Žejna
Iz torbe si mi ponudil stekleničko
s tekočino prijetne barve.
Spet se je prižgala luč
v mojem spominu.
Z neba je začel pršeti
rahel dež prizorov,
ki so se z vso natančnostjo
zlagali vame.
Pospravila jih bom,
vgnetla v meso,
zarezala v kosti,
v glavno žilo vbrizgala
in v črevo
in kadar bom žejna,
čarovnik s torbo,
bom čakala
na luč v steklenički,
da se napijem
rahlega dežja spominov.
Reka
se posmehuje.
Ali ne slišiš,
kako s kamni šušlja,
z vejevjem šepeta,
obrača glen po robovih?
Kot cepetanje ptice,
ko je daleč v hosti
in midva globoko v sebi,
blizu je,
glasna je,
reka.
Njena prisotnost
je nuja,
potešitev,
izpolnitev,
da tečeva v ritmu,
zunaj struge,
z močjo izvira,
reka reka reka!
Posmehuje se,
ko se zbližuje
z božjimi sli
in vilinci
v naročju.
Kako voda
ljubi in sovraži vse,
česar se dotakne.
V šumečem
plašču gozda
tečeva pod oboki
prša.
Odsev
Morje cvrči,
škržat buči,
borovci pa valovijo
v odsevu stropa.
To je opoldne,
ko si sonce visoko pripeto
zatiska oči
pred goloto človeštva,
ko sol riše v kamen
in grize kožo.
Ko sva želvi
in o tem nič ne veva.
Vetrnice plešejo
v valujočih kanalih
in pijejo zlate odseve
na oklepih rdečih pajkov.
Večer je rezerviran
za grlice in galebe,
za velike peruti,
velika jadra,
za velike plavalce
v podvodnih globelih.
Z jato želv
o tem nič ne vemo.
Nekdo vliva noč na najin oklep,
plavuti pa kot avtomat
potiskajo naprej.
Na potovanju
je vedno kje
luč,
odsev
na stropu.
Sinjina
Tvoja silhueta me vznemirja.
S priprtimi vekami zrem
v črte na perutih,
ki trepetajo v neenakomernem ritmu,
se podaljšujejo mimo
in končujejo nekje
kot temni klici v sinjini.
Dan za dnem vadim misel,
kako ob večerih posedaš
na klopi pred hišo
in se pustiš nagovarjati
srebrnini,
ko lega na dvorišče.
Kako segaš po cvetu,
spečem v koritu,
ga dramiš z dotikom,
naj ne zapira svoje duše
pred temo.
V jutranji zarji te nosim,
silhueta peruti,
ko proti sredici dolgega loka
odhaja luna
in prihaja sonce.
Gledam te, kako hočeš uteči
prebujanju sanj.
Dvigujem te
proti sebi v sebi,
da te pogoltnem
v najtesnejšem poljubu
tvojega drobnega peresa,
beseda,
zlitina hrepenenja
in strahu pred letenjem,
v verzih za platnicami,
v pomenih za črtami,
v sinji sobi,
kjer sem sama
s teboj.
Sled
zlatega vranca v gozdu,
praznovanje pod luno
je igra gracioznosti.
Čoln bo izginil v meglicah morja,
pomahala mu bova
z zastavo in poljubom.
V naročje bova nabrala
kristusove krone,
da jih obdariva z ranami lepote.
Slediva podobam,
sešitim s kokoni,
slediva jim, kot sledijo nama
steklene oči z zofe.
