Ob večerih sta prihajali k njima dve učiteljici. Ida, ki je bila že prej na šoli, in Ančka, ki je bila šele jeseni nastavljena in je prišla iz samostana skoraj naravnost na to šolo. – – Zdaj ob zimskih večerih so kvartali v treh. Verona ni hotela in tudi ni znala. Ida je kadila boljše cigarete, koketirala s tajnikom in se sploh obnašala neprisiljeno. Ančka pa je sedela tiho in se komaj upala nasmehniti se. Saj pa je pred pol leta šele zapustila samostan, kjer je prebila vsa študijska leta. Tudi še ni bilo gotovo, da se ne vrne lepega dne nazaj. Pobešala je oči in se ni nikoli ozrla po moškem, vsaj naravnost ne. Tudi je vselej močno zardela, če je kdo rekel kaj „neprimernega”. Čudila se je Veroni in jo skoraj sovražila, ker govori tako „prosto”, ne da bi malo pomislila, kaj je to. Življenje je šlo daleč mimo nje, ona se je komaj ozrla po njem, pa še tedaj z bojaznijo; kaj šele, da bi stegnila po njem roko. V tem življenju ni videla nikakega smisla. Ves smisel je bil zanjo v misterijoznosti in skrivnostnem, odmaknjenem bivanju v samostanu, v samotni celici, prepojeni z vonjem rož in molitve, v veličastnosti temnih koridorov, ki jih je gledala vsa leta, kar je hodila v šolo. Dasi doma s kmetov, je vendar pozabila na vonj sena in vonj njiv, ki se je je samo v počitnicah doteknil. V rožah pomladi in pesmi ptic ni gledala razodetja življenja, temveč njega skrivnostnost in lepoto svetosti. — Toda usoda jo je kljub tem mislim vrgla na vas, v kraj, daleč odmaknjen od življenja, v kraj, kjer od jeseni do pomladi ni mogoče v svet, kot ji je povedala prijateljica; kjer si prisiljen sedeti ves popoldan med štirimi stenami svoje sobe, gledati skozi okno oblačno nebo, sklonjeno skoraj do zemlje, kjer si prisiljen, da se vdajaš sanjarjenju, pa ne mističnemu, temveč prav vsakdanjemu, prav realnemu. — In to je Ančka občutila prav kmalu.
„Jezus, na kaj mislim”, jo je obšlo včasih.
Pa za njene misli ni mogel nihče vedeti. Sanjala je za zastrtimi okni, gledajoč po vasi in dalje po ravnini, ki se je strnila s sivim nebom.
Tu ni bilo temnih koridorov, urejenih gredic na vrtu, namestu koridorov so bili gozdovi, namestu gredic odmerjene, z mejami presekane njive, vmes koče z vsakdanjo mislijo brez zavesti kakšne svetosti; namestu te je bila gola skrb, skrb za kruh in obleko — življenje.
Če je Ančka hodila ob večerih vasovat, ni bilo to nič drugega kot izbegavanje sanj in misli, ki so jo navdajale v samoti, v njeni sobi. V mestu se je lahko izogibala svetu. Tam se je življenje prelivalo po ulicah preveč ohlapno. Tu je v samoti oživljala misel, ki je bila ohlapna in jo je komaj v družbi udušila. V mestu je bil sovražnik v svetu; tu je bila odpornost proti temu nepotrebna.
Kljub temu je še redno hodila ob nedeljah k maši kot bi prav v tem iskala utehe svojemu življenju. Vsak teden je obiskovala župnika (sama je imela brata župnika nekje na Štajerskem) in se vračala oduševljena od njega, kakor človek, ki si prostovoljno naloži breme pokore na hrbet s sladko zavestjo, da ni ničesar zagrešil in mu zato tudi breme toliko bolj ugaja. Ko je bila nastavljena v te kraje, je obupno jokala in ni hotela o tem ničesar slišati. Odpeljala se je k bratu, župniku, da bi ji svetoval, naj gre rajši v samostan. Ta pa o samostanu ni hotel ničesar slišati, temveč ji je rekel, naj le gre v službo. Človek mora iti — je pristavil —, kamor ga kliče dolžnost; zlasti, če lahko stori kaj dobrega.
In tako je šla izvrševat neko dobrodelno in kulturno misijo pri tem zaostalem narodu. Ko pa je videla to življenje, je spoznala, da ne more nikjer blizu, da je zaprta v svojo sobo. Misel na kulturno misijo je plahnela. Kakšno kulturo, komu naj jo vsiljuje! In dobrodelnost? Blaznost! Pač, svojo plačo naj razdeli med ljudi, da se ji bodo smejali. Ljudje potrebujejo pač — denarja, kaj drugega težko. In to ji je Ida kmalu obrazložila:
„Pusti ljudi pri miru. Naj živijo, kakor se jim zdi. Mar jim je za kulturo! In naposled — kaj bodo z njo? Polje znajo obdelovati, vse drugo je nesmisel. Opravi svojo dolžnost in skrbi, da ti ne bo preveč dolg čas. —”
Ta si je znala urediti. Presedela je štiri ure v šoli, potem pa šla in se šele zvečer vračala. Ali pa je prišla k njej družba učiteljev in učiteljic; zaprli so se v sobo, prinesli vina in prepevali.
Tudi Ančko so povabili nekoč, pa jo je cigaretni dim dušil in vsa družba ji je bila zoprna. Neki mlad učitelj ji je celó položil roko okoli pasu in jo lovil za prsi.
Planila je pokoncu in nekaj bruhnila iz sebe. Zaprla se je v svojo sobo in jokala.
To je bila Ančka Rojnikova, učiteljska pripravnica, takrat v dvaindvajsetem letu. Toda njeno telo je razodevalo vse kaj drugega kakor željo po tihi samoti. Njeno telo je raslo za težko kmečko delo, hranilo v sebi dovolj sile za to delo; zdaj pa je počivalo in nikakor ni odražalo misli, ki so bile v njej. Morda je v globini tlela še druga misel, ki pa nihče ni vedel za njo. Ančko je bilo skoraj sram tega svojega telesa.
Zato, ker nihče ni mogel verjeti njenim drugim mislim, ker je telo drugače govorilo. In iz teh dveh misli je nastajal v njej razkol in ji je ob trenutkih postajalo neznosno v njeni sobi in si je želela česarkoli, samo da bi se izognila vsemu temu. Zato ni bilo nič čudnega, če je včasih na večer prišla s prijateljico k tajnikovim, kakor bi našla tam neko pomirjenje.
Ko je tako sedela in so kvartali, je nehote cesto opazila, kako Ida koketira s tajnikom; in bilo jo je nekam sram zaradi tega. Žena koketiranja ni opazila ali pa ga ni hotela opaziti. Sedela je tiho pri mizi in se nasmihala ves čas. Ančka je videla vse to, pa ni mogla razumeti.
„Zakaj to?” je vprašala nekoč Ido. „Saj je vendar poročen?”
„Poročen!” se je ta zasmejala. „Saj ji ga ne mislim odvzeti. Tako — malo se igram z njim. Saj vidiš, da je neumen kakor gosak. — Ti še ne veš, kako lepo je, igrati se malo s poročenimi moškimi. — Zadnjič sva bila sama v pisarni. Sedela sem mu nasproti in kadila. Govorim tako malomarno, on posluša; posluša, kakor bi delal to iz vljudnosti. Potem začne hoditi po pisarni, kadi in piha dim nervozno na vse strani, se ozira skozi okno proti sobi, nato nenadoma obstane ob meni, se skloni prav tako hitro in me poljubi na vrat.”
„Lažeš!” je planila Ančka in zardela. „Poljubil me je na vrat”, je Ida nadaljevala nemoteno. „Planila sem pokoncu, ga pogledala srepo in mu vrgla v obraz: — Nesramnež! Kako si drznete—! — Oprostite! je jecljal. — Jaz vas obožujem. Nisem mogel —. — Saj imate vendar ženo —. Molčal je kot pes, če mu pokažeš bič. Sedel je tiho, ves rdeč v obraz, in si grizel noht na levi roki. — Vidiš, to je višek doživetja. On zdaj vedno trepeta pred mano. Tako kradoma komaj me upa pogledati, ko misli, da ga ne vidim. Če pa sem prijazna z njim, je ves srečen. Toda vedno se boji, da ne bi povedala njegovi ženi. — No —, meni niti na misel ne pride, da bi ji povedala. Res, da jo sovražim — to neumno gos —, pa kakšen pomen ima, delati med njima razdor. Jaz odidem odtod, ona pa ostaneta in bosta srečno naprej živela. — Ampak lepo se mi zdi, ko so moški tako neumni. Niti ne pomislijo, da nas nikoli ne presenetijo, da vemo vse natančno že v naprej in smo presenečene le zaradi lepšega in pa tako iz navade. Vidiš, ko ti kdo prvič reče, da te obožuje, si vsa blažena, ker ti pove tisto, o čemer si vsa leta sanjala. Pozneje pa, ko pričakuješ, da ti kdo drugi to pove, ti ni več do vsebine same (celo bedasta se ti zdi), temveč ti je donačina, kako ti to razodene. Mislim zlasti na moške, ki skušajo to prvič izreči. Ko je bila moja sestra istih let kot zdaj jaz, je pustila sedemnajstletnemu študentu, da jo je ljubil. Tega ni storila zato, ker ne bi imela drugih (celo poročiti se je mislila isti čas), temveč zaradi svojevrstnega načina ljubezni. Pri tem pa ni postala kar nič neumna in tudi on se je spametoval pri dvajsetih letih. Kadar jo danes sreča, jo lepo pozdravi in ni prav nič nesrečen. Ona pa ljubi zdaj druge enako stare, dasi je poročena in ima dva otroka.”
Ančka se je zaprla v sobo in z neko grozo mislila na vse, kar ji je Ida povedala. Otresala se je teh misli in je skoraj jokala. V samostanu je ob takih napadih tekla v kapelico in se izročala Mariji; in vrnila se je vselej potolažena. Tu pa ni mogla nikamor. In vedno znova ji je oživljala ista slika: prek po polju gre mlad fant, tako sedemnajstleten; določno je videla njegove široke, lepe oči, ki so tako boječe gledale, tako sanjavo. In čim bliže je prihajal, tem bolj znane so se ji zdele te oči, in ko je premišljala, kje bi jih morala srečati, je nenadoma spoznala, da so to tajnikove oči.
„Jezus!” se je prestrašila. „Kako grdo mislim.”
