znova deportirali na Hrvaško, kdo ve. Nočem iti, da bi moje truplo čez nekaj mesecev odkrili v kleti študentskega bloka samo zato, ker bi študentom nad mano nekaj smrdelo. Zato Hotel Slon. In ker sem tudi sama slon. Slon v trgovini s porcelanom. In trgovini je ime Slovenija.”
Čeprav lahko rečemo, da Kečkova v svojem romanu uporablja preprost in nekoliko formalen novinarski jezik, ga na eni strani obogati z zgodovinskimi vložki (med poslušanjem poročil na televiziji ali radiu deli z bralci novice glede prodiranja jugoslovanske vojske na območje Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, poroča o smrti zvezdnikov, novicah iz področja športa in kulture itd.), na drugi strani pa v jezik vnaša nadvse duhovite elemente, ki smo jih vajeni že iz njenega romana Umetnost zavijanja z očmi, ko je s številnimi drobnimi prigodami in detalji nasmejala marsikatero bralko in bralca. Kljub tragičnemu ozadju njene zgodbe, ki gladko teče od začetka do konca in je podkrepljena s precej izčrpnimi poročili o odzivih na njeno situacijo s strani policije, sokrajanov, sovrstnikov in najrazličnejših uradnikov, se v knjigi znajdejo tudi duhoviti utrinki, ki bodisi v obliki dialogov bodisi monologov prevevajo knjigo. Eden izmed takšnih odlomkov je npr. odlomek, v katerem avtorica prvič v življenju speče pečenko in jo prinese očetu, ki se takrat kot oficir JLA znajde v ptujski vojašnici, obkrožen s slovensko teritorialno vojsko, ona pa ga prepričuje, da se preda in skupaj z njo odide iz “okupirane” vojašnice: “Pa ja nisam znao, da je moja kčer naučila, da kuva.” Nasmejim se njegovi otroški lakoti in vprašam, kdaj je nazadnje jedel. “Ma, nije važno,” zamahne z bedrom. “Nismo kuvali celu nedelju, isključili su nam struju. Imamo neke generatore ali nisu dovoljni za sve. Dobro je, što su nam Slovenci barem vodu ostavili na ovoj vručini. Ako nam i to izključe, ugušićemo se kao miševi u pustinji.” Spet se smeje, njegov smeh je kisel in prisiljen. S strahom vprašam: “Tata, kako če se ovo završiti?” Povem mu, da se me v bloku izogibajo in da niso pustili, da greva tudi midva z bratom v zaklonišče. Oče popeni, iz oči mu seva jeza: “Banda jedna, jebem jim mater slovenačku, na decu su se okomili, da jih nije sramota!! Jebaču jim vse po spisku, kad se ovo završi…” “Nehaj, oči,” ga mirim. “Zdaj to ni pomembno. A ti ne bi šel ven z mano? Pred kasarno je polno teritorialcev, a se ne bi predali?” “Pa da li si ti normalna?” oče zgroženo vpraša. “Da se predam? Bez ijednog pucnja? Pa šta je tebi, sine, pobogu? Celi se život spremam za ratno vreme, a sad treba, da se predam, ko jedna obična pićka. Pa i da hoču, ne mogu, hčeri moja. Ja sam komandant kasarne, shvataš li to? Kapetan broda, a oni se nikad ne predaju! Nikad! Jel ti jasno?!” “Dobro, dobro,” rečem pomirjujoče: “šta se odmah uzbuđuješ.” Katarina Keček nam tako iz prve roke opiše pomembno poglavje zgodovine in razmišljanje ljudi, ki so se takrat nahajali v enem in drugem taboru. Brez moraliziranja, obsojanja, pridiganja ali zagovarjanja bodisi ene bodisi druge strani, nam na objektiven način razgrne kočljivo poglavje slovenske zgodovine, čeprav je vanj kot hči pomembnega oficirja JLA neposredno vpletena. Hkrati gre za pomembno osebno izpoved izbrisane državljanke, ki so ji bile na prehodu iz otroštva v odraslo dobo kršene osnovne človekove pravice in ki je zgolj zaradi srečnega spleta okoliščin preživela to nadvse zahtevno obdobje svojega življenja. Marsikateri starejši in bolehen pripadnik izbrisanih je vmes izgubil voljo do življenja in do boja znotraj absurdne birokracije, ki je poskrbela za razvoj svojevrstnega kastnega sistema, znotraj katerega so se prav izbrisani znašli na dnu prehranjevalne verige.
Roman Okupatorjeva hči je izšel lansko leto, ko sta pri različnih založbah izšli še drugi dve knjigi o tej temi – kratke zgodbe Tine Perić z naslovom Ćrtice, v katerih avtorica spregovori o odraščanju znotraj družine, ki se spopada s svojim statusom izbrisanih, in zbirka izpovedi izbrisanih Tega se ne da izbrisati, ki je pod taktirko pisatelja Andraža Rožmana ugledala luč sveta po številnih letih beleženja usod izbrisanih ljudi, ki so dandanes večinoma že pokojni. Kljub temu, da je država Slovenija zaradi zapovedi evropske komisije nazadnje le pohitela z izplačilom odškodnin, se izbrisani prebivalci strinjajo, da so le-te prenizke in da ne odtehtajo vseh muk, ki so jih v letih izbrisa pretrpeli. Poleg tega se večina med njimi bori s posttravmatsko stresno motnjo, ki je dostikrat vseživljenjskega značaja. Katarina Keček si je kasneje s pomočjo prepoznavnega politika vendarle uredila državljanstvo, odprla bančni račun, najela stanovanje, se poročila z moškim, katerega priimek ni bil na -ić, rodila otroke in nadaljevala z življenjem, čeprav ji le-to zaradi težke bolezni ni prizanašalo. A priznati moramo, da je borka, ki je vzpodbudila mnogo ljudi, da spregovorijo o izbrisu, medtem ko je sama dodala večje “kamenčke” k mozaiku tega obdobja slovenske zgodovine. Tone Partljič na koncu spremne besede pomenljivo zapiše: “Bolj kot Obtožujem, čutim, da jo Občudujem. Katarzičen je boj človeka za biti in ne biti in za ohranitev dostojanstva in domovino, kadar je na dnu.” Katarina Keček je ena od tistih pisateljic, ki nam ostanejo v živem spominu – tako zaradi realističnega sloga pisanja kot zaradi njene neomajnosti, trdoživosti in radodarnosti predajati znanje in izkušnje naslednjim generacijam.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
