Kreposrk (2. del)
»Lej jo lej,« je rekel globok glas umirjeno. Gospodična Evelina je skočila pokonci, otrepla svojo ne več tako belo spalno srajco in se zazrla naravnost v glavnega Gravža Gvida.
»Ravno prav za kosilo!« je vzkliknil ta in si popravil svojo krono iz praznih konzerv, da mu je spet stala na čelu postrani.
»Kako kosilo?« je ušlo Evelini. Nenaključje je hotelo, da je nad Gravžedolom ravno tako kot nad Belodolom, to noč sijala polna luna. Le ena polna luna v letu odpre prehod iz Belodola v Gravžedol. In če mesečevega prehoda nihče iz Belodola ne izkoristi, se spet za leto zapre. Evelini se jasno o tem ni niti sanjalo.
»Kako to misliš?« jo je pogledal Gvido.
»Kako kosilo, če je pa noč?«
»V Gravžedolu jemo, kar hočemo, in ko hočemo,« je skomignil Gvido.
»Nezaslišano!« Evelina ni mogla verjeti svojim ušesom, čeprav jih je vsak dan dodobra namilila z belodolčnikom.
»Točno tako, Bledodolka!« se je zakrohotal glavni gravž, da mu je konzervna krona poskakovala na glavi.
»Belodolka! Iz Belega dola sem!« je bila že pošteno jezna Evelina.
»Saj je vseeno! Bleda si kot duh.«
»Potem vi veste, da obstajamo?« se je čudila Evelina.
»Brez dvoma obstajate,« je prikimal Gvido gravž in jo v potrditev uščipnil s svojimi tolstimi prstki v lice. Ostal je blaten odtis.
»Kako pa, da mi ne vemo za vas?« je še kar drezala Evelina.
Gvido je namrščil svoje že tako nagrbančeno čelo: »Ker si niti v sanjah ne morete zamisliti kaj tako gravžastega! Čeprav …«
»Kaj čeprav?« ga je neučakano spodbujala Evelina.
»Čeprav mora biti v tebi nekaj gravžarjanskega … drugače se že ne bi znašla tu.«
»Kaj pri Svetem Belodolčniku!« je vzkliknila Evelina in se prijela za glavo.
»No, no,« jo je potrepljal glavni gravž. »Zdaj je že skrajni čas za okrepčilo. Pridi na kreposrk!«
»Kreposrk?« ga je začudeno pogledala Evelina.
Vsi gravži so naravnost oboževali kreposrk. Kreposrk je bil legendarna gravžarjanska čorba, zmešana vsakič malo drugače, a vedno učinkovito. Ko so se je gravži dodobra napokali, so se navadno še nekaj ur zvijali po blatu, saj je povzročala nagravžno hudo zbadanje v želodcu in neustavljive vetrove. Temu so rekli ples krotovičenja. Kreposrk pa se je imenoval zato, so vedeli povedati najstarejši Gravžedolčani, ker je bilo mogoče od pretirane doze čorbe tudi krepniti. A nikomur od tu prisotnih se to še ni zgodilo.
»Kako nagravžno!« je vzkliknila Evelina, ko so ji iz velikega kotla z zajemalko naložili do vrha polno skodelo kreposrka.
»Nagravžno, nagravžno, nagravžno!« so navdušeni vreščali vsi gravži, zbrani okrog kotla, in že zdaj neučakano poplesovali. Evelina je s studom potopila žlico v gosto sluzasto tekočino, po kateri so plavali koščki kajvemčesa. Ker pa je bila tako vljudna, ji je bilo jasno, da kreposrka ne sme zavrniti. Okus ji je dobesedno eksplodiral v ustih, oči so se ji izbuljile, grlo se je povsem stisnilo, z velikim naporom in herojskim pogumom je spravila požirek dol. Okus je bil neopisljiv, pa vendar … Gravžarjanskim kulinaričnim mojstrom je uspelo zajeti priokus starodavne zatohlosti, plesnivega sira, obroka, ki ga je že prebavil maček in prepotenih nogavic v vlažni kleti.
»Oh, kako odvratno, ostudno, ogabno!« si ni mogla pomagati Evelina.
»Nagravžno!« ji je ne brez ponosa v glasu pritrdil glavni gravž. »Recepturo dobiš brez problema. Vse sestavine za kreposrk naberemo po vaših belodolskih smetnjakih.«
Evelini se je naenkrat zahotelo, da bi vse izbljuvala, četudi bi bil to višek nevljudnosti. Začela se je pačiti.
»Dobrodošla v Gravžedolu!« so zdaj zakričali gravži in jo povlekli v svoj ples krotovičenja po blatu.
Evelinina je sprva plesala sramežljivo, a ob opazovanju norega zvijanja gravžev in škropljenja blata, je kmalu popolnoma pozabila na vse. Osvobojena belih okov je zaplesala ples krotovičenja, kot da bi to počela celo življenje. Ko je bela luna priplula do najvišje točke nad Gravžedolom in osvetlila vse njegove kotičke, ni bilo tam niti enega belega koščka več. Tako zagreto za gravži odplesali svoj blatni ples. In šele tedaj se je Evelina zavedla, kaj je storila. »Oh, pri svetem belodolčniku!« je vzkliknila. In se spomnila, da ima pri sebi še vedno dragoceno stekleničko belodolčnika. Odkradla se je do kotla, se ozrla čer ramo, da je nihče ne opazuje, in vsula nekaj kapljic v kreposrk. Nekdo pa jo je vendarle opazil, a se je samo zahahljal in mirno omahnil v smrčeč spanec.
